Skozi stoletja skupaj v dobrem in slabem. Res velika stvar!

Godbeno društvo rudarjev, najstarejši pihalni orkester v Evropi in spomenik v registru slovenske žive dediščine, praznuje 350-letnico z živosrebrnim vrelcem kakovostnih koncertov. Na jubilejnem je minuli teden z množico mladih solistov briljantno odigral zahteven program. Triluna 350, sodobna skladba, ki jo je namensko zanj in rudarsko Idrijo napisal skladatelj Aldo Kumar, je pomenila enega v vrsti koncertnih vrhuncev. Orkester praznuje na kakovostnem vrhu. Ob teh se je skozi stoletja nanizalo obilo kriz, razprtij in padcev, a jih je glasba preglasila.

Godbeno društvo rudarjev danes s francoskim chamberyjskim orkestrom glasbenikov s posebnimi potrebami Tetras Lyre igra na svetovni razstavi Expo v Milanu. Prej so ju v različnih krajih Evrope pozdravili z navdušenjem, ki so mu besede le stežka kos. Podobno niso kos navdušenju po koncertu, ki so ga godbeniki z umetniškim vodjem mag. Domnom Prezljem pred tednom dni odigrali v čast svoji 350-letnici.

Tri stoletja in pol, morda še kakšno več, je zgodba polna presežnikov, a tudi manj ljubih dogodkov. Skozi vse pa so godbeniki previharili z brezmejnim glasbenim entuziazmom in tovarištvom.

Ali najstarejša godba v Evropi res šteje 350 let?

Tovarištvo, delitev dobrega in slabega, v zgodovini orkestra rudarskih korenin igra pomembno vlogo. Poudarja ga tudi sedanja generacija, v kateri več kot polovica glasbenikov 60-članskega orkestra še ni dopolnila 25 let. “Godbeno društvo rudarjev že na zunaj, z uniformami in imenom, ostaja zvesto rudarski tradiciji. Znotraj godbe se čuti rudarski duh. Med nami se, čeprav mogoče nezavedno, ohranjajo pristni rudarski odnosi, kot so tovarištvo, iskanje svetlih plati življenja, predvsem pa samosvoj humor,” je v uvod jubilejnemu zborniku godbe napisal njen predsednik, klarinetist Andrej Lazar.

Godbeniki so se sami in s pomočjo muzejskega kustosa Darka Vilerja zakopali v arhive, intervjuje z godbeniki, še živečimi dirigenti in Idrijčani, da bi bila predstavitev orkestra strokovno popolna, zgovorna in zabavna. Skupaj z urednico, klarinetistko Tino Benčina, so ponudili prav tako branje.

Le v delu, ki rojstvu “plehmuske” pripisuje letnico 1665, so bili primorani ostati nedorečeni. Avstroogrski Rudnik živega srebra, ki je godbo oblikoval in jo, z izjemo ene ukinitve vzdrževal do svojega konca, ima arhiv na Dunaju. Zgodovina rudnika je podrobno preučena. Za študij slovenske glasbene zgodovine in vloge idrijske godbe v njej pa muzikologi še niso našli volje in denarja.

Kako se je do rojstne letnice po vojni dokopal muzejski ravnatelj, zgodovinar Janko Trošt, ni znano. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske omenja že zgrajeno godbo leta 1689 na koncertu v čast zmage habsburških čet nad Turki. Urejeno kronologijo prinaša šele druga polovica 18. stoletja. Idrijski zgodovinarji, poznavalci rudnika in vodja orkestra Prezelj, muzikolog in raziskovalec glasbene zgodovine, so prepričani, da je godba starejša.

Se bo “big thing” - velika stvar - šele zgodila?

Pred desetletjem je ameriški dirigent in skladatelj, predsednik svetovne organizacije pihalnih orkestrov John Stanley, na slavnostnem koncertu z idrijskimi godbeniki poudaril, da bi njegova domovina iz tako častitljive zgodovine naredila “big thing”. Mojster Prezelj, ki z orkestrom že 15 let botruje velikim stvarem, meni, da se utegne velika stvar res zgoditi po preučitvi dunajskega arhiva. “Rudnik je imel vse pogoje za godbo že v 16. stoletju. Prepričan sem, da bo preučitev arhivov rojstvo godbe pomaknila za pol ali celo stoletje globlje v preteklost. Žal je muzikološka stroka s preučevanji glasbe orientirana predvsem v Ljubljano. Zato prosim dr. Franca Križnarja, naj nam pomaga organizirati znanstveni simpozij in spodbuditi stroko k preučitvi glasbene preteklosti,” je predlagal Prezelj. Omeniti velja, da doktor glasbenih znanosti Križnar deluje v Mariboru.

