Suhi zid v službi vojske

Soška fronta je na kraških gmajnah in v kraškem podzemlju pustila globoke sledi. Na to je opozoril Zavod Ad Pirum z delavnico v Temnici. S pomočjo navadnega metra, sodobnih računalniških programov in veliko mero potrpežljivosti lahko ustvarimo skorajda popolno rekonstrukcijo dogodkov pred stotimi leti.

Suhozidne konstrukcije iz prve svetovne vojne najdemo raztresene po vsem Krasu. Foto: Petra Mezinec
Suhozidne konstrukcije iz prve svetovne vojne najdemo raztresene po vsem Krasu. Foto: Petra Mezinec

“Pravzaprav bi bilo čudno, če bi jo zgrešili. Tu se nahaja pomemben del zapuščine. Kraško bojišče je eno bolj pomembnih bojišč prve svetovne vojne, ki je bilo po krivici prezrto. Veliko vemo o zahodni in vzhodni fronti, soško fronto pa bolje spoznavamo šele od 90. let dalje,” pove Aleksander J. Potočnik, ki se ukvarja z utrdboslovjem.

Zaradi kamna so obvezne čelade

Kamen, ki je tako značilen za kraško krajino, je zaznamoval tudi vojskovanje na tem območju. “Kamen je bil glavna težava in hkrati glavni gradbeni material,” pojasnjuje predavatelj, ki je na delavnici med drugim pojasnjeval, kako je prišlo do vojskovanja v rovih ter kakšna je razlika med stalno in poljsko fortifikacijo.

S soško fronto na Krasu je povezanih veliko zmot, prične naštevati Aleksander J. Potočnik. Večina napačno razmišlja, da se je frontna linija vzpostavila ob srečanju dveh vojsk. Vojaki nato pričnejo s kopanjem jarkov, ki jih kasneje med seboj povežejo. “Vsak Kraševec pa ve, da ni tako preprosto skopati jarka na Krasu. Tu je vojska uporabila že prej obstoječe elemente kot je recimo suhi zid, ki je ločeval posamezne parcele. Če ga ni bilo, so ga sami naredili,” pojasni.

Večine obrambnih linij niso gradili vojaki, ampak s pomočjo specializiranih enot, inženirskih oddelkov, delovnih oddelkov vojakov in celo civilistov.

Kraški kamen je bil tudi zaslužen, da je postala nošnja čelad obvezna. “Na Krasu je z vsako granato letelo še nešteto število kamnov. Avstro-Ogrska vojska na to ni bila pripravljena, zato so pričeli od Nemcev kupovali čelade,” pojasni.

Italijanska vojska je imela pri gradnji obrambnih položajev veliko prednosti, pojasnjuje sogovornik: “Zanimivo je, da so Italijani pripeljali veliko rudarjev iz Sardinije. Mobilizirali so jih skupaj z opremo. Italijani so imeli boljšo mehanizacijo in več kadra.”

Že pogled na načrte strelskih jarkov razkrije razmerje moči med dvema nasprotnima vojaškima silama. Na eni strani so italijanski načrti za strelske jarke, ki predvidevajo jašek za odvajanje vode in leseno pohodno konstrukcijo na strehi jarka, na drugi strani pa so precej preprostejši jarki avstro-ogrske vojske.

Kras pokrit z ostanki soške fronte

Vse to kaže na razmerje moči leta 1915. “Avstro-Ogrska monarhija je bila na začetku vojne, leta 1914, velesila. Pripravljena je bila na pol leta vojskovanja. Leta 1915 so bile rezerve že izčrpane. Večina oficirskega kadra je padlo v Galiciji. Poleg tega se avstro-ogrska vojska bojuje tudi na vzhodni fronti in na soško fronto pošilja le najnujnejše, da fronta ne pade,” razmišlja Aleksander J. Potočnik. Za ljubitelje kamna je obvezen ogled dobro ohranjene proge Dutovlje - Segeti. Še danes je ohranjen nasip, po katerem je tekla, zanj pa so uporabili kamen.

