Šparglji iz Vipavske doline

V Orehovljah se, imenu navkljub, orehov že ne boste najedli, zato pa kraj slovi po beluših, po domače špargah. “Mi jih imenujemo z žensko samostalniško obliko, šparga, čeprav jim rečemo tudi špargelj,” povedo Ušajevi, kjer se že več generacij ukvarjajo z gojenjem te cenjene poljščine.

Dokler je sezona šparge, ni počitka, pravi mladi gospodar 
Mitja Ušaj. Foto: Toni Gomišček
Dokler je sezona šparge, ni počitka, pravi mladi gospodar Mitja Ušaj. Foto: Toni Gomišček

“Ma kaj, bodimo pošteni, zame so kar klinci,” v duhu stand up komedijantke poveča zadrego s poimenovanjem gospodinja Neva. Na nedavnem prazniku špargljev se je vnuk Kristjan lahko pohvalil z največjo in najtežjo špargo daleč naokrog, ki je na tehtnici pokazala le deset gramov manj kot pol kilograma. Toda pot do takega korenjaka je dolga, začenja pa se na njivi.

Tri leta za pripravo njive za špargo ...

“Pri nas so že nonoti gojili šparge, toda nekaj let jih nismo imeli. Pravijo, da so se jim mnoge družine odrekle po izvedeni komasaciji, tiste šparge, ki so ostale, pa so napadle razne bolezni,” je začel pripovedovati Mitja, ta mladi gospodar. Kot je pojasnil, se tudi za sam greben za vzgojo belušev uporablja isti izraz, šparga. Po letih, ko so kmetijo preusmerili v druge kulture, imeli rastlinjak cvetja, 80 pitancev in sadovnjak breskev, se se Ušajevi sklenili vrniti k špargi. Trenutno vzgoji te cenjene poljščine namenjajo tri hektarje njivskih površin, po odločitvi sina, da ostane na kmetiji, pa so izračunali, da bi lahko kot družina gojili šparge na osmih hektarjih. Posesti imajo dovolj, da lahko kolobarijo, stalno pa si ogledujejo še za kakšno njivo, ki bi jo z veseljem kupili ali vzeli v najem, saj se mora zemlja potem, ko so jo deset do štirinajst let izčrpavali beluševi rizomi, odpočiti. Še prej pa jo je potrebno pripraviti.

“Špargo lahko gojimo samo na površinah, kjer ni plevela. Vključeni smo v integrirano pridelavo, zato herbicidov ne smemo uporabljati; nekatere fitofarmacevtske pripravke proti plevelu lahko uporabimo le tisto leto, ko posadimo koruzo. To pa je običajno v prvem letu preobrazbe zapuščenega travinja v njivo,” razlaga Mitja. Potem pride na vrsto soja, ki zemljo zrahlja in obogati z dušikom, nato pšenica ali še raje ječmen, ki močno zatreta plevel. Ambrozija, ki se vse pogosteje pojavlja na zapuščenih površinah, pripravo zemlje podaljša za eno leto. V travinju so pogoste tudi strune, ličinke hroščev pokalic, ki so v podzemnem stadiju izredno nevaren škodljivec. Mitja pravi, da lahko v nekaj dnevih uničijo ves posevek koruze, poškodujejo pa tudi beluše.

Ko misel na težavno zatiranje siršce, muhviča, prstastega pesjaka, plazeče pirnice in še strun za povrh ne da spati, uide na primernost vključitve tropa prašičev krškopoljcev v kolobar: vse bi preorali, pojedli škrabo do zadnjega stolona (členka) in zmleli strune v prah, pa še zemljo bi pognojili za povrh.