Kako je dirigent Jule Vidmar z odstopom rešil orkester propada

Rudnik je za orkester skrbel zgledno. Poleg nudenja opreme je godbenike v najboljših letih plačeval in jih oproščal najtežjih del v rudniku. Prvega učitelja za izobraževanje godbeniškega naraščaja je nastavil že leta 1777. V krizah so uradniki od svojih plač namensko prispevali za godbo. Vztrajal je tudi, ko sta občinska in cerkvena oblast ugotavljali, da godba slabi moralo v mestu.

V stoletjih se je našel le en nekulturni ravnatelj - Josip Čermak - ki je zaradi neposluha in nesoglasij v rudniku godbo ukinil. Ta je kmalu zaigrala pod okriljem socialdemokratskega gibanja. Ker politična usmeritev vsem godbenikom ni bila všeč, so oblikovali dve godbi - katoliško in bolj socialistično naravnano. Orkester je utihnil med vojnama, a so godbeniki igrali v različnih priložnostnih orkestrih NOV.

Po povojnem razcvetu, ko je delovalo več orkestrov z big bendom na čelu, se je bržčas najresnejše kriza v vsem njenem obstoju zgodila na pragu osamosvajanja Slovenije. Rudnik je že usahnil, občina s preostalim gospodarstvom pa še ni ozavestila pomena dediščine. Godba je brez prostorov, opreme, not, podmladka in sredi razprtij, igrala pod vodstvom odličnega glasbenika, filharmonika Juleta Vidmarja. S stebrom godbe - legendarnim trobentačem Ludvikom Čibejem, sta muziko v prid ureditvi razmer utihnila, Vidmar pa je odstopil. A to pri zapriseženemu glasbeniku Čibeju ni šlo. Poiskal je novega dirigenta in orkester je oživel z nekaj občinskimi beliči. “Čibej je bil toliko muskontarja, da ni prenesel, da kar ne bi bilo ničesar. Plehmuska je bila zanj pomembna stvar - tam se je videl in čutil. Zato mu ne zamerim,” je v pogovoru s flavtistko Milanko Trušnovec za zbornik povedal Vidmar.

Čeprav sta se s kaotičnimi razmerami soočala še dva naslednja dirigenta, znana glasbenika - Miroslav Matić in Ludvik Velikonja - in sta orkester tako rekoč znova postavila na noge, se brez pogumne Vidmarjeve poteze (gre za Idrijčana, ki živi za in z glasbo), občina zlepa ne bi začela dramiti.

Končno je ustalila financiranje. Sedaj orkestru letno da 26.000 evrov. Leta 2000 je na razpisu med petimi kandidati kot dirigent prepričal mladi trobentač in muzikolog Prezelj. Z njegovim znanjem, entuziazmom, inovativnostjo, posluhom za orkester in vsakega godbenika posebej, je godba dobila vse, kar je potrebovala. Kot sponzorka je pristopila Hidria in odtlej se kakovostna rast orkestra strmo vzpenja.

Igrali so cesarjem in državnikom, najraje pa Idrijčanom

Godbeniki so igrali visokim oblastnikom, od cesarja Franca Jožefa do sodobnih državnikov. V zadnjih letih odmevajo po vsej Evropi. Pobrateni so z godbo v francoskem Aumetzu. Poslanec Lojze Peterle je na slavju izrazil upanje, da jih bo čim prej slišal v Bruslju. “Ker ste glasbeni živosrebrni vrelec, ki je s kakovostjo uspel preživeti botra - Rudnik in ker je Bruselj potrebno prepihati,” se je pošalil. Najpristnejše vezi pa so godbeniki stkali z Idrijčani. Na koncertih, veselicah, budnicah od leta 1899 dalje in še marsikje, je godba njihova nepogrešljiva spremljevalka. Na tisoče so jih pospremili na zadnjo pot.

Brez godbe si Idrije niti ne morejo predstavljati. “Ponosni smo na godbenike in povsod se radi z njimi pohvalimo. Posebej cenimo to, da so vedno del našega življenja. Ob njihovi glasbi praznujemo in žalujemo. Z njimi se predstavljamo v svetu in vabimo na obiske. Z njimi idrijska zgodba lepše zveni,” pritrjuje župan Bojan Sever.

“Godba brez zveste publike bi izgubila pomen. Zato hvala zvestim obiskovalcem naših koncertov. Skupaj bomo živo rudarsko dediščino ohranjali prihodnjim rodovom,” dodaja predsednik Lazar.

