Skakalnice so kot gradovi

Kajpak je bil ob debiju nove planiške letalnice v ospredju njen konstruktor, inženir Janez Gorišek, ki je klub častitljivim letom in nekoliko slabemu zdravju še vedno izjemno aktiven. Planica je le zadnja v nizu skakalnic, ki jih je projektiral. Eno je na daljavo, ko je služboval v Libiji, ponosen pa je tudi na olimpijsko na Igmanu.

Med čakanjem na preložene kvalifikacije smo se v četrtek z Janezom Goriškom dobili v Čaplji, tik pod mogočno letalnico. Prevzel je dediščino Stanka Bloudka, skakalne naprave je projektiral s pokojnim bratom Vladom, zdaj sodeluje s sinom Sebastjanom. Skupaj sta se podpisala tudi pod novo norveško letalnico v Vikersdundu, ki je ognjeni krst prestala pred planiško in kjer sta takoj padla dva svetovna rekorda. O novi planiški letalnici so imeli skakalci same pohvalne besede.

Gorišek starejši je bil v svojih skakalnih časih petkratni jugoslovanski in dvakratni študentski ter udeleženec zimskih olimpijskih iger leta 1956.

> Kakšna je zračna sila, ki jo mora premagati skakalec?

“To sta vzgon in upor. Vzgon ga drži v zraku, nekako tako kot letalo, upor je sam skakalec, ki leti skozi zrak. To sta dve komponenti, ki delujeta skozi zrak in kreirata krivuljo leta. To je potrebno obvladati in razumeti. Pa tudi skakalni kombinezoni morajo biti marsičemu prilagojeni, saj so postali zelo pomembni pri modernem skakanju in razvoju. Bistvo je zmanjševati upor in povečevati vzgon.”

> Še niti ne tako davno tega so bili poleti precej krajši, tehnika drugačna. Ni jih bilo malo v skakalni srenji, ki so trdili, da več kot toliko ni mogoče. Pa je bilo. In bo še?

“Ko sem skakal v Šentvidu, smo začeli na 15-metrskih napravah, nato pa šli na 40-metrske, še pred drugo svetovno vojno. To je bil takrat tudi zame maksimum. Po vojni sem znova začel skakati na malih napravah. Takrat smo v letu lovili ravnotežje in med skokom trikrat zamahnili z rokami. Potem smo počasi napredovali: skakali smo z dvignjenimi rokami naprej, v naslednji fazi pa za hrbtom. Še kot mladincu se mi je zgodilo, da sem med skokom roke držal za hrbtom. Trenerju sem rekel: Kaj pa naj zdaj naredim? Pa je rekel: Kar pusti, je že v redu tako. In tako je nastal ta slog skoka. Na olimpijadi v Cortini d'Ampezzo je bil ob meni edini, ki je tako skakal, Norvežan Tranen.”

> Verjetno je na vaše delo zelo pozitivno vplivalo odlično poznavanje vsega, kar se je dogajalo na skakalnici in pod njo. Počeli ste vse, do teptalca do vodje tekmovanja?

“Čisto vse sem moral delati. Pripeljati sneg, ga utrditi, skakati. Skoki so bili najvišji dosežek. Navadil sem se na trdo delo. S tem ti je bila skakalnica blizu in se je nisi bal. Če tega ne daš skozi, potem nekaj zmanjka.”

> Kaj vas je gnalo, da se niste ustavili in rekli: imam svoja leta, čas je za pokoj in opazovanje dela drugih?

“Saj bi to rad naredil, ampak razvoj mora naprej. Kot Slovenci moramo na tem področju nekaj pomeniti v svetu, in če hočemo to doseči, mora nekdo biti gonilna sila. Jaz tega nisem videl, zato sem v delo vključil sina. Na koncu je spoznal, da je možno, da greva skupaj naprej. On mi je v pomoč.”

> Ste inženir stare šole brez računalnikov. Tudi novo velikanko ste načrtovali brez modernih pripomočkov.