... in še tri leta čakanja na prvi pridelek

“Ko je zemlja očiščena plevela, jo najprej preorjemo: tu gremo lahko 70 centimetrov globoko, v Mirnu pa le 40, ker je spodaj že šuder, gramoz,” povzame Mitja. Potem ko njivo zravnajo, naredijo 35 centimetrov globoke brazde, v katere dajo sadike, ki imajo že 25 centimetrov dolge korenike, rizom. Nekoč so šparge najraje gnojili s konjskim gnojem, Ušajevi pa danes uporabljajo brikete, v katerih ne sme biti iztrebkov s piščančjih farm, ker imajo preveč dušika, ta pa rastlini škodi. Pravzaprav je lahko prevelik delež dušika, če bi ga našli med analizo belušev, celo razlog za umik poganjkov s tržišča.

Ušajevi imajo vrste za gojenje belušev po 3,5 metra narazen, kar jim omogoča lažjo strojno obdelavo. Grebene oblikujejo vsako leto znova: spomladi, ko začno rastline odganjati, jih dvignejo, po končani sezoni pobiranja pa razgrebejo. Visok greben, pokrit s črno folijo, je seveda potreben zgolj za vzgojo beljenih poganjkov, medtem ko je pri špargah, namenjenih za pobiranje zelenih poganjkov, zgolj nakazan.

Odločitev za pridelavo belih ali zelenih belušev je dolgoročna, saj ni vsak kultivar primeren za vse. “Res je, da bo vsak poganjek v temi ostal bel, na svetlobi pa ozelenel, toda pri belih špargah iščemo tudi debelino, medtem ko morajo biti zeleni vitkejši,” razloži Mitja, ki za bele šparge uporablja sorto dariana, za zelene eros, preizkuša pa tudi nekatere druge. Jasno, tudi pri beluših je potrebno najti najprimernejšo sorto za posamezno okolje, za vsak posamezni terroir, kot bi rekli v vinskih krogih.

“Prvo leto samo spremljamo rast poganjkov, naslednje leto jih lahko že nekaj malega poberemo, dejansko pa začenjamo špargo izkoriščati šele v tretjem letu. Njena rodnost traja dobrih deset let, potem je čas za menjavo kulture. Dobre ali slabe posledice izbire kultivarja čutimo torej kar petnajst let,” modruje Mitja.

Šparga, špargelj in beluš

Šparga ali špargelj, to je več kot zanimivo vprašanje. Dejansko obstajajo moške in ženske rastline, in ker ženske usmerijo preveč energije v cvetenje in razvoj plodu s semeni, so njihovi poganjki tanjši. Nekatere semenarne zato prodajajo sadike, za katere jamčijo, da so moške, vendar poganjki zato niso nič bolj ali manj šparglji. Poimenovanje je odvisno zgolj od krajevnih navad, izhaja pa iz latinskega asparagus, poganjek. Pridelovanje špargljev naj bi imelo korenike v Mezopotamiji, vendar se je navada beljenja, torej zakrivanja poganjkov z zemljo, uveljavila zelo pozno, dejansko šele pred nekaj stoletji. Potem so beli šparglji, ki jim upravičeno rečemo beluši, obnoreli svet, danes pa imajo številni potrošniki že raje zelene. Kuharji so najbolj veseli, ko lahko kombinirajo oboje, saj krožnik ni samo pestrejši, ampak se nekoliko bolj sladki ali grenki okusi različnih poganjkov prijetno dopolnjujejo.

“Toda ne gre samo za to: k pravemu okusu prispeva tudi zemlja, kjer rastlina uspeva,” ugotavlja Mitja. Večino, skoraj tri četrtine pridelka, prodajo na domu, zato kupce dobro pozna. Med njimi so številni sladokusci z območij v sosednji Furlaniji, kjer gojijo beluše v mivki: oni že vedo, da pogoji za dobro rast ne zagotavljajo vedno tudi okusnih poganjkov. “Vendar nam prav tisti, ki imajo najlažje pogoje dela, narekujejo ceno,” se nekoliko huduje Mitja, ki mu prav tako ni jasno, zakaj mora vršičke, ki se slučajno odlomijo, prodajati po polovični ceni. Meni je še manj jasno, zakaj morajo poganjki z vršički, ki so se že začeli odpirati, na kompost. Zaključiva, da ljudje kupujejo z očmi, ki vidijo obliko, barvo in ceno, ne pa z usti, ki bi prepoznale okus.

