S Sardinije v Solkan

Vitalnost in šaljivost sta osrednji vrlini 93-letne Zaire Cossu Vuga, ki se je pri 23. letih poročila s Solkancem Jožefom Vugo. S sardinsko kulturo je omrežila svojo družino v Solkanu, kjer živi že 70 let. Nasmejana in polna življenja se živo spominja svoje mladosti v domačem kraju Seramanna na Sardiniji. Vonj po tamkajšnjih limonah in pomarančah je še kako živ.

Zaira je pri 19 letih v Seramanni spoznala Solkanca Jožefa Vugo. Foto: Osebni Arhiv  Zaire Cossu
Zaira je pri 19 letih v Seramanni spoznala Solkanca Jožefa Vugo. Foto: Osebni Arhiv Zaire Cossu

Popoldan v družbi Sardinke Zaire Cossu Vuga mine, kot bi trenil, vendar ji - v prikupni mešanici italijanščine in slovenščine - ne uspe povedati vseh življenjskih zgodb, ki so se ji pripetile v njenem dolgem obstoju. Za to bi potrebovali več popoldnevov.

Zdrava kot dren navdušuje zdravnike in farmacevte, s svojo vitalnostjo pa voljo do življenja vliva tako svojim družinskim članom v rodni Seramanni in Solkanu, kot tudi vsem ostalim, ki jo (s)poznajo.

Podobno je bilo tudi pred dnevi v Novi Gorici, ko je na literarnem druženju z novinarko in publicistko Dorico Makuc v okviru knjižnega sejma Knjige pod jelkami nanizala nekaj šal, s katerimi je dodobra nasmejala publiko v lokalu Gallus. Del Zairine življenjske zgodbe je namreč Dorica Makuc opisala v svoji knjigi Sardinci. “Ko je Dorica pred petnajstimi leti prišla do mene, ker je zbirala zgodbe slovenskih fantov na Sardiniji ter Sardink in Sardincev, ki živijo na Goriškem, sem ji z veseljem razodela vse svoje doživljaje z Jožkom. Četudi je bilo na trenutke težko, saj sem iz bogatejšega sardinskega kmečkega okolja mlada prišla v reven povojni Solkan, imam polno lepih spominov,” priznava 93-letna “babica v supergah”. Od tedaj sta z Dorico dobri prijateljici, ki si redno pišeta in se obiskujeta. Zaira bere, piše in šiva brez očal, v njeni obsežni knjižni zbirki pa so po večini knjige o zgodovini Sardinije ter kuharski recepti tamkajšnjih tradicionalnih jedi. “Kolikokrat mi spomin seže v naše vrtove pomaranč, limon, paradižnikov, oljk, artičok, v vinograde s tisočerimi trtami ... Tam sem preživljala svoje otroštvo in svojo mladost in prav tam sem prvič srečala tudi svojega moža,” se z nostalgijo v očeh spominja svetlolasega slovenskega vojaka, ki so ga med drugo svetovno vojno premestili na Sardinijo. “Namesto puške so mu v roke dali lopato. Pri nas je veliko pomagal na vrtu ter pri različnih tehničnih opravilih. Skupaj smo obirali pomaranče, prišel je tudi na koline,” dodaja Zaira. Delavni in prijazni Jožef jo je takoj očaral tudi s svojo postavnostjo in svetlimi lasmi. Po koncu vojne se je vrnil v Solkan, a ji je obljubil, da pride ponjo. Čez devet mesecev se je to res zgodilo. Poročila sta se na Sardiniji in se nato odpravila proti Solkanu. “Vsi sokrajani so nama prišli mahat na peron. Po osmih dneh vožnje z ladjo in vlakom sva prispela na cilj. Na solkanskem trgu sem se ozirala in občudovala Sabotin, Sveto goro ... Svakinja pa je za dobrodošlico pripravila velik lonec polente,” ji ne zmanjka besed. “Tedaj me je prešinilo, da Jožka skorajda ne poznam in kam me je vendar pripeljal. Pri nas smo s polento namreč krmili živino.” A Zairini dvomi so se hitro razblinili. “V zakonu je bil Jožko z mano vedno prijazen in zelo dober. Nikoli se nisva kregala. Skušal mi je ustreči v vseh pogledih in narediti najino življenje čim bolj harmonično. Leta 1947 se nama je rodila hčerka Klara in tedaj sem bila zelo vesela. Čez devet let sem povila še Alido. S hčerkama sem vedno govorila italijansko, zato sta dvojezični,” ilustrira in našteje, da ima štiri vnuke ter dve pravnukinji, s katerimi se izredno rada druži in jim deli svoje življenjske modrosti. Vnukinja Tamara Džomba rada pove, da se je od none naučila potrpežljivosti, strpnosti in srčnosti. “Verjamem, da je to zavidljivo starost doživela tudi zato, ker ne nosi v sebi ne jeze, ne sovraštva, ne zavisti,” dodaja Tamara. Zaira je vdova postala pri 55. letih, ko je Jožko izgubil bitko s hudo boleznijo.

S slovenskim prostorom pa se Zaira ni srečala šele ob snidenju s Solkancem Jožkom, ampak že prej, saj je njen oče Vittorio Cossu med prvo svetovno vojno kar štiri leta preživel v Kostanjevici na Krasu. “Sprva je bil dve leti vojak, nato pa so ga ranili in je bil zato dve leti v bolnišnici.”

Zaira sicer nikoli ni delala, podobno kot večina žensk na Sardiniji, ki so izvirale iz bolj preskrbljenih družin. “Nabirale smo žafran in opravljala manj zahtevna hišna dela.” Edini denar, ki ga je zaslužila, pa je bil honorar za igrano vlogo v celovečernem igranem filmu Tri četrtine sonca iz leta 1959, ki ga je režiral Jože Babič. Prikazuje dogodivščine skupine taboriščnikov različnih narodnosti, ki se po koncu druge svetovne vojne znajdejo na Češkem, kjer jih naključje prisili k skupnemu življenju v železniškem vagonu. “Snemali so nas v vagonu na novogoriški železniški postaji. S plačilom pa sem si nato kupila komplet spodnjega perila,” se spominja Zaira, ki že nekaj let živi sama v svojem stanovanju v Novi Gorici. Peš se vsak dan odpravi v trgovino, na banko in po drugih opravkih, popoldne pa obišče hčerki z družinama, ki živita v Solkanu. “Tam jim pomagam pri raznih opravilih, najraje pa spravljam perilo.” Za krajši čas se je poskusila tudi kot udarniška delavka. Med gradnjo tovarne pohištva v Šempetru pa je med kopanjem naletela na bombo in od strahu sklenila delo. “Tedaj sem imela prvič in zadnjič kramp v rokah,” se nasmeje.

Zaira vsako leto obišče rodno Seramanno in opazuje, kako se je otok spremenil skozi čas. Spomin na rodno grudo ohranja tudi z zbirko 60 vinilnih plošč s sardinskimi zimzelenimi melodijami.

ANA CUKIJATI


Najbolj brano