Izolan ga je narisal, Srbi pa izdelali

Konec lanskega leta je novosadska tovarna avtobusov Feniksbus na tržišče pospremila nov model manjšega avtobusa. Obliko je zanj prispeval izolski industrijski oblikovalec Bojan Ceglar. Samostojni oblikovalec je zaslužen za celo paleto izdelkov, ki jih srečujemo vsak dan, ne da bi sploh vedeli, kdo jih je oblikoval.

Ceglarjev avtobus iz Novega Sada
Ceglarjev avtobus iz Novega Sada 

Z industrijskim oblikovalcem Bojanom Ceglarjem smo se pogovarjali o tem, kako se oblikuje avtobus, o trendih v industrijskem in avtomobilskem oblikovanju in tudi o tem, zakaj brez svinčnika in papirja še dolgo ne bo šlo.

> Kako je podjetje iz Novega Sada izbralo ravno vas? Ste jim morda pošiljali kakšne predloge?

“Našli so me sami. Sem član Društva oblikovalcev Slovenije. Direktor novosadskega podjetja je brskal po straneh naših oblikovalcev in iskal najprimernejšega oblikovalca ter naletel na mojo predstavitev. Odločilno pri vsem je bilo, da sem sam tudi tehnični tip, saj je pri industrijskem dizajnu zelo pomembno tudi tehnično znanje. Mladi oblikovalci so lahko zelo dobri in izvirni, a je treba poznati tudi kasnejše faze nastajanja izdelka, poznati materiale, tehnološke procese in podobno. Lahko recimo narišeš zelo lepa vrata, a če se jih ne da odpreti, je vse zastonj. Pri tem mi je precej pomagala poklicna izobrazba, saj sem po srednji izobrazbi strojni tehnik. Čeprav takrat moja šola ni bila posebej cenjena, mi je dala veliko znanja, ki ga s pridom uporabljam. In to znajo ceniti tudi naročniki.”

Oblikovanje je tudi timsko delo

> Pri oblikovanju v največjih svetovnih tovarnah običajno sodeluje cela četica oblikovalcev, konstruktorjev in ostalih strokovnjakov. Koliko jih je bilo poleg pri nastajanju avtobusa?

“Pri razvoju je sodelovalo 15 ljudi. Pri končni odločitvi o najprimernejši obliki so upoštevali mnenja prav vseh. Čeprav gre za pretežno moški svet, so pri končni oceni upoštevali tudi ženske, saj avtobuse uporabljajo vsi, ne le oblikovalci in konstruktorji.

Avtobus je nadgradnja obstoječega modela. Osnova je nova ivecova šasija ter nekaj obstoječih delov, denimo prednje in zadnje luči, ki so se mi zdele oblikovno zanimive in primerne. Hkrati pa jih ni bilo potrebno razvijati na novo, kar bi predstavljalo tudi strošek.

Po opravljeni analizi projektnih zahtev kot tudi izdelkov konkurenčnih proizvajalcev so sledile prve skice idejne zasnove oblike. Kar nekaj rešitev je bilo na mizi, preden smo se odločili za najprimernejšo. Po dokončni potrditvi oblike je sledila izdelava 3D oblike, makete v merilu 1:12 ter v kasnejši fazi izdelava orodij in prvega prototipa. Nad končnim izdelkom so bili pozitivno presenečeni tudi Ivecovi ljudje. Kupci so zadovoljni, sam pa sem že dogovarjam o oblikovanju novega, večjega modela.”

> Vas ni nikoli zanimala kariera v kakšnem velikem avtomobilskem koncernu, po vzoru Mercedesove zvezde Roberta Lešnika?

“Še pred vpisom na beneško akademijo sem prišel v stik z oblikovalcem Georgom Gedlom, starejši se ga spominjajo po številnih slikah prototipov v Avto Magazinu. Moji avtomobili so mu bili všeč in predlagal mi je vpis na oblikovalsko šolo v Pforzheimu v Nemčiji, vendar se takrat nisem posebej zanimal za to smer. Moral bi iti v Nemčijo in tam skozi vsa izobraževanja na njihovih specializiranih šolah, saj bi me le tako upoštevali. Takrat sem se pač odločil za akademijo, ker mi je nudila širše znanje. Od kiparstva, scenografije do slikarstva in fotografije.”

Brez svinčnika ne gre

> Računalniki so danes v oblikovanju nepogrešljivi, a nekateri starejši oblikovalci pravijo, da brez svinčnika in papirja še dolgo ne bo šlo.

“Res je, pri meni se ideje najprej zlijejo na papir. Lahko imaš zaslon na dotik, grafično tablico, a misli na papir lahko najhitreje preneseš z navadnim svinčnikom. Gre za poseben občutek. Eno je linijo potegniti s svinčnikom, drugo pa na računalniku.”

