Slovo velike glasbene legende

V četrtek je v 86. letu starosti umrl Slavko Avsenik, legenda narodno-zabavne glasbe. Skozi vse življenje ga je spremljalo spoštovanje glasbenikov in poslušalcev tudi iz drugih žanrskih vrst, četudi harmonikaška glasba ni bila njihova prva izbira.

Slavko Avsenik je za vedno spremenil zvok narodno-zabavne glasbe in jo populariziral tudi zunaj slovenskih meja. Njegova Na Golici, ki je doživela kar 600 predelav, je največkrat predvajana instrumentalna skladba ne le pri nas, temveč tudi na svetu. Slavko Avsenik se je rodil 26. novembra leta 1929 v Begunjah na Gorenjskem, kjer v njegovi domači danes stoji muzej in znana muzikantska gostilna Pri Jožovcu. Prav tam bo tudi letos, ob 60. obletnici Golice, med 21. in 23. avgustom potekal Festival Avsenik.

Harmonika in skoki

Slavko se je kot najmlajši otrok rodil v petčlanski družini in leta 1936 so na očetovo željo ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Manj znano je, da je desetletje kasneje postal član državne reprezentance v smučarskih skokih in svoj osebni rekord dosegel v Planici, kjer je skočil 74 metrov. Leta 1952 se je poročil z Brigito, s katero sta tudi začasno prevzela omenjeno gostilno Pri Jožovcu, ki jo je pomagal voditi tudi v zadnjih letih svojega življenja, ko ni več nastopal. Slavko je sprva harmoniko igral kot solist, kasneje pa sta se mu pridružila še Mitja Butara in basist Borut Finžgar in tako je leta 1953 nastal Trio Slavka Avsenika. Pozneje je ob pomoči brata Vilka, ki je igral klarinet in s katerim sta napisala številne uspešnice, trio razširil na kvartet, natančneje na Gorenjski kvartet, kasneje Gorenjski kvintet, ki je v tujini nastopal pod imenom Oberkrainer Quintett. Ostalo, bi lahko rekli, je zgodovina.

Glasbo je naredil za praznik Slovencev

Glasba bratov Avsenik je bila skozi zgodovino velikokrat posnemana in kopirana, a nikoli duplicirana. Poskusov je bilo veliko, tudi v pop glasbi in v tako imenovanih hibridnih žanrih. Spomnimo se denimo slovenske različice turbo folka s harmoniko, narodno-zabavnega rocka, ki smo ga poslali celo na Evrovizijo, in nenazadnje v zadnjem času najpopularnejše slovenske skupine Modrijani, ki je podalpske viže združila z radiu prijaznim popom in sodeč po odzivu množic ustvarila zmagovalno kombinacijo. Njen član Blaž Švab, sicer tudi voditelj narodno-zabavne oddaje Slovenski pozdrav na nacionalni televiziji, meni, da je bil Slavko Avsenik z bratom Vilkom pravzaprav graditelj nove glasbene zvrsti, saj je postavil osnovno strukturo in nova pravila: “Narodno-zabavna glasba, kot jo poznamo danes, je nastala po letu petdeset v prejšnjem stoletju in ni neka prastara, tradicionalna zvrst, kot zmotno mislijo nekateri. Spada namreč v obdobje Beatlov in rokenrola, izumila pa sta jo brata Avsenik. Čudim se, da za svoje zasluge in velik vpliv, ki sta ga imela na Evropo in svet, nikoli nista dobila kakšnega grammyja. Slavko Avsenik nam je dal način življenja in nenazadnje tudi delo. Glasba je postala praznik Slovencev, naša identiteta in način vedenja.”

Švab meni, da predsodek, ki ga imajo nakateri do narodno-zabavne glasbe, izhaja predvsem iz tega, da je v očeh glasbenih kritikov etiketirana kot preprosta. Del krivde gre pripisati tudi temu, da je v tem žanru veliko nekakovostnih pesmi in izvajalcev. “A Slavko Avsenik je bil vedno v svoji ligi. Zaradi njegove inovativnosti in virtuoznosti so ga priznavali prav vsi. Treba pa je izpostaviti tudi, da je bil izjemen performer. Vedel je, kdaj se je treba na odru smejati, kdaj jokati in kako narediti šov. Zavedal se je pomembnosti odrskega nastopa, vse skupaj pa je podkrepil z vrhunsko glasbo,” pojasnjuje Blaž Švab.