Tako je bilo od nekdaj. “Moja mama, preprosta kmečka, knapovska ženska, je bila mnogo bolj vesela in ponosna tisti dan, ko sem kot dijak odšel pomerit uniformo za godbeniško uniformo, kot kakšnih deset let pozneje, ko sem prišel iz Ljubljane in prinesel diplomo medicinske fakultete,” je v filmu zGodba iz Idrije povedal primarij dr. Jože Felc, tudi sam ponosen na godbo in to, da je pred boleznijo v njej igral klarinet.

Odličen dokumentarni film o godbi je leta 2007 posnel režiser Dušan Moravec.

Za godbo pišejo sloviti skladatelji

Za godbo je bilo namensko med prvim maršem Pozdrav iz Idrije (leta 1896, sploh prva pri nas namensko napisana skladba za pihalni orkester) do jubilejne Kumrove Triluna 350, napisanih nič koliko skladb.

“Živo se spominjam poletnega večera, ko smo se z godbeniki zbrali na vrtu Kendovega dvorca. Z zanimanjem sem pričakoval trenutek, ko bo godba prvič zaigrala novo skladbo. Že ob uvodnih taktih me je prevzelo veliko veselje. Opazil sem, da je krstno izvedena koračnica Vinka Štrucla z naslovom Hidria tudi na obraze drugih poslušalcev risala nasmehe ter prizorišče v hipu napolnila z občutji pripadnosti in ponosa,” se izvedbe ene takih skladb spominja Edvard Svetlik, predsednik upravnega odbora Hidrie, glavne orkestrove sponzorke.

Zadnje obdobje pripada težjim, sodobnejšim skladbam. Skladatelj jubilejne Aldo Kumar je orkester in občinstvo že navdušil s svojimi skladbami. Z njimi je segal na različna področja in območja, TRILUNA 350 pa je povsem idrijska. Glasbila, skladatelj, ki je z elektronskimi pripomočki sedel pred orkester, in osvetlitev oziroma zatemnitev so pričarali najgloblje rudniško podzemlje. Godbeniki so z glasbo popotovali proti površju ob odmevu strojev in naprav, po katerih se je zven klekljev na površju zgubljal nekje v daljavi. Orkester je lahkotno zaokrožil Kumrovo doživetje videnja treh lun na gladini domače Idrijce.

Vrhunski koncert za godbenike, magično doživetje za občinstvo

Kumer je bil z izvedbo zadovoljen, godbeniki tudi, publika pa najbolj. Z jubilejno skladbo in celotnim izborom težkih skladb so godbeniki sočasno zaokrožili popotovanje skozi zgodovino in odigrali bisere, ki zaznamujejo Prezljevo obdobje 15 let in so jim najljubši.

Priložnost so dobili odlični mladi solisti in starejši godbeniki. Najstarejšemu Marjanu Kogeju, že 66 let klarinetistu v orkestru, je pripadlo uvodno kljukanje na šino (kos lesa, ki močno odmeva), s katero so, podobno kot nekoč rudarje na delo, godbenike poklicali na koncert. Le pet let za Kogejem je v orkestru prvič zaigral saksafonist Albin Čibej in mu je še vedno zvest. V njem se je pridružil svojim trem bratom kot dvanajstletnik, prej je že igral v mladinskem orkestru in pozneje je postal poklicni glasbenik.

Več kot desetletje v orkestru igra skupaj z vnukom, prav tako saksafonistom, študentom na ljubljanski glasbeni akademiji - Nacetom Kogejem. Na koncertu je izmenjaje z Vasilije Blajem (že 30 let v godbi) odigral solo v znamenitem Schwarzovem Saxpacku tako, da je občinstvu zastajal dih.

V bluzu za trobento (James Matthias) so osrednjo vlogo odigrali trobentači Boris Peternelj, Ambrož Vončina, Miha Kenk, Matjaž Pavšič in Matej Sedej. Flavtistka Špela Flajšakar, študentka deželnega konservatorija v Celovcu, pa je kot vedno doživeto popeljala skozi Latinsko fantazijo (Chuck Elledge).

Idrijski orkester je pisan sestav muzikantov najrazličnejših poklicev, ki uživajo v glasbi in vse večjega števila mladih, šolanih glasbenikov.

“Glasba združuje, kar se kaže v tem, iz koliko različnih generacij je naša godba sestavljena. Ko zaigramo, smo si enaki, združeni v eno in uživamo v igranju, skupaj rastemo in smo vedno boljši, večji,” je za zbornik potrdila bodoča profesionalna glasbenica Flajšakarjeva.