“To ni bilo potrebno, ker sem vse preračunal in izlil na papir. Matematika vedno ostane v spominu. Saj smo imeli neke osnovne naprave za računanje. Dosti ne rabiš, vse je zelo enostavno, če zadevo razumeš. Potem jo moraš tudi zelo preprosto speljati. Na tem baziram ves razvoj, sin pa nato vse spravi na računalnik, stokrat obdeluje in se 'matra', da bi to pravilno predstavil. (smeh) Nato gradnjo koordiniram z geodeti, geometri, arhitekti, gradbeniki. Kar danes gradimo, so že neke vrste gradovi. Ko smo gradili po Turčiji, smo morali zgraditi celostno podobo, infrastrukturo, tudi hotele.”

> Koliko vpliva na projektiranje naprave pogovor s skakalci?

“Tudi to je pomembno. Zadnje obdobje imamo zelo dober kontakt, rad vidim in slišim, kako se odzovejo. Oni čutijo, da jim želimo vse najboljše. Predvsem sin ima z njimi precej več stikov.”

> Ali je sodelovanja med letalnicami - zgolj pet jih je na svetu- zdaj več kot nekoč?

“Včasih se je vsak sam boril s sabo in skušal sam kaj razviti ali spremeniti. Zdaj je to bolj znanstveno, za tem morata stati velika ekipa in kapital. Pritiski so taki, da se pač ne moreš ustaviti. Znova si bo treba izboriti nov korak naprej.”

> Ste mirno spali pred prvim poletom na vaši novi napravi?

“Moram reči, da sem. To pa zato, ker sem že prej preštudiral, kako bo. Zgled mi je bil Vikersudu, kjer je bila premiera na novi letalnici, ki sem jo skonstruiral in kjer je bil takoj postavljen svetovni rekord. Tako sem vedel, da je tudi Planica odlično pripravljena. In razvoj bo šel naprej. Naletno mizo smo pomaknili za 12 metrov nazaj ter sedem metrov in pol višje, naklon zaletišča je zdaj blažji. Nekoč smo razmišljali o tem, kako skočiti v višino, jaz pa sem to razširil v globino. Odvisno je le, kako močno in kam piha veter, kakšen je vzgornik. Vse mora biti tako, kot je zamišljeno, da so tudi poleti vrhunski.”

> Kako ocenjujete Petra Prevca?

“Je odličen letalec, se je pa treba zavedati, da ne moreš biti vsak dan v optimalni formi. Dokazal je, da zna skočiti ali poleteti zelo daleč. Vsaj enkrat. In ta enkrat rabimo, ko se postavlja nov svetovni rekord. Posebej sem vesel, ker je bil Slovenec prvi, kio je poletel 250 metrov. Zame je to fantastično in nisem pričakoval, da bo prvi čez novo psihološko mejo letel naš skakalec.”

> Glede na napovedi in razmere - do kam se bi lahko letelo ta konec tedna?

“Če bomo obvladali temperaturo in zasenčili skakalnico, bo šlo daleč, težko pa je napovedovati. Na tej napravi bi lahko šlo tudi do 270 metrov.”

> V katero smer bi lahko šel ta korak naprej?

“Pri poletih je bilo veliko zadržkov in omejitev. Na Fisu so imeli stalne zadržke, tudi z nepriznavanjem rekordov, ker so se vedno bali, da bo kaj narobe. Potrebno je vedeti, da so poleti bolj varni kot skoki na manjših skakalnicah. Zdaj jih je morda znova strah, ker se tako daleč skače. Vsi kraji z letalnicami imamo podobne ambicije. Prihodnost razvoja je v tem, da smo združeni v inovacijah, izboljšavah in da imamo enake ambicije. To je filozofija za prihodnost.”

Naslednja projekta Janeza in Sebastjana Goriška sta obnova v potresu poškodovanih skakalnic v turškem Erzurumu in projekt gradnje skakalnic v kazahstanski prestolnici Astana. “V Turčiji so bili objekti precej poškodovani, del doskočišča se je med potresom udrl. Prav te dni čakamo župana iz turškega mesta, da se dogovorimo. V Astani je zadeva nekoliko bolj zapletena, dogovori kar dolgo trajajo,” pravi Sebastjan Gorišek.

> Kaj se vam je za vedno zarisalo v spomin?

“Gotovo prvi skok na prejšnji letalnici konec šestdesetih let, to je bil zame neke vrste čudež, da se je ideja uresničila.”

> Na katero napravo ste najbolj ponosni?

“Vse so mi blizu, ker ima vsaka nekaj mojega. Planica pa je le tista, s katero sem rasel in zrasel in bom še, vsaj tako upam.”

ROK MAVER

---