S trdo voljo in optimizmom do svoje sanjske službe

So mladi, zagnani in pozitivni. Prihajajo iz Nove Gorice ali bližnje okolice in imajo svojo sanjsko službo. Nihče jim je ni ponudil, ampak so si jo ustvarili sami. Šotorišče v neokrnjeni naravi, storitve za dom in družino, izdelovanje pasjih poročnih ovratnic, šola vožnje ter glasbena kariera v tujini so le nekatere izmed njih.

Odpri galerijo

Zaposlovanje mladih je v Sloveniji že nekaj let pereč problem, a določen delež mladih brez službe ne sedi križem rok. Na Goriškem je prodor tako na domač kot tuj trg z različnimi dejavnostmi med drugim uspel Matjažu Lučovniku, Niki in Luki Hirschu, Mihi Keranoviču, Borutu Gaberščku in Veliborju Plazačiću ter Mari Rogelja. Zjutraj se zbujajo z nasmeškom na obrazu, saj v službo odhajajo z veseljem. Delo, ki so si ga po spletu najrazličnejših okoliščin ustvarili sami, opravljajo s srcem.

Oddih za aktivne turiste

Na Trnovem nad Novo Gorico sta Matjaž Lučovnik in Gordana Magdalenić iz travnika ob njuni hiši ustvarila prostor za šotore v štirih terasah, ki je dovolj velik za približno 15 ljudi. “To je ta trenutek tudi najvišja številka oseb, ki jih lahko naenkrat gostiva, saj so naše kapacitete omejene. Goste pričakujemo zlasti v času od maja do oktobra,” pravi 35-letni Matjaž, sicer krajinski arhitekt po izobrazbi.

Ideja o šotorišču se jima je porodila že hitro za tem, ko sta se pred nekaj leti preselila na Trnovo in obnovila hišo s travnato okolico. Pred tremi leti je Matjaž najprej izdelal manjši lesen bivak, v katerem lahko prespita ena ali dve osebi. Ker pa je v bližnji okolici veliko možnosti za preživljanje aktivnega oddiha, sta se odločila ponuditi novo pridobitev na področju nastanitev in pošteno zavihala rokave ter se lotila dela. Pri tem so jima na pomoč priskočili prijatelji in družina. Svojo gostoljubnost v osrčju Trnovske planote sta želela čim prej deliti z ljubitelji kolesarjenja, padalstva, pohodništva in drugih oblik rekreacije, za katere je Trnovo odlična izhodiščna točka ali postojanka med potjo. “Seveda ni šlo vse tako, kot bi si želeli, saj se je bilo potrebno prilagoditi zahtevni domači zakonodaji. Najprej sva morala nabaviti čistilno napravo, ker se nahajamo na vodovarstvenem območju, nato pa še z geološko študijo dokazovati, ali je to območje plazovito ali ne. Šele nato sva lahko vrata odprla za goste,” je ilustrativna Gordana.

Ob našem obisku je bil v Mini kampu mlad par iz Avstralije, ki se je v Slovenijo pripeljal iz Švice. “V resnici sva na kamp naletela povsem po naključju, saj sva se na poti izgubila in prispela na Trnovo,” je priznal Jamie Lumsdaine, Chantal Burnup pa ni skrivala navdušenja nad naravnimi lepotami Slovenije in tukajšnjo mero gostoljubnosti. “V Slovenijo sva se prek Nemčije in Avstrije pripeljala iz Švice, kjer nisva bila deležna tolikšne naklonjenosti kot pri vas.”

Matjaž in Gordana sta to poletje poleg aktivnih Slovencev gostila tudi Avstrijce in Italijane. “Nekateri izmed njih so se udeležili orientacijskega teka na Lokvah, drugi so z rolkami in kolesi prišli preizkusit rolkarski poligon v Novi Gorici,” dodaja Matjaž, ki je iz lesa lokalne smreke izdelal tudi sanitarije šotorišča.

