Rog in njegov barba Baldo

Naslonjen na ladijsko ograjo, pogled usmerjen na obzorje. Karizmatičen tudi brez uniforme z našitki. To je barba Baldo, prvi poveljnik ladij Splošne plovbe. “Naš prvi učitelj in mentor, poveljnik, kapitan Baldomir Podgornik je prav po očetovsko skrbel za slehernega člana posadke,” se v svojem potopisu Na morja široki cesti spominja nekdanji ladijski radiotelegrafist Ciril Derganc. Ladjo Rog, prvo čezoceanko in življenje njenega prvega poveljnika lahko pobližje spoznamo v piranskem muzeju.

Odpri galerijo

Začelo se je z nekaj kvadratnimi centimetri. S poštno znamko namreč. Pošta Slovenije se je odločila izdati serijo poštnih znamk ladij Splošne plovbe, Pomorski muzej Sergej Mašera Piran pa ob tem pripraviti razstavo vsake ladje. Prva je bila lani 46-metrska ladijca Sirob oziroma Martin Krpan. V Rotterdamu jo je leta 1954 prevzel prav kapitan Baldomir Podgornik.

Letos je na poštni znamki na vrsti Rog, ki je bil s 134 metri dolžine prva velika ladja v floti novoustanovljenega slovenskega ladjarja. Ta parna ladja je bila kovačnica slovenskih pomorščakov, v svojem potopisu Na morja široki cesti poudarja danes 83-letni Ciril Derganc. Na Rogu je bilo včasih vkrcanih tudi po 17 kadetov. Niso jih potrebovali toliko, a so jih vseeno vzeli. “Pri drugih podjetjih so štedili s posadko, mi pa smo jih vkrcali, kolikor je bilo mogoče. Zato, da si naberejo izkušenj in čim prej sami prevzamejo najodgovornejša mesta v pomorstvu,” je v svojih dnevnikih zapisal kapitan Podgornik, prvi poveljnik ladje Rog, od leta 1954 do 1959.

Iz Gorenje Trebuše na zavezniške ladje

Kapitan Baldo se je rodil leta 1913 v Gorenji Trebuši. Zaradi fašističnega preganjanja se je družina z očetom učiteljem že leta 1927 umaknila v Maribor, kjer je odličnjak Baldomir Podgornik končal deško meščansko šolo, šolanje pa nadaljeval na pomorski akademiji v Kotorju. Leta 1936 se je s pomorsko knjižico v roki kot kadet v Antwerpnu še za časa Kraljevine Jugoslavije prvič vkrcal na parno ladjo Trsat. Zatem pa je že kot 2. in 1. oficir plul še na parni ladji Supetar, na kateri je občutil vihro druge svetovne vojne. Supetar je junija 1942 pred obalo Mozambika torpedirala nemška podmornica. Posadka se je reševala na dva rešilna čolna, a eden se je za vedno izgubil. Čoln pod Podgornikovim poveljstvom se je izkrcal na samotni obali Mozambika, tako da se je posadka še več dni prebijala do Durbana. “Še prej pa se je vrnil na torpedirano ladjo po cigarete za svoje pomorce, ker je vedel, da bodo brez tega težko zdržali več dni pešačenja,” pripoveduje kustosinja razstave v pomorskem muzeju Duška Žitko, ki je Podgornikova nečakinja in hrani zvezke, spričevala, fotografije in drugo gradivo o stričevem življenju. Takrat niti za poveljnikovo družino ni bilo lahko obdobje: “Še hranim telegram svojega očeta, ki je poizvedoval, kje je njegov brat Mirko - tako smo doma klicali Baldomirja. Pet let niso vedeli, kje je, vedeli so samo to, da sta se obe ladji, na katerih je plul, Trsat in Supetar, potopili.”