Za veliko objektov iz suhega zidu pa se je treba sprehoditi izven ustaljenih poti. Poleg jarkov, ki se skrivajo pod že zdavnaj zaraslimi površinami, na številnih gmajnah po Krasu najdemo ostanke različnih objektov, ki so služili za potrebe vojakov. “Gradili so veliko bolnišnic, barak, zatočišč. Za temelje in zidove so uporabili tisto, kar so imeli pri roki in na Krasu je bilo veliko kamna,” še našteva utrdboslovec.

Od klobas do vojakov

Ad Pirum Zavod za intelektualne dejavnosti je delavnico Suhozidne konstrukcije za izredne razmere organiziral v sklopu projekta Kamen Most, pri katerem poleg vodilnega partnerja Visokošolskega središča Sežana, sodelujejo še Fakulteta za turistične študije Turistica, mesto Mali Lošinj in Narodni park Brioni.

“Videli smo priložnost, da pokažemo še en vidik uporabe kamna. Verjetno si je večina predstavljala, da bomo obravnavali popotresno obnovo ali kaj podobnega. Bistvo delavnice je raziskovanje in opozarjanje na ostanke prve svetovne vojne, kar tudi geografsko spada v projekt, ki obravnava dediščino kamna Krasa, Istre in Kvarnerja,” je pojasnil Rafael Marn, koordinator projekta.

Ni naključje, da je delavnica potekala prav v vasi Temnica, v občini Miren - Kostanjevica. Prav tu so so že pred leti spoznali pomen zgodovinske dediščine. V neposredni bližini je Pomnik braniteljem slovenske domovine Cerje. Del sicer še nastajajoče zbirke v njem je posvečen tudi prvi svetovni vojni. V občini je veliko urejenih sprehajalnih stez.

Poleg tega najdemo v neposredni okolici Temnice veliko kavern in naravnih jam, ki so jih uporabili v vojaške namene. Med najbolj znamenite sodijo Lojzova jama, Krompirjeva jama in Klobasja jama. Prav v zadnji je potekal drugi del delavnice.

Majhna in razgibana

Klobasja jama naj bi ime menda dobila zato, ker naj bi v njej sušili klobase. Domačini pravijo, da to najbrž ni res, so pa jamo pred stotimi leti gotovo uporabljali vojaki.

“Za merjenje smo jo izbrali zato, ker ni prevelika in jo je mogoče izmeriti v doglednem času. Je obvladljiva in zelo razgibana. V njej so stopnice, kar predstavlja še dodaten izziv,” je pojasni Marn. Kako pa poteka sam proces merjenja jam?

“Pri merjenju gremo od glavnih mer, gabaritov nekega objekta, tudi če je to votlina, do podrobnih meritev,” pojasni merjenje. Mreža, ki so jo z nivelirjem, geodetskim pripomočkom za merjenje višin, pripravili na začetku, je služila bolj za grafično pomoč, pripomore pa tudi k lažji orientaciji v prostoru. Vendar tega velikokrat na terenu ni na voljo.

“Za daljše razdalje se uporablja laserski teodolit in laserski meter. Prednost laserskega teodolita je, da lahko z njim merimo tudi v jamah. Laserski žarek je viden. Poleg tega pa dobimo podatke v vseh treh oseh,” pojasni Marn.

Točke v sami jami lahko merimo z bolj preprostimi tračnimi metri, ki jih najdemo v skorajda vsaki delavnici. “Vedno je treba uporabiti tisto orodje, ki je najboljše v dani situaciji,” zaključi hiter pregled delavnice koordinator projekta: “Današnja meritev ne bo popolni arhitekturni posnetek, vseeno pa smo pokazali proces, kako se to naredi.”

Merjenje jame je, s tem bi se najbrž strinjali vsi udeleženci delavnice, zabavno. Uporaba laserskega orodja, merjenje vseh podrobnosti v jami in prijeten hladen zrak gotovo prispevajo svoj delež k vzdušju.

Na podlagi računalniško obdelanih podatkov, ki jih je uredil vodja merjenja Marko Krašovec, je nastal tudi glavni rezultat delavnice, posnetek jame, primeren za arhivske namene in publiciranje.

Z nekoliko več vloženega dela pa nam lahko program izriše popoln tridimenzionalni posnetek, ki lahko služi kot koristen pripomoček tudi za razumevanje, kako je ta prostor živel pred stotimi leti, ko so se v njem zadrževali vojaki ene ali druge strani.

PETRA MEZINEC


Najbolj brano