Sabotaža s fičotom ni uspela

Sedanji srednješolci so me anketirali kot “bivšega”. Eno vprašanje me je prav prizadelo. Kako ste lahko živeli brez moderne tehnologije?! Ma dete drago, če je vrhunec tehnologije tisti butasti telefon, po katerem stokrat dnevno sporočaš, da si OK, pošlješ stotisočo fotografijo sebe in nekega brezveznega okolja, ti povem, da smo odlično shajali brez!

A ne misli, da smo si pošiljali poštne golobe. Že v osnovni šoli je Brane sestavil razredno centralo z majhnimi mikrofoni in slušalkami. V gimnaziji je vse skupaj še bolj miniaturiziral (poglej Google, kaj to pomeni).

Sistem za pomoč pri izpitih

Šolski radio smo vzdrževali sami. Tehniki, spikerji, dopisniki. Vse dijaki. Brane je imel čez studio in enkrat smo v njem veselo plonkali. Pa nas je ujela šolska avtoriteta in zadnjemu v koloni nakazala brco. Aj, ja, jaj ... Grobo kršenje človekovega dostojanstva, travme, ki se ne bodo zacelile ipd. Fantje iz celega razreda smo posedli pred razred in na hodniku štrajkali. Zahtevali smo opravičilo. Učiteljice so nas nagovarjale, naj bomo pametni (mislim, da smo itak bili) in po enih treh urah sedenja smo bili deležni opravičila. In škandala ni bilo! Z avtoriteto sva kasneje postala zelo dobra sodelavca - glej igrice usode.

Zaviti v temo noči smo ji iz fičota pobrali en del, da ni več vžgal. Drugo jutro. Zadnja ura matematike. Še pet minut do konca in možne rešitve trpečih. A odprejo se vrata in na njih ona. Uštopala je sosedo. Vsi so dobili popravne in znižane ocene.

Bolj resne posledice so bile ob uvajanju visoke tehnologije v šolo z naše strani ob drugi priložnosti. Eden nadobudnih dijakov elektronikov je izdelal sistem za pomoč prijatelju, ki je delal izpite za preskakovanje razreda. Kot izjemen naravoslovec si je ta prek radia zagotovil pomoč brata družboslovca za njemu ne preveč ljube predmete. Na žalost celotne organizacije je hišnik zalotil skupinico ob primopredajniku, ki je v sosednjem razredu pomagala pri izpitih izvajajočemu. Nekaj premestitev na druge šole in ukori in življenje je teklo dalje.

Mi smo sisteme sami izdelali, kaj pa lahko ti, uporabnik telefona, sam narediš? S kazalcem drsaš po ekranu in s palci napišeš 1000 črk na minuto. Spodbudno, a to znajo vsi! Iz tiste skupinice pa je izšel izjemen podjetnik na področju elektronike, izjemen pravnik in diplomat ter izjemen matematik.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Fičo res ni vžgal, a ona je vseeno prišla. Na štop ...

Sploh je bila šola dobra v proizvodnji matematikov. Kolenkova nas je spodbujala, da smo bili na tekmovanjih enakovredni Bežigrajčanom. Pri krožku so bila tudi privlačna dekleta in matematika je bila tam zelo priljubljena. Pri njenih urah pa je bilo malo drugače. Letenje muh je bučno odmevalo v grobi tišini razreda. V četrtem bi morali, pri zadnji uri matematike v tistem letu, trije popravljati za dvojko in en kup drugih za višjo oceno. Na predvečer sem jih skušal pripraviti na to odločilno srečanje z njo, a po dveh urah smo ugotovili, da moramo preiti na plan B. Zaviti v temo noči smo ji iz fičota pobrali en del, da ni več vžgal. Drugo jutro. Zadnja ura matematike. Še pet minut do konca in možne rešitve trpečih. A odprejo se vrata in na njih ona. Uštopala je sosedo. Vsi so dobili popravne in znižane ocene. Pa pravijo, da se zločin splača!

Nevaren drog in smotana koza

Njen fičo je bil sploh legenda. Enkrat se prismehlja v zbornico z odbijačem Lucjanovega avta. Edini je bil na trgu, kjer je parkirala! Pri Lucjanu smo sicer drgnili telovadne rekvizite v telovadnici. Ta orodja so narejena striktno anti moško. Ko si se na drogu sedeč zavrtel, si doživel zastonj depilacijo pod koleni in med nogami. Preskok čez kozo se je tudi večkrat končal s trebuhom (in niže) na tej smotani kozi. Podobno na konju z ročaji ali brez njih. Bradlja pa je pobrala še tiste ostanke, ki so preživeli drog.