Podgornik je zatem ves čas druge svetovne vojne plul kot 2. oficir na petih različnih oboroženih zavezniških tovornih oskrbovalnih ladjah, z vsemi nevarnostmi, ki jih prinaša vojna. Vsa vojna leta je pošiljal denar za narodnoosvobodilno vojno v domovini, tudi prek Društva Luisa Adamiča, poudarja Duška Žitko.

Po vojni je na Pomorski akademiji v Dubrovniku naredil kapitanski izpit in nadaljeval kariero na Splošni plovbi, pet let kot prvi poveljnik prve čezoceanke Rog, ki je obplula svet.

Na poti na Japonsko v uničujočem tajfunu

Pomorščaki, ki so pluli na ladji Rog, radi delijo spomine. Najbolj živ je ostal spomin na tragično nedeljo, 26. februarja 1956, ko je Rog na prvi poti okoli sveta v Tihem oceanu zajel tajfun in je Splošna plovba na morju izgubila prvega pomorščaka.

“Valovi so visoki in divji. Krmar le s težavo krmari ladjo s kljunom na valove. Velik val je poškodoval krmno navigacijsko svetilko. Krmarja Joško D'Alise Urbančič in Ivan Škropac odideta na krov in hočeta popraviti svetilko, visečo samo na električnem kablu. Ogromen val, ki se je razlil po krovu, je s seboj odnesel Joška D'Alisa,” nesrečen dan podoživlja Ciril Derganc. Poveljnik Podgornik je takoj zapovedal reševanje, a tega ni bilo mogoče izpeljati, saj bi bilo za ladjo in celotno posadko pogubno, če bi se obrnila z bokom na valove. Krmar Joško D'Alise Urbančič iz Starega sela pri Kobaridu je izginil v valovih. A boj s podivjanim morjem ni ponehal še vso noč in naslednji dan. Takole se spominja Derganc: “Kljub temu da je bila ladja popolnoma natovorjena, jo je val občasno dvignil tako visoko, da je propeler pogledal iz morja in se v zraku zavrtel mnogo hitreje. Takrat je strahotno zaropotalo in grozilo je, da ob razpadel morski pogonski stroj. Ladja je večkrat padla v dolino morskega vala in bali smo se, da se bo prelomila.”

Med bojem s tajfunom so na Rogu prejeli štiri SOS klice na pomoč. “Tisti dan so se potopile štiri ladje, a to smo radiotelegrafisti še med orkanom povedali samo poveljniku,” pravi Derganc. Rog je bila prva jugoslovanska ladja, ki je pristala na Japonskem, a je v Hakodate priplula tako poškodovana, da so šole na krov vozile učence na oglede, kaj lahko iz ladje naredi tajfun. Legendarna ladja Rog je na svoji prvi poti okoli sveta preplula 28.000 milj, na poti je bila 150 dni.

Končno kopno, a v deželi vzhajajočega sonca

Podgornik je do leta 1963 poveljeval še na treh ladjah Splošne plovbe - Goranki, Trbovljah in Korotanu. Zatem je sedem let vodil predstavništvo podjetja na Japonskem. “V Tokiu je bilo njegovo najlepše obdobje. Vse življenje, že od zgodnjega otroštva je bil zdoma, najprej v pregnanstvu, pa na šolanju in nato dolga leta na morju. Na Japonskem pa je končno zanj prišlo mirno obdobje na kopnem. Takrat se je tudi poročil,” poudarja Duška Žitko. Zato ima na razstavi posebno mesto japonski kotiček. Tam sta Podgornikov pločevinasti kovček in tudi uniforma. “Ni je rad nosil. Komaj sem našla kakšno fotografijo strica v uniformi. Najbrž se jih je naveličal v vojnem obdobju, ko je plul v zavezniških konvojih,” meni Žitkova. Pred upokojitvijo je Podgornik še tri leta vodil luško kapitanijo v Kopru, starost pa je preživel v Portorožu. “Veliko zgodb o njem so nam pripovedovali drugi. On se nikoli ni z ničemer hvalil,” dodaja. Pa bi se lahko, priča tudi razstava v Piranu.

KATJA GLEŠČIČ

---