Solata na okenski polici

Kilometri betona, industrijsko predelana hrana, strupi in dodatki, okoljske grožnje. Sodobni človek, ki si želi spočiti se od vsega tega, si lahko izbere preprosto in okusno pot, meni Alex Mitchell, avtorica knjige Užitni balkon, ki je pred kratkem izšla tudi pri nas. Ta pot pelje zelo blizu dnevne sobe in kuhinje in je dostopna vsakomur. Pojesti nekaj, kar smo videli zrasti pred svojimi očmi, je tolažeče, pravi Mitchellova, in nam življenja ne zaplete, temveč ga poenostavi.

Večina ljudi, ki se loti vrtnarjenja na balkonu ali na dvorišču, 
ugotovi, da zadeva sploh ni tako zahtevna, kot so si 
predstavljali, pravi Mitchellova
Večina ljudi, ki se loti vrtnarjenja na balkonu ali na dvorišču, ugotovi, da zadeva sploh ni tako zahtevna, kot so si predstavljali, pravi Mitchellova  

> Od kod sodobnemu urbanemu človeku sploh želja po tem, da bi pridelal svojo lastno hrano?

“Nenavadno je, kajne? Nikoli še ni bilo preprosteje kupiti vseh mogočih vrst sadja in zelenjave, hkrati pa vse več ljudi goji lastno sadje in zelenjavo. Ne gre za prihranek denarja, kajti hrano je mogoče kupiti precej poceni. Mislim, da to izhaja iz želje, da bi se povezali s svojo hrano in torej s svojim okoljem. To, da goji in jé lastno hrano, človeka prizemlji. Živimo v svetu, kjer se vse dogaja na globalni ravni: od proizvodnje hrane do ustvarjanja strahu zaradi mračnih okoljskih napovedi, za katere se nam zdi, da nanje nimamo nikakršnega vpliva. Ko ljudje pojedo nekaj, kar so videli zrasti iz semena na svojem dvorišču, ponovno vzpostavijo osebni odnos in so tudi nekoliko potolaženi.”

Ko hrana postane preprosta

> Torej ta želja ali bolje rečeno ta odziv na globalno dogajanje ni le moda muha, eno od poglavij v priljubljenem življenjskem slogu, temveč se v njej skriva nekaj več, nekakšna kriza urbanosti, možnost za pobeg posameznika iz utesnjenih pravil sodobnega načina življenja?

“Če je samo stvar življenjskega sloga, potem je v modi res že presenetljivo dolgo. Dokler se bomo počutili odtujene od procesa pridelave hrane, bomo čutili tudi potrebo po tem, da ponovno pridobimo nekaj nadzora z gojenjem užitnih rastlin. In ko bo svet postajal vse bolj urbaniziran, bo naše hrepenenje po naravi samo raslo. Ne smemo pozabiti, da je urbanizacija sveta nekaj zelo novega v evoluciji človeka. Ljudje potrebujejo naravo okoli sebe, da se počutijo varne, zdrave in zadovoljne. Če lahko ustvariš občutek naravnega okolja tako, da na svojem balkonu vzgojiš nekaj paradižnikov - ali ni to krasno? Zato, ja, mislim, da je pridelava domače hrane dejansko pobeg od pravil sodobnega življenja. Vzpostavljanje individualnosti in osebnosti, upor proti anonimnim nakupovalnim središčem, kjer je hrana zavita v celofan.”

> Ste danes jedli kaj, kar je zraslo na vašem balkonu?

“Komaj čakam, da se stročji fižol nekoliko odebeli. Preverjam ga vsak dan. Sinoči sem jedla odlične testenine z žajbljevim maslom, prejšnji teden pa kuhano rabarbaro.”

> Bi lahko rekli, da je za povprečnega prebivalca tako imenovanega razvitega sveta hrana vse pomembnejša in zakaj?

“Zahodnjaška obsedenost s hrano je, pošteno povedano, nekoliko pretirana. Preveč se obremenjujemo s tem, kaj jemo in kako. Preveč je kuharjev in kuharskih knjig, ki nas učijo, kako pripravljati hrano. Ampak ob tem nepotrebnem zapletanju raste tudi spoštovanje do preprostih, svežih sestavin in v tem se najdem. Moje navdušenje nad hrano pomeni predvsem to, da za gojenje najdem in izberem najbolj okusne sorte, denimo paradižnike sungold, jagode mara de bois ali krompir pink fir. Kdor goji svojo zelenjavo, jo lahko poje svežo in ravno prav dozorelo, zato mu ni treba prav nič komplicirati. Preprosta peščica sočnih malin, ki jih pojemo tam, kjer so zrasle, in jih oberemo v trenutku popolne zrelosti, je boljša od kakršnekoli sladice v vrhunski restavraciji.”