Slava mu je bila popolnoma odveč

Dolgoletna novinarka in poznavalka narodno-zabavne glasbe Mojca Marot meni, da bodo to, kaj je ustvaril Avsenik, dojeli šele zanamci, bodoči rodovi: “Avsenika so v tujini ljudje sprejemali s stoječimi ovacijami, doma pa so ga nekateri mediji zapostavljali, njegove melodije pa se na radiu niso vrtele. K sreči se je zadnja leta to spremenilo in še pravi čas so nekateri prepoznali, da je fenomen, ki ga Slovenija verjetno še lep čas ne bo imela. Hkrati pa je Slavko Avsenik dokaz, kako pomemben je talent, ki ga človek v sebi ima ali pa nima in ti ga nobena fakulteta ne more dati. Slavko Avsenik je bil zelo preprost in skromen človek, ki mu je bila slava, tako je vsaj deloval, povsem odveč. Najbolje se je počutil v domačih Begunjah, v gostilni Pri Jožovcu, kjer sem ga spoznala in mu stisnila roko tudi sama. Mnogi so ga vabili na različne dogodke, predvsem v tujini, in mu želeli tudi osebno izročiti različna priznanja, a se je tovrstnim dogodkom, če se je le dalo, najraje izognil. Spomnim se, da so bili avstrijski organizatorji kar malo užaljeni, ker ga ni bilo na podelitev nagrade Oberkrain Award, ki jo je prejel za življenjsko delo. A takšen je bil. V tujini je imel tudi nekaj slabih izkušenj in preganjal ga je občutek, da želijo nekateri le izkoristiti njegovo slavo.”

Dodaja, da se je, poleg opevane Na Golici, vredno spomniti tudi drugih njegovih skladb - denimo Planice, ki jo vrtijo v dolini pod Poncami, ko se pri nas zbere vsa svetovna skakalna elita, pa Tam, kjer murke cveto, Otoček sredi jezera, Če vinček govori, Prelepa Gorenjska, Večer na vasi in druge. Z bratom Vilkom sta jih namreč ustvarila več kot tisoč.

Največji ambasador Slovenije vseh časov

Publicist in pisatelj Ivan Sivec je evropski fenomen ansambla bratov Avsenik kot prvi v Evropi obdelal v magistrski nalogi, v kateri je prikazal, kako je pri nas iz godčevske tradicije nastala muzikantska glasbena scena, ki jo zdaj posnemajo po vsej Evropi. Za Slavka, s katerim sta bila velika prijatelja in sodelavca, je napisal tudi 76 besedil, med njimi Pod cvetočimi kostanji. Sivec je mnenja, da Avsenikov še ni nihče dosegel, kaj šele presegel: “Prav oni so odprli pot vsem drugim tovrstnim glasbenim skupinam pri nas in v svetu. Če se Avseniki ne bi pojavili s svojim izjemnim potencialom, bi mnogi godci še naprej ostali samo v lokalnem okolju, širše pa povsem neznani. Ko se od nas poslavlja Slavko Avsenik, je treba vedeti, da imajo glasbeniki to veliko prednost, da se nikoli ne poslovijo. Za njimi vedno ostane glasba, ki jo bomo poslušali še stoletja v najrazličnejših priredbah. Lahko smo srečni, da smo imeli Slavka Avsenika, ki je v tujini bolj znan in priljubljen kot kateri koli drug Slovenec in to že celih šestdeset let. Slavko je bil mnogim za vzor tudi kot harmonikar. Njegov način igranja s tako imenovanjem 'tresenjem' oziroma s šestnajstinkami, ki se prelivajo iz note v noto, ne zna igrati tako rekoč nihče. Vendar pa se mu skušajo približati vsaj mladi šolani glasbeniki. Za to dobro skrbi tudi Avsenikova šola v Begunjah na Gorenjskem. Slavko je res odšel, a lepota njegove glasbe nas bo bogatila še stoletja in stoletja. Zato mu moramo biti iskreno hvaležni za vse, kar je podaril Slovencem in vsemu svetu. Taki ljudje se rodijo na tristo, štiristo let.”

Ansambel Avsenik, ki je imel v svoji dolgoletni karieri približno 10.000 nastopov in prodal dobrih 32 milijonov plošč, je desetletja navduševal domače in tuje občinstvo. Poleg Slovenije je redno nastopal v Nemčiji, Švici, Avstriji in tudi v ZDA. Za Avsenike bi lahko trdili, da so bili v glasbi največji ambasadorji Slovenije, ki so ime te male državice ponesli daleč v svet. Levji delež te zasluge pa gre prav pokojnemu Slavku Avseniku.

IZAK KOŠIR

---