> Vas pri risanju linij navdihuje kako posebno znano svetovno ime, kot je denimo oblikovalska ikona Philippe Starck?

“Dobrih oblikovalcev je ogromno, zato posebnih idolov nimam. Lešnikovo oblikovno razmišljanje mi je blizu. Zanimivi so tudi oblikovalci, ki jih je za svoje kuhinjske naprave najelo Gorenje. Philippe Starck recimo, je legenda. Oblikoval je veliko kultnih izdelkov. Vendar zadnje čase opažam, da se preveč pozornosti posveča videzu, na uporabnost pa se pozablja. In to me moti. Žal je prav Starckov ožemalnik agrumov juicy tak primer.”

> Vpadljiv videz izdelkov je želja proizvajalcev, mar ne?

“Tako je. Zagotovo se bo dobro oblikovan izdelek bolje prodajal kot tisti, ki to ni. Predpogoj pa je, da mora oblika slediti funkciji. Gorenje je recimo izkoristilo velika oblikovalska imena izključno za krepitev blagovne znamke na tržišču, sicer pa imajo svoj oblikovalski studio z odličnimi oblikovalci. A na svetovnem trgu reklamirati izdelek slovenskega oblikovalca ni isto kot reklamirati Pininfarinin hladilnik.”

Bojan Ceglar (1973) je pot v industrijsko oblikovanje začel na ne najbolj priljubljen, a koristen način, na dobri stari Srednji kovinarski šoli v Kopru. Pot ga je nato zanesla na Accademio delle belle arti v Benetke, nato pa v samostojno iskanje naročnikov za oblike raznoraznih izdelkov. Med drugim je oblikoval Tomosov model hip hop, ki je v rumeni barvi nepogrešljiv sopotnik poštarjev, sodeluje pa tudi z dekanskim proizvajalcem pohištvenega okovja Lama, pri čemer je njegovo oblikovanje pritegnilo tudi svetovno znanega proizvajalca in trgovca pohištva. Njegov podpis pa nosi tudi nekaj izdelkov blagovne znamke cuisine, prodornega slovenskega proizvajalca kuhinjskih pripomočkov Plastike Skaza.

Avtomobili so si vse bolj podobni

> Kako gledate na razvoj oblikovanja v avtomobilski industriji? Z razvojem računalništva in novih tehnologij se zdi, da so možnosti brezmejne, vseeno pa nekih prav revolucionarnih oblik ni opaziti.

“Računalniški programi za 3D oblikovanje nudijo sicer veliko, na nek način pa omejujejo kreativnost. Obstajajo določeni oblikovalski prijemi, ki so si pri programih zelo podobni. In jih vsi uporabljajo. Rezultat tega so avtomobili, ki so si vse bolj podobni. Razlikujejo se še po kakšnih detajlih. Pa tudi sicer je trenutno prodajno najbolj uspešno konzervativno in zadržano oblikovanje. Nasprotni primer je paradoksalno Mercedes, ki je bil pred leti označen kot dolgočasna limuzina za bogate ljudi. Zadnja leta so, s poudarjanjem športnega značaja, precej osvežili podobo, a mislim, da vseeno malce pretiravajo, saj s tem izgubljajo stari šarm. Kakšen novi manjši mercedes brez oznak in napisov bi zlahka zamenjali s kakšnim korejskim izdelkom. Po drugi strani pa je zadnji izdelek Roberta Lešnika, prestižni S coupe, pravi biser v vseh pogledih.”

> Ob oblikovnih biserih pa imamo pa tudi nešteto primerov slabega oblikovanja …

Vsak, še tako premišljeno oblikovan izdelek, se pač lahko ne prime na trgu. Razlogov za to je več. Nekateri so enostavno zgrešeni, drugi na tržišče vrženi kot nekakšen poskusni zajček za tipanje tržišča, spet tretji pa le malce pred časom. Taka je bila tudi žalostna usoda Fiatove multiple, ki so jo kupovali le oblikovalci in arhitekti. Drugim se je zdela grda. A je bila zelo uporaben avtomobil, v katerem je lahko sedelo šest ljudi. Če bi na trg prišel sedaj, bi verjetno imel več razumevanja med kupci.

> Pa ob ponudbi vseh mogočih oblik in barv na tržišču sploh kaj pogrešate?

“Kljub vsem mogočim znamkam in izvedbam še vedno pogrešam čisto navaden avto, v katerem bi recimo preklopil sedeže in bi nastala udobna postelja, če bi se mi zahotelo nekje med potjo udobno prespati, po vzoru prvega twinga recimo. Tega se še ni spomnil nihče.”

DARJAN GORELA


Najbolj brano