Se prav reče štumfi ali zokni?

“Besede so lego kocke duha, igrajmo se z njimi!” pravi Zlata Krašovec, upokojena novinarka, še vedno aktivna publicistka, mati treh odraslih sinov in babica, ki zelo rada tvita. Svojemu bogatemu opusu je zdaj dodala še knjigo, duhovito zgodbo Fant, Dečko in Pobič, v kateri je zapisala anekdote iz družinskega življenja, predvsem tiste, povezane z besedami, ki so si jih izmislili njeni otroci.

Ena takih besed je na primer zalepek, ki se je v njeni družini tako uveljavila, da jo še danes vsi uporabljajo namesto besede obliž.

“Veliko izrazov v knjigi je res iz družinskega življenja, čeprav si jih nisem sproti zapisovala. V knjigo so prišli tisti, ki so nekako ponarodeli, ki smo si jih večkrat pripovedovali in se mnogokrat pohecali na njihov račun. Tisti, skratka, ki so preživeli trenutek, ko so nastali, in se jih še danes vsi spominjamo. Nekateri izrazi v knjigi so tudi dodani, kajti čisto vse se pa tudi ne more zgoditi v eni sami družini. Približno petina je domišljijskih,” ocenjuje Zlata Krašovec, ki je na koncu knjige pustila tudi nekaj praznih strani, kamor si bralci lahko zapišejo besede, ki so se rodile v njihovi družini. “Jezik je sestavljanka, podobno kot lego kocke. Ko si majhen, imaš majhen kup teh kock, ki jih sestavljaš in si čisto zadovoljen. Potem pa si vedno bolj zahteven in si želiš več kock, da bi lahko sestavil še kaj več. Tako je tudi z jezikom. Več besed imaš, bolj lahko izraziš tisto, kar misliš in čutiš o svetu,” pravi.

Jezik je živa stvar

“Jezik je živa stvar, in lepo je, če nastane kak nov izraz. Še posebej se mi zdi to pomembno zato, ker se vsi radi spominjamo, kako smo govorili kot otroci. Ko sem bila stara pet ali šest let, sem nenehno spraševala svoje starše in stare starše, kako sem kaj rekla, ko sem bila majhna. Take zgodbe se mi zdijo zabavne, predvsem pa ohranjajo družinskega duha bolj kot kake formalne zadeve, recimo kdaj smo se preselili, kje smo hodili v šolo itd.”

“Večji besedni zaklad imaš, bolj lahko izraziš tisto, kar misliš in čutiš o svetu.”

Zlata je rojena v Celju, njen mož v Mariboru, spoznala pa sta se v Ljubljani, kjer sta tudi zasnovala družino. Vsi trije sinovi so se rodili tam. Ko je bil najstarejši star deset let, srednji tri in najmlajši eno leto, so se preselili v Koper, kjer živijo že dobrega četrt stoletja. “Moj mož je takrat začel kmetovati. Kupili smo kmetijo v hrvaški Istri, blizu Višnjana. In potem je mož iz Ljubljane hodil obdelovat to zemljo. Pa nekako ni šlo. Premalo smo bili skupaj, stroški so bili ogromni. Ravno takrat je Kmečki glas, kjer sem bila zaposlena, odpiral dopisništvo za Primorsko. Prijavila sem se, in strinjali so se s tem, da postanem dopisnica. Tako smo se preselili sem,” se spominja.

S kmetovanjem potem sicer ni bilo tako, kot so si zamislili, ker je vmes posegla meja. “Zdaj meje spet ni več in mož, ki je v pokoju, gre rad spet tja in tudi kaj pridela za družinske potrebe. Seveda pa to ni kako resno kmetovanje.”

Ena od anekdot, opisanih v knjigi, je nastala prav takrat, ko so se iz Ljubljane preselili na Primorsko in sta mlajša sinova hodila v vrtec. “Tako smo lepo capljali po poti proti vrtcu, ko me eden od njiju vpraša: 'Mama, kako se prav reče, štumfi ali zokni?' Prav tako so otroci, ko so začeli hoditi v šolo v Kopru, prevzeli nekaj narečne govorice. Začeli so govoriti: 'To mi rabi, to mi ne rabi.' Mojemu bratu je ime Tomaž, kličemo pa ga Tomi. Pa sem otroke spraševala: 'Kaj že spet Tomi rabi?'” se smeji Zlata.