Za višjo kakovost bivanja

Iz potrebe po različnih storitvah za dom in družino na Goriškem, zlasti za starostnike, so Luka in Nika Hirschter Darja Cuznar pred dobrim letom oblikovali družbi Dommi in Domek. “Naša skupna delovna pot se je sicer začela čisto po naključju, ko me je prijateljica vprašala, ali bi lahko nek popoldan prišel k njeni mami, saj je morala na nujen pregled, mama pa ni mogla biti toliko časa sama doma. Seveda sem privolil,” pripoveduje 32-letni Luka Hirsch, zdravstveni tehnik po poklicu, ki je več let delal v bolnišnici, v domu za starejše občane ter varstveno-delovnem centru, kjer si je pridobil veliko dragocenih izkušenj. Gospa, ki ji je nudil družbo in pomoč, mu je bila zelo hvaležna, trojica pa je nato skovala načrt za ponudbo storitev za dom in družino predvsem za tiste, ki jeseni svojega življenja ne bi radi preživeli v katerem izmed domov za starejše občane, ampak bi radi še naprej živeli doma, pri tem pa občasno potrebujejo določeno pomoč. “Strankam in njihovim svojcem nudimo občasne ali redne storitve na domu, čas za nas ni ovira,” pravi 50-letna Darja in dodaja, da so strankam na voljo tako med tednom kot čez vikend v dopoldanskem, popoldanskem in večernem času. “Med stranko in nami se zaradi individualne oblike dela razvije pristen odnos, ki jim veliko pomeni. Pomembno je predvsem zaupanje, ki je bistveno za dobro opravljeno delo in zadovoljstvo ljudi,” meni Luka. “Prav tako se stranke težko ločijo od družine in domačega okolja, kjer so po navadno preživele večino svojega življenja, zato jim ta oblika dela ustreza, ker se jih veliko izogne boleči selitvi v institucije.”

Njihove storitve pa niso namenjene zgolj starejšim, ampak tudi družinam, ki potrebujejo kakršnokoli pomoč, bodisi zaradi preobremenjenosti ali bolezni. Luka, Nika in Darja so tako usposobljeni za pomoč pri vsakodnevnih opravilih, za spremstvo, družabništvo, gospodinjsko pomoč, manjša hišna popravila, dostavo obrokov ali skrb za otroke in hišne ljubljenčke. “Naše delo je precej dinamično, naš odnos in kvaliteta storitev pa so ključ do uspeha, česar se še kako zavedamo. S svojim delom želimo predvsem zvišati kakovost bivanja,” podarja 26-letna Nika. “Mogoče se zdi naša dejavnost na prvo žogo precej enostavna, vendar je za strokovno in kvalitetno opravljeno storitev potrebna velika mera profesionalnosti, potrpljenja in prilagajanja, predvsem pa izkušenj ter znanja, kajti vstopamo v hiše in osebna življenja naših strank,” je sklenil Luka.

Prvo ploščo snema v Parizu

Mara Rogelja je dokaz, da se otroške sanje lahko uresničijo, če le močno verjameš vanje in si ob pravem času na pravem mestu. Mlada in kreativna študentka šteje šele 22 pomladi, a že hodi po trdno začrtali glasbeni poti, ki jo snuje v Franciji. “Septembra grem ponovno za ves mesec v Pariz, kjer bom posnela še zadnje pesmi za moj prvi album 2.2,” pojasni mlada dama, katere otroštvo je bilo ves čas prepleteno s plesom in glasbo, saj je v nižji glasbeni šoli igrala violino ter plesala balet. Kasneje se je posvetila tudi drugim plesnim zvrstem, trenutno pa ima vlogo v plesni predstavi Urbane zgodbe. “Trenutek, ko sem začela s komponiranjem lastnih pesmi, je prišel sam od sebe. Zdi se, kot da bi me glasba poklicala in si 'zaželela', da izlijem svojo dušo v besedila in melodije,” se spominja. “Denar, ki sem ga imela prihranjenega za dvomesečno bivanje v Milanu, kjer naj bi se poizkusila kot model in manekenka, sem raje porabila za nakup črne kitare, v katero sem se zaljubila v trgovini z inštrumenti. Od tedaj sva neločljivi,” dodaja.

