Repa tropinka je najboljši probiotik

Atrij Univerze za tretje življenjsko obdobje v Spilimbergu je bil odločno premajhen, da bi sprejel vse, ki so želeli prisluhniti profesorju Enosu Constantiniju, ki je v okviru programa Nahranimo planet predstavil njegov zadnji knjižni podvig, posvečen repi in še zlasti repi tropinki.

SPILIMBERGO > “Na svetu ni ljudstva, ki bi tako cenil repo, kot jo Furlani,” je že takoj v uvodu dejal Enos Constantini, profesor v pokoju, sicer kmetijski izvedenec, vendar že desetletja vnet raziskovalec materialne kulture Furlanije, ki ga pogosto zanese tudi v Slovenijo. Glede na to, da je vsak obiskovalec predstavitve prejel v dar izvod 160 strani obsegajoče knjige o repi, se ni zadržal pri povzemanju njene vsebine, ampak je v njemu lastnem duhovitem tonu popeljal zbrane v čas pred odkritjem Amerike in pred rovarjenjem svete inkvizicije.

Tropinka v zgodovini

“Poskusite si zamisliti čase, ko na krožniku ne bilo ne polente in ne krompirja, ne fižola in ne buč, edina fitofarmacevtska sredstva pa so bili uroki čarovnic, ki so v soju mesečine po poljih gole jahale bele konje in pošiljale gosenice v … - tega tu ne bom povedal, smo le na univerzi,” je resnobno razlagal in izjavo podkrepil s citiranjem zapisnikov o zaslišanjih srednjeveških vešč.

Največ citatov je namenil repi, za katero se iz pisnih virov ve, da so jo gojili vsaj že leta 1359. Mestni statut Maniaga, ki je bil istočasno kazenski zakonik, je namreč tistega leta že predvidel globo za krajo repe. Prvi zapis o kisanju repe na tropinah je vestni raziskovalec našel v videmskih arhivih in po njem tudi poimenoval knjigo: Rave per fare la sbrovata cum la trappa (Napotki za kisanje repe na tropinah).

Čeprav je način priprave preprost, se začuda ni širil proti zahodu, tako da je Fontanafredda v pordenonski pokrajini najbolj zahoden kraj, kjer repo kisajo na takšen način. Zato pa Constantini ni pozabil omeniti, da poznamo repo tropinko Primorci, ter pri tem izpostavil knjigo receptov Jedi na Goriškem (Plahuta, 2003) in pričevanje o kisanju repe tropinke na teranovih tropinah na Krasu. “Toda,” je profesor poudaril, “samo Furlani imamo posebne izraze za vsak način, kako repo pripravimo, poseben izraz za repno liste, za repno njivo, za orodje za pripravo tropinke, po njej je bil poimenovan oktober, repo najdemo v grbu nekaterih rodbin in mest, na cerkvenih poslikavah, v rekih in še in še.”

Tropinka je najboljši probiotik

Kot kronski dokaz, da so “tujci” istovetili Furlane z repo, je omenil razbojnika Spaccafuma iz Cordovada, ki je v romanu Ippolita Nieva Confessioni d'un Italiano (Izpovedi Italijana)stalno jedel brovado, pa tudi na lik Furlana z vzdevkom Rausepatacis v KosmačevemTantadruju ni pozabil.

Seveda se je profesor Constantini zadržal tudi pri hranilni in predvsem zdravilni vrednosti repe tropinke, ki je boljša od vseh oglaševalsko podprtih probiotikov, ki je ne proizvajajo razosebljene multinacionalke, ampak jo lahko kupimo pri znancu-kmetu, oziroma si jo, kar je še bolje, pripravimo sami. “Ker prišel je čas za prehrambeno uporništvo, in prav repa tropinka je lahko naše močno orožje,” je sklenil. TONI GOMIŠČEK

---