V zvezi z napačno rabo besede “rabi” se je pred kratkim oglasila tudi po twitterju. “Pisalo je, da 'kršitev ne rabi biti predpisana' v nekem aktu. Pa sem vprašala, kaj potemtakem 'rabi'. Mislila sem, da bo pisec opazil napako, a je seveda ni. Odgovoril mi je čisto resno, vsebinsko.”

Beseda mora biti ustrezna

Najstarejši sin Črt je danes kirurg, zaposlen v prehospitalni enoti v Izoli, srednji Bor je študiral teologijo, ki je še ni čisto končal, in dela na nacionalnem radiu, najmlajši Lan pa je akademski kipar. “Vsi so poročeni, dva imata že otroke, tako da sem štirikrat babica,” se pohvali Zlata.

“Otroci so, ko so začeli hoditi v šolo v Kopru, prevzeli nekaj narečne govorice. Začeli so govoriti: 'To mi rabi, to mi ne rabi.' Mojemu bratu je ime Tomaž, kličemo pa ga Tomi. Pa sem otroke spraševala: 'Kaj že spet Tomi rabi?'”

Besede, ki so nastale, ko so bili otroci še majhni, pa še danes oživljajo družinskega duha. “Ko pridejo otroci z vseh vetrov, se večkrat zgodi, da odpremo to zakladnico spominov. Sicer pa želim s knjigo Fant, Dečko in Pobič nagovarjati širšo publiko in bralce spodbuditi, da ohranjajo vesel odnos do jezika.”

Jezik ima Zlata že od nekdaj rada. Kot majhni deklici ji je stari oče ogromno bral. “Zaradi srčne kapi ni mogel veliko hoditi. Po poklicu je bil črkostavec in so mu knjige delale družbo. Najprej mi je prebiral pravljice, ko se je naveličal, pa mi je že pri mojih šestih letih začel brati pustolovske in znanstvenofantastične romane, na primer Julesa Verna. Jaz sem sedela ob njem in ga neskončno rada poslušala. Tako se mi je razvil smisel za jezik.”

Spominja se, da so, ko je bila še majhna, tudi na radiu gojili lepo slovensko besedo in si se lahko ob poslušanju pravljic, zgodb in radijskih iger za otroke naučil lepe govorice in izražanja. Danes žal ni več tako. “Odnos do jezika je veliko slabši, kot je bil včasih,” opaža.

Ta malomaren odnos do jezika jo jezi, denimo to, da je napačno sklanjanje besed mati in hči danes že skoraj ponarodelo. “Kot da bi se trudili, da narobe sklanjajo ti dve besedi. Če to počnejo ljudje, ki so nevešči jezika, še nekako razumem. Ko pa to slišim po televiziji, ko vidim zapisano - in takih primerov je v medijih ogromno - potem vem, zakaj tudi ljudje tako govorijo. S tem delamo jeziku veliko škodo. Pa nisem purist. Lepo se mi zdi, ko nastane kak nov izraz, ampak mora biti na mestu, kamor sodi, kjer besedilo zaradi tega še bolj zaživi. Opažam pa, da v nekaterih medijih govorijo dobesedno nesmisle. Ni vse v tem, da uporabljaš veliko besed ali besednih zvez, samo da se bolj bombastično sliši. Beseda mora biti ustrezna, da je lahko sporočilna.”

Slovenščina je kot vrtnica Malega princa: precej zahtevna in tudi nečimrna, pravi Zlata. “Znati moramo dvojino, pa pravilno sklanjati besede, in še polno takih zank je. A če hočemo, da je ta vrtnica lepa, jo moramo negovati, mi pa jo včasih zanemarjamo, kar je po moje škoda.”

