Tam, kjer si ne bi želeli živeti

Ja, tudi prebivalci favel imajo dve roki, glavo, oči, delajo in poskušajo iz svojega življenja iztisniti čim več lepega. Imajo svoje cilje, povezane z boljšim življenjem, in tudi tam želijo fantje postati nogometaši in spoštovani poslovneži, dekleta pa manekenke in igralke v telenovelah.

Odpri galerijo

Zanimanje za fenomen favel je tako naraslo, da se kmalu znajdeš v nehvaležni vlogi voajerja, ki si ogleduje nekakšne čudake; podobno so zahodnjaki pred kakšnim stoletjem opazovali ljudožerce. Ogled favele je tako eden od najbolj zaželenih izletov v Riu v zadnjem času. Marsikoga ob tem zapeče vest, saj se zave, da si ogleduje tujo nesrečo, a lokalni vodniki pravijo, da imajo izleti turistov v favele na njihove prebivalce blagodejne učinke, saj prinašajo posel malim obrtnikom in umetnikom.

Favele so neurejena naselja v Riu in drugih latinskoameriških mestih. Praviloma rastejo na strmih pobočjih ob robu velemest. Državna uprava in mestne oblasti večinoma favel ne nadzorujejo, temveč so v rokah kriminalnih združb in trgovcev z drogami.

Stavbe in njihovi prebivalci

Rocihna je največja favela v Riu de Janeiru. V njej živi 150.000 ljudi. Natančnega števila ne pozna nihče, saj je šele pred nekaj leti začel veljati zakon, po katerem se vsako rojstvo registrira. Kot večina favel je Rochina nastala na hribu, njena glavna značilnost pa je popolna odsotnost kakršnegakoli urbanističnega načrta. Stavbe v Rocihni so večinoma zidane, a niso ometane. Na nekaterih delih so stene sosednjih stavb oddaljene le 30 ali 40 centimetrov. Oprema je skromna, privlečena z vseh koncev in krajev. Ponekod na dvoriščih redijo kokoši. V ozkih, strmih ulicah se prepletata vodovodna in električna napeljava. Praktično vsa gospodinjstva imajo vodo in elektriko, a slednjo skoraj vsi kradejo iz omrežja.

Večina stavb je tri- ali štirinadstropnih; če so prebivalci doma, so vhodna vrata praviloma odprta. Nekatera prebivališča so narejena le iz odpadnih materialov: lesa, aluminijastih ali plastičnih plošč ... Okolje je zanemarjeno in umazano. V prvem valu naselitve favel je bilo veliko gradbenih delavcev, ki so znali delati z zidaki, zato so si sami in s pomočjo sosedov lahko zgradili stanovanja. Ekonomski položaj ni dovoljeval, da bi se lahko odločili za nakup ali najem pravega gradbenega podjetja.

V Braziliji so favele dovoljene od leta 1970, prej so bile ilegalne. Njihove korenine segajo v konec 19. stoletja, ko je 10.000 vojakov prispelo v Rio po obljubljeno plačilo (stanovanje) za udeležbo v vojni. Naselili so se na bližnjih hribih, zaman čakali na plačilo in tam kar ostali.

A bistvo favel ni v težkih življenjskih razmerah, temveč v prebivalcih, ki se spoprijemajo z njimi. Nekateri delajo v mestu, drugi poskušajo živeti z lastnim biznisom: trgovinami, barčki, frizerstvom, raznimi popravljalnicami ... “Od rojstva živim v faveli in tega ne bi zamenjala. Tu imam prijatelje, družino in ne predstavljam si, da bi živela kje drugje,” nam je ob obisku njene pekarne povedala Varlinda, starejša gospa. Posebno živost favelam dajejo otroci in najstniki, ki bosi skačejo naokrog, večina med njimi že z iztegnjeno roko proti turistom, proseč denarja ali vsaj sladkarij. A ne preveč vsiljivo.

Ko so trije fantje videli, da se jim približuje skupina turistov, so takoj prijeli za lonce in plastične kante ter za improviziranimi bobni odigrali divji, a melodičen ritem. “Seveda si želim iti v veliko mesto in tam uspeti. Lahko bi sestavil bend in igral v kakšnem lokalu ali bi posnel CD in bi moje pesmi poslušali po radiu. Še prej se bom moral naučiti kakšno lekcijo iz glasbe. Zelo si želim, da bi uspel,” je povedal frontman bobnarske skupine, kateri so se kmalu s plesnimi koraki pridružili še manjši otroci. Tudi otroci favel imajo svoje cilje in zamisli, kako si olepšati življenje, tako kot povsod po svetu.

Tisti, ki si hoče v faveli zgraditi stanovanje, mora za to kupiti prostor na strehi drugega stanovanja. Kataster ne obstaja.

Napredna favela

Rocihna je ena od bolj naprednih favel, saj je pred leti država začela vlagati v njeno infrastrukturo. Postavila je tri osnovne šole, nogometno igrišče, nekakšno občinsko središče s policijsko postajo in sprejemnim okencem, zdravstveno ambulanto. Nenadno zanimanje za favele (spodbudil ga je tudi film Cidade de Deus) je spodbudilo tudi umetniško ustvarjanje.

Napačno je mnenje, da so prebivalci favel le neizučeni delavci, kriminalci in člani narko združb. Tam nastajajo glasbene skupine, v Rocihni delujejo tri radijske postaje, ustanavljajo plesne šole, slikarji svoje izdelke razstavljajo v galeriji. Eden od njih, Junior, je realist: “Seveda je težko, čeprav se v favelah naučiš živeti in preživeti. Če bom zaslužil dovolj ali dobil dobro službo, bom tudi odšel od tu, če ne, pa bom kar ostal.”

Tudi z živahno kulturno dejavnostjo razbijajo predsodke. Favele so bile dolgo v krempljih kriminalnih organizacij, in večinoma so še vedno, a se vseeno premika na bolje. Preprodajalcev drog med sprehodom po Rocihni nismo opazili, a so v nočnih urah zagotovo bolj pogumni in podjetni.

Tekst in foto: DENIS SABADIN

---