Starši nismo banka

Tak čas v letu je, ko se vse vrti okoli veselja. Naj bi bili veseli, nam pravijo z vseh strani. Ker so se ali se nam bodo uresničile skrivne želje.

Fotografija je simbolična. Foto: STA
Fotografija je simbolična. Foto: STA

O otroških željah bi lahko razpravljali v nedogled. Sprva so to vedno majhne želje, v bistvu jih otrokom pomagamo ustvarjati in jih celo naučimo nekaj želeti (Ali si že pisal Miklavžu, Božičku, dedku Mrazu???). Majhne želje sčasoma prerasejo v večje, vedno večje in vedno bolj zapravljive. Vrtinec želja, uresničenj, novih želja se vije vedno više in više. Danes je želja po novih rokavičkah na prstke, ker so lanske naluknjane, naslednje leto po bleščečih zimskih škorenjcih (kavbojkah, majici ...) točno določene znamke in nobene druge. Pri kockah smo se še nekaj let nazaj zadovoljili z majhno škatlico velikosti deset krat 15 centimetrov, potem s tisto 25 krat 30, danes pogledujemo po spletnih trgovinah, kjer so škatle kock res veeeelike in se cene štejejo v neverjetnih nekaj stotakih. Še sreča za starše, da jih (zaenkrat) ne dobavljajo v našo deželico.

Menim, da starši nismo banka, prav tako nismo dolžni skrbeti za otroško (materialno) srečo. Tisto srečo, za katero oni mislijo, da jih bo povsem zadovoljila. Prav tako nismo starši dolžni ustreči otrokom prav v vsem. Naj okusijo srečo, ko jim kaj omogočimo, ampak tudi razočaranje, nekaj dolžnosti in morda “šibo” v košarici, ko ni vse tako, kot bi moralo biti. Mi je hudo, priznam, ampak tako pač je.

V družinah z več otroki mlajši ne potrebujejo prav veliko, saj dobijo igrače od starejših, ki so jih ti že prerasli, prav tako večino oblačil. Najmlajši imajo morda še največ želja, da bi kdaj dobili kaj novega, ne le podedovanega. Ko boste razmišljali o darilih, nikar ne pozabite nanje.

Letošnje želje mojih otrok sv. Miklavžu so me v bistvu zelo presenetile. Ni bilo več pisanja o dojenčkih, barbikah, kockah, ampak so prosili za papirje, barvice, škarje in podoben pisarniški potrošnji material, pa za veliko goro sladkarij. Nisem tiste sorte, da bi jim odrekala na vso moč sladkarije, sploh ne. Res je, ne kupujemo jih prav na veliko, ampak spečemo ali scopramo raje sami. Zaželeli so si bonbone (Hm, kdaj sem jih nazadnje kupila?) in eno tono čokolade. Upam, da bo dobri možakar premogel toliko zdrave pameti, da bo količine omejil na še zdravo mero (mogoče samo pol tone?), pa da bo zraven dodal kak rožič in suho figo za zimski kompot. In bo pomislil, da ima najmlajša le dobri dve leti in so zanjo primerni zgolj žele mehki bonboni, ne trdi, s katerimi se lahko zaduši. No, želim si predvsem to, da bi pozabljivi možakar premogel malce razumnosti.

MOJCA KOMAN, univ. dipl. inž. živ. tehn., mamica petih otrok (mamakuha@mojcakoman.com)


Najbolj brano