Šparga ljubi sonce

Čeprav so šparge zelo vodnate, saj vsebujejo 92 odstotkov vode, jim moča ne prija. “Ne samo dež, že oblačno vreme upočasni njihovo rast,” opaža Matej. Po močnem nalivu potrebuje šparga kar nekaj dni, da začne ponovno polno roditi, pri beljenih pa opaža, da se poveča lom poganjkov. Dnevno pobiranje poganjkov, ki je že samo po sebi naporno delo, postane v dežju toliko težje. “Takrat obvezno delamo v dveh, saj eden le za toliko dvigne folijo, da drugi pobere poganjke, potem pa jo hitro spet namesti. Če nam dež razmoči greben, ga moramo čimprej posušiti. Nekajdnevno močno deževje sredi sezone lahko usodno zmanjša pridelek,” pojasni. Prevelika suša tudi škodi, vendar je potrebno biti z namakanjem pazljiv, saj je le kapljični sistem zares dobrodošel in učinkovit.

In koliko traja sezona pobiranja špargljev? Ni ga svetnika ali luninega koledarja, ki bi to zaukazal: narava je muhasta in nepredvidljiva. Lani, žledu navkljub, so prve bele glavice opazili že 7. februarja, letošnje deževno slovo zime in še bolj moker začetek pomladi je za tri tedne zamaknil začetek pobiranja poganjkov. V prvi dekadi junija je izkoriščanja šparge običajno konec, toda pridelovalec to opazi sam. Ko novi poganjki ne dosegajo več pričakovane debeline, je to znak, da se je koreninski del izčrpal. Potrebno je torej pustiti razrast poganjkov in rastlini pomagati z nekaj gnojila, da si opomore za naslednje leto. No ja, pa tudi Ušajevi si morajo opomoči. “Dokler je sezona šparge, ni počitka. Dela ne moreš preložiti od danes na jutri. Potrebno jih je dnevno nabirati, oprati, očistiti, pripraviti za trg, razvoziti. Ni čudno, da ponoči sanjam o njih,” se nekoliko kislo nasmehne Matej.

KMV, tri generacije

Se še spominjate tistega vica o uradniku, ki je ob izhodu iz službe zapisoval v dnevnik kratico KMV? Ko so ga končno vprašali, na kakšen komite da hodi, je dejal, da nikamor, le Kar Malo Ven. Ista kratica pri Ušajevih pomeni Kristjan, Mitja in Virgil. Slednji je Mitjev oče, zadolžen za čiščenje šparg, pa tudi za pripovedovanje zgodb o časih, ko so bile Orehovlje še bolj kot danes znane po špargah. In ko je bila prodaja na tržnici v Gorici bolj donosna od prodaje doma, le da jih je bilo potrebno čez mejo tihotapiti. Mogoče so njegove zgodbe navdušile vnuka, da se je odločil za kmetijsko šolo in da se bo lahko že čez leto polno vključil v delo na domačiji. Ker šparge niso edino, kar Ušajevi ponujajo. Znani so tudi po repi za kisanje, okrasnih in jedilnih bučah, krompirju, vrtanem zimskem radiču ... Toda to so zgodbe za druge letne čase. Zdaj je, vsaj še nekaj tednov, čas za šparge.

Kmetija Ušaj

> Kristjan, Mitja in Virgil Ušaj

> Orehovlje 32, 5291 Miren

> tel: +386 (0) 5 3054357, 041 821454

> 45°53'27'' S, 13°36'45'' V

> Ponudba: zelenjava iz integrirane pridelave: šparge, repa

TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano