Primorec, ki ga je življenje popeljalo na diplomatski parket

Polkovnik magister Mitja Miklavec, rojen leta 1960 v Godnjah na Krasu, je predstavnik generacije, ki je sodelovala v osamosvojitveni vojni. Po njej je bil tudi načelnik Šole za častnike Slovenske vojske, zadnjih 19 let pa je karierni vojaški diplomat. Bil je prvi slovenski obrambni ataše v ZDA in na Kitajskem; to delo je opravljal tudi v Italiji.

Odpri galerijo

“Za poklic vojaka sem se odločil, ker imam rad domovino, delo v naravi ter izzive dinamične službe. Sprva sem se sicer ogreval za medicino, za katero pa sem že po prvem semestru študija spoznal, da ni zame,” je Mitja Miklavec odstrl spomine na pozna osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je odločal o svoji življenjski poti.

Rojen pred 54 leti doma v Godnjah, je osnovno šolo obiskoval v Dutovljah, v Sežani pa je bil, skupaj z Ljubico Jelušič, ki mu je bila kasneje kot obrambna ministrica nekaj časa celo nadrejena, v prvi generaciji dijakov na tamkajšnji gimnaziji. Kot štipendist sežanske občine je po diplomi na temo uporabe kraških jam za obrambo sprva poučeval obrambno vzgojo po šolah na Krasu. Vmes je bil tudi predsednik občinske ZSMS, kjer si je pridobival izkušnje v veščinah mednarodnega sodelovanja.

Od Sežane prek Postojne do Ljubljane

Med osamosvojitveno vojno je delal kot namestnik načelnika Območnega štaba TO Sežana, kjer je imel na skrbi tudi oblikovanje zbirnega centra za fante, ki so služili v JLA, in njihovo vrnitev v domače kraje.

Po vojni so mu zaupali vodenje 410. učnega centra v Postojni. Leta 1992 je končal tudi magistrski študij obramboslovja. Njegovo magistrsko delo Slovenci, obramba in vojska je imelo kar 756 strani. Naslednja stopnica v vojaški karieri je bilo odgovorno mesto načelnika Šole za častnike. “V ta čas sodi tudi moje sodelovanje s predstavniki Nacionalne garde Kolorada, ki so pod okriljem Partnerstva za mir v Sloveniji od leta 1994. Da je dobro obvladati angleščino, ki je mednarodni jezik v vojski, sem spoznal že prej, ko sem še pred mednarodnim priznanjem Slovenije sodeloval v pogovorih in pogajanjih z evropskimi opazovalci,” je nakazal, kako ga je pot zlagoma vodila na vojaški diplomatski parket.

Prvi slovenski ataše v Ameriki

Kot drugi obrambni ataše v zgodovini samostojne Slovenije - prvi pred njim je bil kolega na Madžarskem - je bil leta 1995 poslan v Washington, da tudi tam odpre to delovno mesto. “Z mano sta odšla tudi žena Dolores, s katero sem se poročil tik pred diplomo in je tudi Kraševka, ter takrat devetletni sin Matej, danes doktor strojništva, zaposlen v Cimosu, ter štiriletna hči Katarina, ki sedaj zaključuje študij kulturne antropologije,” je opisal prvo selitev.

Deloval je v okviru slovenskega veleposlaništva v ZDA in je bil v naslednjih štirih letih nerezidenčno zadolžen še za Kanado in Argentino. Zaradi majhnosti Slovenske vojske ima naša država v katerikoli državi gostiteljici akreditiranega le enega atašeja, ki istočasno pokriva dela obrambnega, vojaškega, letalskega in pomorskega atašeja. Njegove naloge so predstavljanje in zastopanje obrambnega ministrstva in oboroženih sil svoje države pri enakih sogovornikih v državi sprejemnici.

“Med temeljne naloge vojaške diplomacije sodita razvijanje in pospeševanje obrambnega sodelovanja, kot tudi spremljanje stanja in razvoja obrambnih sil ter obrambne in varnostne politike v državah akreditacije,” je opisal naloge obrambnega atašeja. Kljub uvajanju v vojaško izrazoslovje in finese diplomacije se je prek luže hitro znašel. “V pomoč sta mi bila obsežen nabor literature ter ustrežljivost Američanov, ki so nam želeli pokazati, kako se načrtuje in nadzira obrambni sistem. Bili so prvi, ki so odprli vojaške ustanove za naše slušatelje. Vsa vrata so nam bila odprta, dali pa so nam tudi vedeti, da so standardi za vstop v Nato visoki,” je opisal ameriško izkušnjo, pri kateri je lahko računal tudi na direktno sodelovanje z drugimi atašeji. Z njimi so imeli svoj klub in so enkrat letno organizirali gala ples v slavnostnih vojaških uniformah ter ob spremstvu soprog v večernih toaletah. V času službovanja v ZDA ga je Slovenija v letu 1998 tudi povišala v polkovnika.