Vrtnarjenje v nadstropjih

> Užitni balkon je načelo, ki zveni zelo preprosto, ampak je najbrž nekaj, kar zahteva predanost in disciplino?

“Odvisno je od tega, kaj in koliko kdo želi narediti. Če imaš le nekaj rastlin, je napor res minimalen - nekaj minut na dan za zalivanje. Ko se izkušnje nabirajo, so geste vedno bolj naravne, vse narediš hitreje in ne potrebuješ sprotnega preverjanja pravilnosti svojih dejanj. Večina ljudi začenja skromno, z visečo košaro ali nekaj lončki s solato in zelišči na okenski polici. A mnogi kmalu postanejo bolj ambiciozni, saj vidijo, da naloga sploh ni tako zahtevna, kot so si prej predstavljali.”

> Na katera vprašanja si mora najprej odgovoriti lastnik praznega balkona?

“Prvo je veter. V zgornjih nadstropjih visokih stavb je to resen problem, zato je treba razmisliti o zaščiti. Zasloni iz bambusa ali trsja, ki so naprodaj v vsakem vrtnem centru, so idealna rešitev, ker jih lahko zavijemo v rolo in zlahka pritrdimo na ograjo. Pomembno se je vprašati tudi, ali je balkon bolj senčen ali sončen ter pridelke izbrati v skladu s tem. Kdor ima zunanjo pipo, je srečnež. Kdor je nima, mora razmisliti o tem, kako bo na balkon prinašal vodo. Nekaj večjih posod pomeni manj zalivanja kot veliko majhnih.”

> Vaša knjiga je uspešnica, je za bralce bolj vir sanj in navdiha o tem, kakšno bi lahko bilo njihovo življenjsko okolje ali dejansko priročnik za akcijo?

“Malo obojega. Knjiga najbrž deluje, ker prinaša, čudovite, navdihujoče fotografije, ob njih pa res jasne, praktične nasvete. Veliko je navodil, ki bralca vodijo korak za korakom in so razumljiva tudi popolnim začetnikom, v knjigi pa je precej prostora za bolj neobičajne pridelke, kot so denimo kumkvat, calamondin pomaranče ali kivi, ki vzpodbudijo ambicioznejše pridelovalce. Hkrati sem hotela raziskati, kako ljudje po celem svetu že gojijo hrano na balkonih in strehah. Primeri, ki sem jih našla, so me resnično navdihnili: od indijskih streh, na katerih rastejo granatna jabolka in indijski oreščki do užitnega gozda iz kivijev in rastlin stevia na strehi poslovne stavbe v jugovzhodnji Angliji in človeka, ki na svojem majcenem balkonu v Londonu pridela neverjetne količine zelenjave. Navdušile so me strešne kmetije v New Yorku in zaljubila sem se v energijo mladih urbanih kmetov, ki skrbijo zanje. Iskreno upam, da bodo te zamisli navdihnile bralce in jih vzpodbudile k ustvarjanju njihovih lastnih užitnih prostorov, ne glede na to, kje živijo.”

Solata, ki povezuje

> Je navdih že opaziti? Ali v vaš elektronski nabiralnik prihajajo fotografije zelenih balkonov?

“Ko bi le. Ponavadi dobim panična vprašanja, kot denimo 'Kaj je narobe z mojo listnato solato?' in 'Ali moram paradižnikom odstraniti cvetove, tako da bodo rastline lažje proizvajale plodove?'. Mimogrede, odgovor na zadnje je, seveda, ne.”

> Koliko je možnosti, da bi načelo zelenega mesta z ravni posameznika prešlo na raven skupnega zavedanja in posledično tudi politike in urbanističnega načrtovanja? Se je na tem področju že kaj premaknilo?

“V zadnjih letih je vrtnarjenje v skupnosti področje, v katerega ljudje vlagajo veliko energije. Prebivalci mestnih sosesk združujejo moči in neuporabljene, degradirane površine spreminjajo v skupne vrtove. Všeč mi je misel, da ljudje, ki začnejo skromno, vzgojijo zelenjavo na svojem balkonu ali dvorišču, s tem pridobijo samozavest in moč za sodelovanje v širši, skupni pobudi. To, da gojijo hrano na istem prostoru, resnično združuje ljudi - v četrtih in mestih je lahko to močna povezovalna sila. Tudi na ravni urbanističnega načrtovanja se je način razmišljanja nedvomno močno spremenil. Naša mesta moramo izboljšati, postati morajo kraji za bolj zdravo in kakovostno življenje in vnesti nekaj zelenila med sivino je edini način, da to dosežemo. Tega se počasi zavedajo tudi načrtovalci. Če nič drugega zato, ker imajo projekti, ki vsebujejo skupne vrtove in zelene strehe, več možnosti, da jih izberejo in potrdijo.

VESNA HUMAR


Najbolj brano