Mara se je kitaro naučila igrati sama, s pomočjo videoposnetkov na spletu, okoli 30 besedil pa je napisala precej hitro, saj je inspiracijo črpala v enem od svojih prejšnjih razmerij.

“Krivec” za njen prodor na tujo glasbeno sceno je bil prav ples, saj je na enem od nastopov v Avstriji spoznala brata, francoska glasbenika Xavierja in Denisa Girarda, ki sta z veseljem prisluhnila njeni glasbi ter jo nato povabila k sebi v Pariz, da bi skladbe dodelali in posneli. “Prvič sem bila pri njiju septembra lani, letos pa sem ves julij preživela v Parizu. Posneli smo že sedem pesmi, prvo skladbo Not enough pa bomo v eter poslali septembra, ko bo gotov tudi videospot,” se veseli.

Priznava, da je delo na domači glasbeni sceni precej drugačno od tega, kar počne s francoskima producentoma. “V meni sta prepoznala potencial in me povabila k sodelovanju. Verjameta vame in me podpirata pri ustvarjanju ter mi nudita vso potrebno oporo, ki jo začetnik na tem področju, kot sem jaz, krvavo potrebuje,” poudarja. “Ko bo album izšel, ga bomo predstavili različnim založbam, z delom pa bom najverjetneje nadaljevala v tujini.”

V njeni glasbi se prepletajo zvoki violine, kitare, klavirja in bobnov, zato se žanr preliva od minimalistične glasbe preko balad ter ritma in bluesa do rocka, globalno pa bi jo lahko opisali kot brezčasno minimalistično elektronsko glasbo z Marinim vokalom v ospredju, ki na trenutke spominja na pevke Adele, Beyoncé, Alicio Keys in druge. “S snemanjem albuma bomo zaključili septembra, a izšel bo decembra ali v začetku prihodnjega leta, ko ga bomo zagotovo predstavili tudi v Novi Gorici,” je še obljubila.

Tudi psi so na porokah radi elegantni

Miha Keranovič iz Solkana je mladenič, ki obvlada številne ročne spretnosti, najraje pa sedi za svojim novim zmogljivim šivalnim strojem in se posveča izdelovanju unikatnih pasjih ovratnic s prepoznavnim metuljčkom ter povodcev LoopyTie. Osredotočen predvsem na tuj trg je v manj kot pol leta svoj hobi razvil v službo, ki mu je v užitek in veselje, ter zadovoljil že okoli 90 lastnikov psov v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. “Na voljo imam približno 100 različnih vzorcev blaga, med katerimi lahko interesenti izbirajo. Vsako ovratnico izdelam po meri glede na obseg vratu psa, dolžino povodca pa prilagodim željam vodnika,” pravi 30-letni diplomirani inženir radiološke tehnologije.

Ko ga vprašamo, kje so številne tuje stranke pravzaprav videle njegove izdelke pred naročilom, nam pojasni, da so njegovi unikatni izdelki za pse na voljo v dveh spletnih trgovinah, ki promovirata ročno izdelane predmete. Prva je namenjena zlasti ameriškemu trgu, druga pa avstrijskim in nemškim kupcem. “Tovrstni način promocije in prodaje je za enkrat najboljši, saj je pri tem optimizirano tudi iskanje v različnih svetovnih brskalnikih, pa tudi načini plačila so za kupce precej enostavni,” pojasnjuje Miha, ki naročene izdelke pošlje naročnikom naravnost na dom. “Od dneva naročila do prejetja ovratnice in/ali povodca mine v povprečju pet dni,” dodaja.

