Slikopleskarstvo je več kot zgolj mešanje barv

Nedavno tekmovanje slikopleskarjev, ki ga je v portoroškem Centru za korekcijo sluha in govora organizirala Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, je znova odprlo vrsto vprašanj. V prvi vrsti dilemo o smiselnosti šolanja tovrstnega kadra, saj se v Sloveniji več kot 40 odstotkov slikopleskarskega dela opravi z neregistrirano dejavnostjo. Jasno ni niti, kako dolgo bosta srednji strokovni šoli v Kranju in Mariboru še omogočali pripravo na ta poklic.

Podatki Igorja Pipana, sekretarja slikopleskarskih sekcij v Obrtno-podjetniški zbornici Sloveniji, so zgovorni: “V našo sekcijo je vključenih 650 slikopleskarjev. Registrirano dejavnost jih ima 1100 v vsej državi. Več kot 40 odstotkov tovrstnega dela pa se opravi z neregistrirano dejavnostjo.”

Država prej škodila kot pomagala

Opozarja, da je v Angliji povsem drugače. “Tam se dejavnosti lahko lotiš šele, ko postaneš mojster, ko torej končaš triletno šolanje in prav toliko trajajoče usposabljanje ob uveljavljenem mojstru. Podobno je v Avstriji in Nemčiji. Dela na črno skoraj ne poznajo, nezaposlenost je bistveno nižja.”

Tudi pri nas so za mojstrski izpit potrebne najmanj triletne dokazljive delovne izkušnje, vendar so v tednu pred portoroškim tekmovanjem podelili vsega skupaj štiri mojstrske diplome. “Zakaj bi mladi hodili v slikopleskarsko šolo, če pa lahko delajo brez izobrazbe?” načenja Pipan osnovno dilemo.

Degradacija slikopleskarskih poklicev, kamor uvrščajo še fasaderstvo in črkoslikarstvo (izdelovanje fasad oziroma napisov na stavbah), se je začela pred sedmimi leti. Tedaj je država prvič deregulirala nekatere poklice in določila, da za njihovo opravljanje ni potrebno dokazovati znanja in izkušenj. Lani je znižala kriterije za 38 dejavnosti, tudi avtoservisiranja in avtokleparstva. Do nedavnega potrebno srednjo strokovno izobrazbo je znižala na triletno poklicno.

Pri slikopleskarstvu pa Pipan poudarja še eno razliko: “Angleški mojstri pleskarstva v življenju še niso zmešali barv, čeprav so mojstri. Opravka imajo samo z vnaprej pripravljenimi barvami. V Angliji vse odtenke pripravijo proizvajalci.”

Brušenje, kitanje in ravnanje sten ...

Pri nas se mešanja barv naučijo v šoli, vendar je pleskanje več kot to. V šolskih klopeh jih podučijo o načinih prekrivanja, debelini slojev, medsebojnih reakcijah različnih materialov ... Na tekmovanju v Portorožu 28. novembra, ki sta ga obiskala predsednik države Borut Pahor in piranski župan Peter Bossman, so si sami zmešali barve, a najprej je Jubova arhitektka v imenu proizvajalca naredila barvno študijo. Pri tekmovalcih so ocenjevali še: pripravo prostora na delo in pripravo stene (vključuje brušenje, kitanje, ravnanje), barvanje (pri tem mora biti stena dobro prekrita, spoji neopazni), potreben čas in ne nazadnje videz slikopleskarjev.

Ko mojstre v belem sami najamemo, smo običajno pozorni le na ceno njihovih storitev. Za dobrega delavca bi morali brez stroškov materiala odšteti 18 do 20 evrov na uro. Kot pojasnjuje Dimitrij Vivoda, ki se na Koprskem tudi sam ukvarja s slikopleskarstvom, na uro dobijo 15,50 do 16,50 evra. “V tujini bi precej več, 24 evrov v Avstriji in Belgiji oziroma 27 evrov na Nizozemskem,” niza Pipan. Kot primer države, ki je na tem področju kriterije znižala še pred Slovenijo, omenja Italijo. “Tam 90 odstotkov slikopleskarskih del opravijo pribežniki iz Afrike, so zelo poceni, Italijanov skorajda ni več najti.”

Slovenski slikopleskarji skupaj s kolegi iz evropskega združenja iščejo primere dobrih in slabih praks. Z dobrimi jim raste ugled. Pri slabih ugotavljajo odpadanje ometa s stavb, kar v nekaterih primerih botruje poškodbam sredi ulic.

Tudi slikopleskarke, ne le slikopleskarji

Slikarstvo postaja v Sloveniji vse bolj ogrožen poklic. V obeh šolah, ki izvajata ta program, skupaj premorejo 15 do 20 učencev na letnik. Podatke potrjuje Irena Lončar, ki zadnjih 13 let uči praktični pouk za slikopleskarja - črkoslikarja na kranjski Srednji ekonomski, storitveni in gradbeni šoli.

V prvem letniku imajo 15 učencev, v drugem 9. Kar nekaj jih že na začetku ponavlja, ker pridejo s Kosova in ne govorijo slovensko. Praktičnega pouka imajo dovolj, v tretjem letniku gredo celo za pol leta k delodajalcem. Prepričana je, da bomo poklicnim šolam tudi v Sloveniji slej ko prej dali pravo veljavo.

Ko je sama obiskovala to šolo, sta bili od 24 učencev dve predstavnici nežnejšega spola. Zdaj nimajo več nobene učenke. Zadnja je šolo zapustila pred štirimi leti. Čeprav se je Lončarjeva kot slikopleskarka težko uveljavila, je deset let povsem suvereno sodelovala z očetom slikopleskarjem - doma se namreč že več kot 80 let ukvarjajo s to dejavnostjo. “Ko sem prišla k strankam, so me najprej pisano gledali. Ko pa so me spoznali, so očetu rekli, naj jim kar mene pošlje. Pri izboru dekorativnih tehnik in barvnih kombinacij sem imela povsem proste roke. Ženske imajo običajno za to več občutka.”

MIRJANA CERIN

---