Primorski pršut je doma v Prekmurju!

Če v Prekmurju vprašaš, kje so doma Primorci, je pravilni odgovor lahko - na skrajnem vzhodu države, v Prekmurju! Odgovor ni napačen. Tja so se namreč zaradi grozot prve svetovne vojne in naraščajočega fašizma v Italiji zatekli številni zavedni Primorci, zaradi ekonomskih razlogov so jim sledili Istrani.

Ferletičevi iz Benice (z leve): Žužana, Julij, Aleš, Luka in 
Ladislava Foto: Eva Dora
Ferletičevi iz Benice (z leve): Žužana, Julij, Aleš, Luka in Ladislava Foto: Eva Dora

Povsem na vzhodu države sonce prve obsije Primorce, ki živijo v vaseh Benica in Pince Marof, trenutek kasneje pa še tiste, ki živijo v Petišovcih, Dolgi vasi in Kamovcih.

Voda je sproti odnašala imetje

Vendar začetki na dodeljeni grofovski zemlji, ki so jo morali v naslednjih 30 letih odplačati, niso bili sončni. Večina od 125 primorskih družin se je v prekmurske kolonije preselila iz taborišča v Kidričevem. S strahom so decembra leta 1921 stali sredi neposeljene ledene zemlje na skrajnem vzhodu Slovenije, kamor so po reki Dravi, nato Muri in končno po Ledavi splavili ostanke barak iz taborišča pri Ptuju. Odredili so jim parcele, na katerih so si lahko iz taboriščnega lesa sezidali nova bivališča, dobili so kramp in lopato in so se morali znajti. Domače, večinoma madžarsko kmečko prebivalstvo, je ob agrarni reformi, ki je grofom Eszterhazyijem odvzela zemljo, upalo na kaj več obdelovalne zemlje, zato so priseljene prebivalce sprejeli s sumničenjem, da siromašnim domačinom odžirajo zemljo in kruh.

Neprijazna pa je bila do priseljenih Primorcev tudi narava. V dveh desetletjih po njihovi naselitvi je Mura trinajstkrat poplavila njihova domovanja in posevke. Pa so morali začeti znova. Ko so se že navadili na kulturno okolje in ustvarili pogoje za dostojno življenje, je prišla druga svetovna vojna. Dobesedno vse Primorce v Prekmurju so internirali v taborišče Šarvar na Madžarskem. Po treh letih delovnega taborišča so se vrnili in leta 1945 obudili življenje primorskih vasi v Prekmurju.

Nova vas

Med obema svetovnima vojnama je Primorska izgubila tretjino svojega ozemlja in četrtino prebivalstva. 80.000 Primorcev se je pred naraščajočim fašizmom izselilo v zahodno in srednjo Evropo, nekateri na območja nekdanje Kraljevine SHS, kasneje Jugoslavije, precej se jih je preselilo v Prekmurje, kjer so med leti 1921 in 1935 ustanovili pet kolonij.

Tokrat so se Primorci in Istrani zbrali v Pince Marofu, da bi proslavili 90 let te vasi. Pince Marof je najmlajša vas v občini Lendava in ena najmlajših v Sloveniji. Hkrati so proslavili 70-letnico vrnitve vaščanov iz internacije v Šarvar in 100-letnice izgona Primorcev, ki je bila ključna za priselitev Primorcev na območje občine Lendava.