Zaupa nam tudi, kateri trendi trenutno prevladujejo pri lastnikih psov doma in v tujini. “Poleg črtastih, pikčastih, karirastih, enobarvnih, večbarvnih in športnih linij sem se specializiral tudi za bolj elegantne modele in nazadnje oblikoval kolekcijo poročnih pasjih ovratnic in povodcev, saj je v zadnjem času zanje največ povpraševanja. Mladoporočenci, priče ali drugi udeleženci porok po vsem svetu si želijo, da se tudi njihovi pasji prijatelji stilsko ujemajo s tako pomembnim dogodkom, kot je poroka,” meni. “Četudi sem svojo poslovno pot začel doma, je trg v tujini tako velik, da ti z dobro idejo in kvalitetnim izdelkom uspe zapolniti tržno nišo,” polaga na srce vsem mladim podjetnikom ali iskalcem sanjske službe, ki imajo, podobno kot Miha, priložnost, da si jo sami ustvarijo. V zadnjih mesecih je zavrnil kar nekaj ponudb za redno službo v njegovi stroki in se raje odločil za samostojno pot. V Sloveniji je za enkrat edini, ki izdeluje pasje ovratnice z metuljčki, ki pa jih poleg samčkov s pridom nosijo tudi samičke.

“Si upaš ali si ne upaš?”

Preprosto zgodbo o uspehu sta pred sedmimi leti začela pisati Borut Gaberšček in Velibor Plazačić, ko sta naključno, zaradi stave, pri svojih 23 letih zapustila redni službi in se brez prihrankov ter poslovnega načrta podala novi izkušnji naproti. Odprla sta družbo POB, ki je sprva pomenila 'prevoz oseb in blaga', obenem pa je nudila tudi 'rent a car' storitve. “Najina tedanja odločitev je bila zares drastična, a stava je stava in morala sva se jo držati. Po principu 'ali si upaš' je prvi svojo službo šoferja avtobusa pustil Velibor, naslednji dan pa še jaz,” se spominja Borut, kako sta pred sedmimi leti z lizingom najela dva kombija in štiri avtomobile ter začela pisati zgodovino njunega podjetja.

Po prvih dveh letih in pol si nista izplačala plače, saj sta vsak zaslužek namenila za odplačevanje posojil. Vozni park družbe POB pa danes šteje že 17 vozil (poleg avtomobilov in kombijev še motorje, tovornjak in prikolico) in ima za osrednjo dejavnost šolo vožnje. Zaposlenih je sedem ljudi, pet jih s POB dela pogodbeno, delovanje pa so iz Nove Gorice in bližnje okolice razširili še na območje Ajdovščine in Tolmina.

“Začela sva delati kot srednješolca in zamenjala več delodajalcev. S tem sva si, podobno kot drugi najini vrstniki, nabirala izkušnje in stremela k službi, ki naju bo veselila in izpolnjevala,” pravi Velibor, Borut pa dodaja, da se njun delavnik začenja zelo zgodaj zjutraj in zaključuje pozno zvečer. “Če želiš biti v poslu uspešen in spremljati napredek sodelavcev ter strank, moraš biti nenehno vpet v dogajanje. Obenem je potreben tudi lasten razvoj, zato se nenehno izobražujemo in pridobivanje dodatnega znanja omogočamo vsem našim zaposlenim.”

Dinamično delo je kot naročeno za njiju, izzivov pa se lotevata nasmejano in preudarno. Odločitve sprejemata skupaj. Ponosna sta na skupino sodelavcev, ki ji lahko zaupata del službenih nalog in na katero se lahko zaneseta v vsakem trenutku. Svoje obveznosti izvajata natančno in zanesljivo, vsaka njuna minuta je do potankosti izračunana in prilagojena urniku šole vožnje, izpitom ter drugim storitvam. “Posvečamo se tudi prevozu šolskih otrok, prehrane, zaključene skupine vozimo na izlete ...” našteva Borut in priznava, da je odnos do strank ključen pri tovrstnem delu. “Ker imamo pri šoli vožnje opravka predvsem z mlajšo populacijo, se ji skušamo v POB čim bolj približati in mladim omogočiti, da pridejo do šoferskega izpita in svoje samostojnosti s sproščenimi, a kakovostnimi urami vožnje. Da ne bo pomote - pri delu ostajamo strogi in zahtevni, saj se zavedamo odgovornosti, ki jo nosimo, in zato vzgajamo previdne nove voznike,” zagotavljata 30-letnika.

ANA CUKIJATI

---