Da je bila orodna telovadba kar nevarna, nam priča tale resničen dogodek. Trener je rekel telovadcu, ki je na krogih visel z glavo navzdol, naj stegne prste. Stegnil je tiste na rokah, namesto na nogah. Boleč primer različne interpretacije istega besedila! Radi pa smo med telovadbo igrali nogomet. Sploh vse igre z žogo: rokomet, odbojko, košarko. Nastopali smo celo v ligi mladincev Obale. Proti mladincem iz koprskega nogometnega kluba smo začeli bolj ponižno, saj so pritekli na igrišče v kopačkah in dresih kluba. Mi - zguljene superge in vsak svoje hlačke. Ko so izgubili tekmo, so se prav potiho pobrali! Nekaj res dobrih igralcev smo imeli in seveda trenerja Turčinoviča.

On nas je v šoli uvajal v umetnost “zavaravanja” sovražnika, pa streljali smo s pravo puško in spoznavali taktike. Probleme smo imeli samo z njegovo deklarirano lokacijo ob koncu vojne. V istem času praktično po celi Jugoslaviji. Omajal je Einsteinovo pravilo, da se telesa ne morejo premikati hitreje od svetlobe. So pa njegove zgodbe dobile potrdilo v kvantni mehaniki, kjer delec ni zacementiran na določenem mestu, ampak je verjetnostno razmazan po bližnji in daljni okolici (čutiš fizika v meni?). Bolj verjetno pa je bila na delu njegova pesniška svoboda.

Strokovna ekskurzija po Jugi

Obdobje odraščanja je seveda zanimivo, a si ga ne želim ponovno preživljati. Viharji divjajo v tvoji nedokončani notranjosti. Iščeš sebe, iščeš svojo ljubezen, iščeš prijatelje, iščeš svoj prostor v družbi. Ovohaš tudi politiko. Zveza mladine, pa šolska skupnost, Zveza komunistov. Nebogljeno smo tavali med preizkušenimi kadri. Lep dogodek je bila Štafeta mladosti. Posebno lep je bil občutek, ko si lahko nesel tistih sto metrov štafeto, ki je šla Titu. On je bil za nas prijetna očetovska figura in vse je bilo videti tako trdno in delujoče. Pri zgodovini smo seveda obdelali vse ofenzive in zasedanja Avnoja. Za sodobno zgodovino je pa vedno zmanjkalo časa. Se mi zdi, da je bilo tako kot s tistim ruskim kmetom, ki so ga vprašali, kaj misli o zadnjem sklepu partije. “Imam svoje mnenje, a se odločno ne strinjam z njim.” Mislim, da je sedaj med nami precej ruskih kmetov odetih v novodobna oblačila.

Da bi ofenzive doživeli bolj v živo, smo po tretjem razredu odšli na strokovno ekskurzijo po Jugoslaviji. Spanje v Sarajevu, ogled Jajca, pa podrtega mostu na Neretvi in prispeli smo na cilj: Dubrovnik! Kopanje in nočni žur. To našo domovino smo imeli res radi. Celo noč smo z barbo (ma težko je to sklanjati - bil je lastnik penzionov, kjer smo spali) prepevali dalmatinske, starogradske, bosanske, slovenske in makedonske pesmi ter spili vse, kar je vsaj dišalo po alkoholu. Drugi dan (občutke drugega dne je Mlakar zelo nazorno opisal) po žgočem soncu po obzidju spoznavat zgodovino. Ma še sebe si komaj prepoznal, kaj šele iz zgodovine znane Dubrovčane. Potem še Šibenik in smo bili doma.

Četrto leto samo čakaš, da mine

Štiriletni ciklus našega srednješolskega življenja se je zaključeval. Zanimivo, kako je s temi štiriletnimi ciklusi. Prvo leto je leto spoznavanj okolja, soljudi in avtoritet. Vse je novo in zanimivo. Drugo leto si najbolj produktiven. Še vedno je polno novosti in navdušeno izvajaš, kar pričakujejo od tebe. Tretje leto imaš počasi že vsega zadosti. Poznaš okolje, vse finte, psiho nadrejenih in pravila igre. Četrto leto samo še čakaš, da mine. Vleče se kot vojaku zadnji teden, nosečnici zadnji mesec, bodočemu upokojencu pa zadnji mesec v službi.

Vsak dan sem zbral prijave soborcev za opravičeno odsotnost od pouka, da so hodili po podjetjih in pridobivali darila za srečelov na maturantskem plesu. Samo na Kruh Koper smo šli večkrat, kot smo potem dobili krofov. Isto se ti potem dogaja na faksu (bolonjski študij pa je itak neko čudno skrpucalo) in predvsem v politiki. Zakaj ravno štiri leta? Če bi bile volitve na dve leti, bi bilo veliko več cest asfaltiranih.

Po maturi pa z dvema balilama in razsutim kombijem v Dalmacijo. Iz Brača so nas zapodili. Kako smo teden preživeli v Makarski, pa se bolj medlo spominjam. Potem smo se razšli po svojih življenjskih poteh. Se pa zopet vidimo jeseni na 50. obletnici. Prišli bodo skoraj vsi in večina bo zdrava. Žurka do jutra. Vsaj upam!


Najbolj brano