Stanko Radikon (1955-2016)

Domačija na robu Oslavja. Zadnja, če gremo iz Gorice v Števerjan, prva v vasi, če se spuščamo v dolino. Ni je težko najti in številni so v zadnjih letih potrkali na njena vrata.

Prihajali so z željo, da se srečajo z vinarjem, ki je znal obrniti nov list v zgodovini vina. Da vidijo njegove vinograde, da začutijo briško zemljo, da se sprehodijo med sodi, v katere je smelo zgolj grozdje in nič drugega. Da jim, tudi njim, Stanko širokogrudno obrazloži svoj pogled na vino, na vinsko trto, na življenje. Ker vse se je vrtelo okrog slednjega, okrog življenja. Življenja kot gonilo narave, v katero je brezmejno zaupal. Sprejemal je tudi njeno muhavost in se zavedal, da je smrt pomembna za ohranjanje ravnovesja tega sveta. Manj smo se s spoznanjem, da je odšel mnogo prezgodaj na drugo stran, pripravljeni sprijazniti vsi, ki smo ga poznali. Prepričani smo, da nam je ostal dolžan za še en pogovor, za kak nepozaben vinski letnik, za obujen spomin, za razkriti načrt.

Stanko Radikon je odšel pri enainšestdesetih. Spisek vsega, kar je počel, je dolg. Kot mlad fant s kmetije je najprej sprejemal učenje staršev, se učil osnov dela v hlevu, na njivi, v vinogradu, v kleti. Mišice si je krepil tudi s športom in se izkazal v nogometnih vrstah, kjer je v dveh klubih igral kot napadalec, večkrat pa je bil uvrščen v selekcijo Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Slovensko zavest je izkazoval z delovanjem v goriškem Mladinskem krožku in društvu Naš prapor, zadnja leta pa je uspešno predsedoval goriški Kmečki zvezi. V njegovi viziji so bila Brda enoten vinogradniški okoliš, rebula pa sorta, ki vse povezuje in nas lahko najbolje predstavlja v svetu. Pri iskanju novega imena za furlanski tokaj je predlagal anagram jakot, ki so ga kasneje osvojili in z njegovim privoljenjem začeli uporabljati tudi nekateri drugi, tudi slovenski briški in vipavski vinogradniki.

Poimenovanju vin je vedno posvečal precejšnjo pozornost in etikete uporabljal tudi za uveljavljanje slovenščine. Izmed dveh hišnih zvrsti je eno poimenoval Oslavje, drugo pa Slatnik. Še mnogo večjo pozornost pa je namenjal vsebini sami. Spontano vrenje, črtanje enoloških sredstev, ukinitev žveplanja vina so bili prelomni trenutki, ki jim ni botroval hipni navdih, ampak zavzeto razumevanje procesov, ki potekajo med zorenjem grozdja in med njegovo predelavo v vino. Če so drugi to vino poimenovali za oranžno, če so njega omenjali kot enega od očetov tega vina, tudi prav. Zanj je bilo to zgolj - vino. Takšno, v kakršnega je verjel, in pod katerega se je s ponosom podpisal.

TONI GOMIŠČEK

---