“Sam rad hodim na vaje tudi zaradi druženja. Vsi imamo svojo klapo v orkestru. Menjava generacij se čuti zlasti v glasbenem smislu. Branje not se hitro izboljšuje. Ko Domen da note na pult, se lahko takoj zaigra in se nič ne zalomi,” je dodal Nace Kogej in sočasno priznal, da kljub vse boljšemu orkestru tu in tam pogreša žlahtno godbo s koračnicami, ki so skozi stoletja netile veselje v Idriji in izven nje.

Ker so skupaj s Prezljem ujeli harmonijo in z njo brezmejnost v glasbenem poustvarjanju, stoječe ovacije publike na slavju sploh niso presenetile.

Šaljiva klapa, željna novih znanj in sodelovanj

Orkester torej ne priznava ne generacijskih ne kakšnih drugih razlik. Zabavajo se kot najboljša klapa, prej in potem pa trdo delajo. Prigod in anekdot imajo za debelo knjigo. Nekaj so jih zapisali v zbornik. Za pokušino tale, ki se je v Parizu pripetila po stažu tretjemu najstarejšemu članu orkestra Francu Makslju. Spali so v ogromnem hotelu, v katerem so se se zdeli vsi hodniki enaki. “Franc se odpravi spat v sobo, ki si jo je delil z Albinom. A ključ kar ni hotel obrniti. Nič čudnega, saj vrata niso bila v pravem nadstropju. Vrata so se odprla in na pragu je stal zmeden temnopolti mož in presenečeno zrl v Franca. Ta pa se ni dal zmesti in je dejal: Ja, Bine, ad kdaj si pa ti tak črn?”

V sodelovanju z Glasbeno šolo Idrija se sproti pomlajujejo z učenimi močmi in z njimi, kakopak tudi oni z izkušenejšimi godbeniki, rastejo. “Trudimo se, da bi v naše vrste dobili čim več mladih in jim omogočili kvalitetno preživljanje prostega časa in razširjanje glasbenih obzorij. Da je naša usmeritev prava, dokazujejo člani, ki se že uveljavljajo v slovenskem in širšem glasbenem prostoru,” je zadovoljen tudi predsednik godbe Lazar. Vaje in koncerte pestrijo sodelovanja s priznanimi glasbeniki. Ker se Prezelj redno izobražuje v Ameriki, so za idrijsko godbo že pisali tamkajšnji skladatelji. Posebno mesto namenjajo domačim, idrijskim in slovenskim.

Le dva od mnogih sta solista slavnostnega koncerta; orgličar Miro Božič na premierno izvedeni ljudski Soldaški boben in sopranistka Elvira Hasanagič, ki je odpela manj znano, nežno skladbo Ti in jaz mojstra Mojmirja Sepeta. Ta je kakopak prisostvoval jubileju.

Sepetu so ob njegovi 80-letnici poklonili koncert, on pa orkestru jubilejni poklon. “350-letnica idrijsko godbo postavlja na piedestal enega najstarejših glasbenih korpusov na svetu. Imel sem srečo, da sem sodeloval z njo in spoznal veselje, znanje in težnjo po izpopolnjevanju in skupnem muziciranju, ki jo izžarevajo godbeniki. Iskrene čestitke za sedanje stanje gredo med ostalim zlasti dirigentu, zagnancu in magistru Domnu Prezlju,” je mojster Sepe orkestru zaželel še veliko glasbenega veselja in napredka.

Oboje godbeniki obljubljajo. Pravijo, da je glasba preprosto tako močno vpeta v Idrijo in med njene ljudi, da ne more utihniti.

V Milano na povabilo švicarskega ministrstva

Povabilo idrijskemu orkestru in chamberyjskemu Tetras Lyre za nastop na Expo je prišlo iz švicarskega ministrstva za okolje. Njun skupni nastop v tamkajšnjem Poschiavu še po treh letih močno odmeva. In si je ministrstvo dejalo, da bo predstavitev vsega, kar Švica ponuja obiskovalcem, hitro zbežalo iz spominov, odmev na koncert pa bo ostal. To potrjuje tudi Milanka Trušnovec rekoč: “Skupni koncert in ves konec tedna sta bila po dolgem času nekaj, kar me je totalno pozitivno čustveno pretreslo in premaknilo, da sem še dolgo podoživljala.”

Prav gotovo bo tako tudi danes in jutri. Skupaj z glasbeniki z motnjami v duševnem razvoju bodo še enkrat več odmevali z brezmejno, univerzalno govorico glasbe. Ker godbeniki ta jezik govorijo že 350 ali morda več let, jih prav gotovo čaka vsaj še toliko. Srečno!

SAŠA DRAGOŠ

---