Radikonovi šparglji po prekmursko

Eden najbolj znanih pridelovalcev špargljev v Sloveniji Vladimir Radikon iz Dolge vasi, sicer tudi predsednik društva Primorcev in Istranov v Prekmurju, je bil navdušen nad obiskom prireditve ob 90. obletnici vasi Pince Marof. Predvsem pa so Radikona veselili številni mladi, ki se zavedajo porekla svojih staršev in so ponosni na to. “Moj oče Vladimir je v te kraje prišel kot otrok iz Podsabotina. Nono je bil Izidor, nona Ida je bila iz Kojskega, mama Katarina pa iz vasi Vošteni pri Pazinu.” Spomni se pripovedovanja, da so med drugo svetovno vojno v Šarvar izgnali vse Primorce iz prekmurskih kolonij: “Vse do zadnjega, razen Ide Grauner, ki je bila služkinja pri ugledni lendavski družini Hajoš.”Ferenc Hajoš, nekdanji predsednik lendavskega sodišča in slovenski veleposlanik v Budimpešti se spomni svojih otroških let: “Kako rad sem imel teto Ido!” Vladimir Radikon je kljub nejeveri številnih, da šparglji na prekmurski zemlji ne bodo uspevali, leta 1986 pričel z njihovo vzgojo in danes ima uspešno in prepoznavno kmetijo z ekološko zelenjavo. “Niti ročne škropilnice za travo nimam. Vse je brez strupov,” je ponosen na svoje pridelke. “Nonotov brat je bil odvetnik v Ljubljani in je bil nono leto in pol pri njem, nato se je leta 1932 priselil v Prekmurje. Poklical je še Valenčiče, Cerovace in Graunarje, da so še oni prišli v Prekmurje.”

Hiša staršev Jožeta Vidiča je stala v Ligu nad Kanalom na frontni črti prve svetovne vojne. Čez streho so švigali streli. Družina se je morala umakniti, najprej v kočevske gozdove, nato se je ustalila v prekmurski koloniji v Kamovcih, kjer se je rodil tudi Jože.

“Mamo Zoro so leta 1921 na Benico iz taborišča prinesli kot šestmesečno dojenčico. Oče je bil doma iz Šentmavra v italijanskem delu Brd. Moji predniki so si dom pred prvo svetovno vojno ustvarjali na Primorskem, od koder so se umaknili pred fašizmom, nato so si novo bivališče postavili v Prekmurju. Med drugo svetovno vojno pa so jih pregnali v madžarsko taborišče Šarvar in so po vojni morali znova postavljati ali obnoviti izropana bivališča,” pove Stanko Bensa, ki je skupaj z bratom Antonom lastnik podjetja Artex, tovarne skladiščne opreme. Stanko je leta 2011 izdal knjigo Od Soče do Mure, pot istrskih in primorskih beguncev. Nasmeji se, saj sta brata skupaj s sestro Slavico simbolizirala nekdanjo Jugoslavijo. Brata sta poročila Hrvatico in Srbkinjo, sestra je vzela za moža Madžara. In je vsem lepo.

Primorci so tudi pravnuki

V Benici so se naselili tudi Ferletičevi. Dedek Franc izvira iz Opatjega sela, mama Zora iz Sesljana, ki je zdaj v Italiji. “Po prvi svetovni vojni so jih selili v taborišče na Češko, nato v avstrijsko taborišče, od tam v Kidričevo, tam pa so jim ponudili, da se preselijo v kolonijo v Petišovce ali Benico. Nato je sledila druga svetovna vojna in izgon v Šarvar, kjer se jima je v taborišču leta 1944 rodil sin Bogdan. Ta je pred leti tragično preminil v delovni nesreči v Nafti, otroka Saška in Aleš pa ne pozabita primorskih korenin. Prepričana sem, da bodo tudi vsi trije vnučki vzgojeni v tem duhu,” nam pripoveduje Bogdanova vdova Ladislava Ferletič, Prlečka, ki pa še vedno z veseljem prihaja na srečanja Primorcev.

Mineštre, pršut in pašte

Branka Bensa je podpredsednica Društva Primorcev in Istranov v Prekmurju in predsednica KS Pince Marof, najmlajše med kolonijami, ki praznuje 90 let obstoja. “V društvu nas je 150 članov, organiziramo delovne akcije, pripravljamo potovanja v kraje svojih prednikov, kjer nas čudovito sprejemajo. Leta 2013 smo postavili Muzej Primorcev, repliko stare hiše, kakršne so si gradili Primorci, ko so prišli sem. Le trma, ponos in sodelovanje so jim omogočili preživetje, skupaj so kupovali kmečko orodje, ustanovili strojne skupnosti in kasneje zadrugo, športna društva, folklorne skupine in ansambel. Starejši še govorijo primorsko, tu po stari primorski recepturi pripravljajo pršut, na mizi so pogosto mineštre, fuži, pašte. Ne manjka niti špargljev, radiča in češenj,” pripoveduje Branka Bensa.

EVA DORA


Najbolj brano