Druga zgodba, ki jo Zlata rada pove v zvezi z jezikom, je biblijska zgodba o Jezusu kot dobrem pastirju. “Ta pusti sto ovac na varnem v staji in gre iskat stoprvo, izgubljeno. Tako je tudi z jezikom. Zakaj bi uporabljali le dvesto ali tristo besed, ko pa imamo neizmeren besedni zaklad in je lepo, da najdemo pravo besedo, natanko tisto, ki jo potrebujemo in ki največ pove o določeni zadevi, tisto, s katero lahko najbolje izrazimo to, kar želimo povedati. Besedo, s katero odkrivamo resnico. Pri svojem novinarskem delu mi je večkrat prišla na misel kaka beseda, ob kateri sem si rekla, pa saj te nisem uporabila že sto let, in ravno sem jo je treba zapisati. To ni bil ne napor ne trud, nasprotno, bilo mi je v veselje. Iz ljubezni do jezika se to rojeva.”

Knjigo lahko rešijo starši

Zlata je svoj knjižni prvenec Fant, Dečko in Pobič izdala pri založbi Družina. Prizna, da se za svoje bralce malce boji, saj knjige danes bolj ali manj berejo le še otroci. “In če še ti berejo samo zato, ker so prisiljeni, če jim knjige ne predstavimo na pravi način, potem branja ne bodo pogrešali in bodo z njim prenehali, takoj ko bo mogoče. Knjigo lahko rešijo starši, ki jo z ljubeznijo berejo svojim otrokom,” meni.

“Nisem purist. Lepo se mi zdi, ko nastane kak nov izraz, ampak mora biti na mestu, kamor sodi, kjer besedilo zaradi tega še bolj zaživi. Opažam pa, da v nekaterih medijih govorijo dobesedno nesmisle.”

Prvi bralci njene knjige so bili najbolj zadovoljni zaradi humorja. “To je zabavno branje, saj v knjigi ne moraliziram,” poudarja. “Ljudje so očitno zaznali, da je ta knjiga malce drugačna. Prav veliko odzivov sicer še nimam, saj je komaj izšla. Zdi pa se mi, da bi bila lahko dober pripomoček učiteljem slovenskega jezika, če bi hoteli popestriti kakšno šolsko uro z veselimi primeri sopomenk, protipomenk in podobno. S primeri iz knjige se da otrokom marsikaj razložiti.”

Humor Zlati nikakor ni tuj. Kot novinarka je vse do upokojitve delala za Kmečki glas, vzporedno pa je objavljala politično satiro v znamenitem Pavlihi. Delala je še na radiu Ognjišče, stran s humorjem pa je urejala tudi za bivši Mag. Takrat je tudi postala “Zlata prinašalka”. Vzdevek si je izmislil njen kolega in prijatelj Vinko Vasle, uporablja pa ga še danes, med drugim tudi na twitterju in v reviji Reporter, za katero piše tudi politične kolumne. Na vprašanje, zakaj je tako dolgo čakala, preden je izdala svojo prvo knjigo, odgovarja: “Imela sem tri otroke, bila sem zaposlena. Knjige, pa čeprav preproste, se ne da napisati po sistemu pol ure danes in pol ure jutri. Za kaj takega moraš imeti čas. In seveda pravo idejo.”

K pisanju knjige jo je spodbudil sin Bor, ki jo je opozoril na razpis nacionalnega radia za zgodbo za oddajo Lahko noč, otroci. Pa je kaj kmalu ugotovila, da nekaj tisoč znakov, kolikor naj bi bila dolga radijska zgodba, ne bo dovolj, da bi realizirala idejo, ki se ji je porodila. In tako je nastala knjiga, ki ima približno 90 strani, lahko pa bi jih imela trikrat toliko. A je pri vsaki stvari treba imeti pravo mero, meni avtorica, in bolje je, da se knjiga zaključi, ko bi jo ljudje želeli še malo brati, kot pa da bi bila razvlečena. Sicer pa bralcem na njeno novo knjigo ne bo treba dolgo čakati. Idejo zanjo že ima, le da o tem še noče govoriti.

ALJA TASI

---