Od Italije prek Nata in EU do Kitajske

Po nekajletnem premoru, ko je dobil zaposlitev v sektorju za multilateralo in obrambno diplomacijo, ki sodi v direktorat za obrambno politiko Ministrstva za obrambo v Ljubljani, ga je pot skupaj z ženo in hčerko vodila v Rim, kjer je deloval v letih od 2002 do 2006. Od tam je poleg Italije pokrival tudi Španijo, Grčijo in Albanijo.

V ta čas sodita sprejem Slovenije v Nato v letu 2004 ter - tudi z njegovim angažmajem - oblikovanje večnacionalnih sil kopenske vojske (MLF), v katerih sodelujejo pripadniki slovenskih, italijanskih in madžarskih obrambnih sil.

Naslednji “premor” v Sloveniji je trajal dve leti in je sovpadel s predsedovanjem Slovenije Svetu EU, kjer je do zaključka konec junija leta 2008 aktivno sodeloval kot svetovalec za evro-atlantske integracije v direktoratu za obrambno politiko. Zadnji teden avgusta istega leta je skupaj z ženo odšel na Kitajsko, kjer je za naslednja štiri leta prevzel delo kot prvi slovenski obrambni ataše.

Mi-ta Mi-ke-la-wei-qi

“Podlaga za napotitev je bila zunanjepolitična odločitev naše države, da je treba okrepiti sodelovanje s to stalno članico Varnostnega sveta OZN, predvsem zaradi prizadevanja, da bi Slovenija ponovno postala nestalna članica tega organa. Okrepitev sodelovanja na vojaškem področju je bila ena izmed stopnic do želenega cilja,” je opisal osebno izkušnjo z državo, ki ima 1,3 milijarde prebivalcev. Pred odhodom je opravil le krajši, 30-urni tečaj kitajščine, zaradi česar pa ni bilo težav, saj je angleščina zadoščala za vse službene potrebe. “Prva izkušnja s Kitajsko je kulturni šok, ker je tako drugačna. Imel sem srečo, da je moj prihod v 20-milijonski Peking sovpadel s tamkajšnjimi olimpijskimi igrami, zaradi njih so mesto očistili ter vsaj začasno zaustavili delovanje večjih onesnaževalcev,” je opisal prvi stik z velemestom.

Sprva je sicer še imel namen pisati o svoji kitajski izkušnji v sežanskem občinskem glasilu, vendar mu je po nekaj nadaljevanjih zmanjkalo časa. “Čeprav smo v primerjavi z njimi maloštevilni, smo Slovenci na Kitajskem pustili kar nekaj sledi. Slovenski jezuitski misijonar Ferdinand Avguštin Hallerstein (1703-1774) je od vseh Evropejcev skoraj trideset let imel na pekinškem dvoru najpomembnejšo znanstveno funkcijo, kar je tam splošno znano še danes. Ivan Jager (1871-1959) je tam deloval kot arhitekt moderne arhitekture in urbanist,” pojasni Miklavec.

Pri jezikovnih zagatah mu je bila kot zahodnjaku na Kitajskem v veliko pomoč raba pinjina, to je fonetičnega zapisa kitajskega imena ali pojma v latinici. “Mitja Miklavec se napiše Mi-ta Mi-ke-la-wei-qi,” pojasni.

Za hobi se ukvarja s trtami

Zadnji dve leti spet dela na sedežu Ministrstva za obrambo. “Ker z družino živim v Štorjah pri Sežani, to pomeni, da sem med delavniki dnevno vsaj dvakrat na relaciji dom - Ljubljana. Moje sedanje delo izhaja tudi iz dosedanjih atašejskih izkušenj, saj imam na skrbi tudi tuje atašeje pri nas,” predstavi svoje delo.

Prosti čas, kolikor ga ima, zapolni z vinogradništvom in kletarstvom. To je njegov edini hobi. “Od očeta sem prevzel 540 trt, ki dajo okrog 20 hektolitrov terana in nekaj hektov belega vina. Trte gojim tradicionalno, na latniku, saj so vez z mojimi koreninami in sprostitev,” je povedal s posebnim žarom v očeh.

Preostali prosti čas mu zapolni tudi člansko delo v Lions Clubu Sežana in sežanskem Območnem združenju slovenskih častnikov, kjer je podpredsednik.

“Letos maja sem prevzel tudi predsedovanje Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Krasa in Brkinov, ki šteje okrog 500 članov. Poleg sodelovanja s sorodnimi veteranskimi in domoljubnimi organizacijami se v tej vlogi udeležujem številnih javnih dogodkov. Eden zadnjih je bila proslava ob spomeniku Dan prej v Divači,” je naštel funkcije, ki si jih je še naložil.

Ker je za vojaško diplomacijo še mlad, istočasno pa ima že obilo izkušenj, ga bo domovina morda poslala še na kakšno misijo v tujini. Zanj bi bila novost premik od bilateralnih k multilateralnim zadolžitvam, tako da ga bo pot morda vodila v Bruselj ali New York. “Zadovoljen sem s sedanjim delom, če pa bo ukazano, bomo še enkrat pakirali,” je odločen, da je klic domovine še vedno glavni.

BOGDAN MACAROL

---