Publika za intimen pogovor

Iti k frizerju je zame nujna potrata časa. Ampak nimam ravno možnosti izbire. Če bi hodila v službo s sivim narastkom in sirkovo metlo na glavi, bi doživljala mnogo izbuljenih oči ali dvignjenih obrvi in veliko hrbtov bi imelo veliko za šepetati. Sama ne znam s svojimi lasmi niti pol tako lepo ravnati kot moji frizerji. In da čim bolje izkoristim svoj čas v salonu, ki bi sicer bil izgubljen z nestrpnim čakanjem in zadrževanjem sitnarjenja mojim prijaznim frizerjem, si s sabo vzamem vedno kos pisarne: v telefonu ali v računalniku ali v papirjih. In tako vmes kaj koristnega naredim. No, vsaj jaz si domišljam, da je koristno …

Najhuje je, ko sem potrebna temeljite barvne prenove. Takrat mi tri ure ne uidejo. Tri dragocene ure!!! Prejšnji teden sem za las ujela zadnji frizerski vlak, preden bi imela resne težave s pogledom v ogledalo. Opremljena s kosom pisarne se z mirom v duši podam v salon. Sedem na stol in začnem s pozornim secirajočim branjem programa srečanja predsednikov na Brdu. Da ne bi koga kam narobe posedli, bognedaj, da se ne bi ušteli s časovnico programa, bognedaj na kvadrat, pa da ne bi komu napisali kakšnega napačnega naziva, bognedaj na kubik. Ker eni so STRAŠNO občutljivi glede svojih titul.

Če se slučajno zgodi, da kakšen simpatičen škrat nagaja pri tisku programa in ostane kakšen gospod brez velecenjenega naziva, običajno prejmem opozorilno-nejevoljno-godrnjajoči telefonski klic z vrha najvišje riževe gore, v katerem ta velecenjeni gospod z velecenjenim nazivom zveni, kot bi fizično izgubil kak nepogrešljiv telesni organ in ne le naziva v nekem papirnatem programu.

Čevlji in prevzemi

No, nazaj v salon. Ob meni dokaj mirno sedita dve gospe, ena mlajša, s prijazno avšastim blond pogledom, druga malce starejša, z wannabe poslovnim lookom. Iiiiiin rock'n'roll se začne. Mlajša vzame svoj mobitel, okrašen s kristalčki in začne pogovor: “Jaooo, srrrce, si vidla, kako lepi čevli ... Jaaa, jaz jih bom naročla ... Neee, moja mamica ima devetintrideset številko, ona jih je že naročla, jaz imam štrdesed, jih nimajo zdaj ... Neeee, sem ti rekla, da ima moja mamica devetintrideset ... Jaaa, bom počakla, da jih dobijo ... Ampak res so diiiivni ... Pa tista rdeča oblekca, si jo vidla? Enkratna, suuuuper ...” In tako copy paste še neskončnokrat. Okej, razumem silovito navdušenje, popolnoma srčno verjamem, suuuuper čevlji so in suuuuper oblekca je, AAAMPAK!!! Ej, tukaj sem, zraven vas, v svojem oblaku misli na morebitne zašuštrane nazive velecenjenih gospodov in prekratke časovnice programa in zavozlane sedežne rede in vi, gospa z blond pogledom, ste s svojim glasom in čevlji in z oblekcami vdrli v ta oblak in moteče povzročili, da zdaj dežuje v mojem ustvarjalnem miru, dežnika pa nimam. In nato - BAAAANG! – starejša wannabe poslovna ženska vzame svoj bel eplov telefon, verjetno čisto zadnji model, za katerega je pripravljena prodati ledvico, in začne pogovor: “Ej, tle sem, pri frizerju, ne morem preveč govort, ampak a veš, tile imajo sigurn resne namene, da nas kupjo. Tole je šlo res predaleč. Ne vem, če jih ne bi kr prijavla. Kr na polcijo z njimi. Briga me. Barabe skorumpirane. Ne bojo me zajebaval.” In tako naprej… Izvedela sem še vse, vse, vse o nekih idiotih, ki nočejo podpisati pogodbe za 781 evrov, pa o zavarovanju njene firme, pa o sodelavcu, ki je kreten in ne zna speči jajca na oko. Neeeee! Še dobro, da je pogovor začela s stavkom, da ne sme preveč govoriti, ker je pri frizerju ...

Ljudje slišijo

In tako je šel stereo ping-pong naprej: z ene strani čevlji in cunje, z druge strani posel in barabe. Vsaka v svojo telefonsko škatlo, s plastenjem glasov, skoraj kot Božidar Jakac z barvami. Pa je šel v maloro moj mir. Sem se pa zato zares iz srca nasmejala. Navznoter, seveda. Imela sem svojo frizersko komedijo. Zdelo se mi je, da sem v filmu Pedra Almodovarja. To pa tudi nekaj šteje.

Nauk frizerske človeške basni: ne govorite po mobilnem telefonu v javnosti. Ne o oblekcah, ne o poslu, ne o svojih mačkih, ne o flambiranih palačinkah, ne o koncertu Vinka Globokarja, ne o najlepšem tipu z Marsa. O ničemer. Niste v stekleni komori. Ljudje poleg vas slišijo. In jih zelo verjetno nič od tega, kar se dogaja z vami, ne zanima. Ne posiljujte ljudi s svojimi zgodbami in s svojimi glasovi. Ne v avtobusu, niti na vlaku, ne v restavraciji, ne v dvigalu, ne v čakalnici v zdravstvenem domu ali v vrsti na banki. In tudi pri frizerju ne.

Z mobilnim telefonom imam sicer ljubezensko razmerje. Tisto love-hate varianto. A o tem kdaj drugič.

---