Ščepec trikov pri previjanju

Moja previjalna miza pri prvem otroku je bila preprosta mizica, na katero sem položila penasto gumo. Že med nosečnostjo sem imela veliko časa in sem zašila prevleko z otroškimi motivi, zelo prikupno in šik.

Moj fantiček je užival med previjanjem. Previjala sem ga pogosto in si za ves postopek vzela precej časa. Nad mizico smo pritrdili celo majhno peč, takšno za v kopalnico, da je bilo otročičku toplo pod njo. Mizica je bila bolj nizka, moj hrbet je začel stokati. Pri naslednji deklici smo si kupili pravo previjalno mizo iz trgovine s pohištvom, dovolj visoko, blazina je ostala ista. Ampak, tale naše deklina je bila bolj ognjevite sorte. Previjanje je bilo zanjo že kmalu hudo nezanimiva reč, iskreno, tudi jaz si nisem več mogla privoščiti prav dolgotrajnega postopka. Ni mi bilo všeč njeno obračanje na vse strani, trganje robčkov, polivanje vode itd.

Vse to smo umaknili z dosega ročic ter se založili z igračkami za v roko. Težava rešena, vsaj za čas hitre menjave plenice. Obstaja kje tekmovanje v hitrostnem previjanju dojenčkov? Gotovo sva z možem krepka favorita.

Potem smo odkrili, da mehka blazina ne zadošča več, ker ni lepšega, kot odriniti se od mame z nogami na vso moč, ampak ... “Ups, tole pa boli, ko udarim z glavo ob les.” Poiskali smo previjalno podlogo z bogato oblazinjenimi vsemi stranicami, še posebej ob glavi. Z izkušnjami bogatimo svoje znanje, drugače ne gre.

Okoli prvega leta je potrebno poiskati nove načine animacije. Otrokove ročice za nekaj minutk uženemo, če jih oblečemo v nogavičke. Igramo se igro ku-ku; medtem ko se otroček zamoti z odkrivanjem in pokrivanjem, mu hitro oblečemo hlače. Veliko imajo opraviti, če jim na obraz kanemo kapljico otroške vlažilne kreme, da si jo namažejo po ličkih. Res majhno kapljico, sicer je krema hitro še kje drugje kot le po ličkih. Radi si “postrižejo nohtke” z varnimi škarjami ali počešejo lase. Prav zanimivo jih je opazovati.

Med previjanjem je čas tudi za učenje. “Hlače nataknemo najprej na desno nogo, potem na levo nogo in ... horukala, potegnemo do pasu.” Ko so malo večji, sami povedo, kaj je treba narediti. Bognedaj, da sem kaj pozabila, posebej so bili občutljivi, če sem pozabila reči horukala. S triki založeni in z malce humorja zmoremo starši premagati raznorazne vzgojne trenutke, ki so del odraščanja otroka. Zatiranje otrok v smislu, ti si še premajhen za to, ne vodi nikamor. Raje jih prepustimo učenju, ki je zanje pravzaprav igra, s tem jim v bistvu krepimo samozavest in urimo možgane. Saj si ne uspejo postriči nohtov še vsaj do sedmega, ampak vaja dela mojstra.

MOJCA KOMAN, univ. dipl. inž. živ. tehn.mamica petih otrokmamakuha@mojcakoman.com


Najbolj brano