Pri rojakih na Madžarskem

Severno od Krajinskega parka Goričko se proti dolini reke Rabe spuščajo pobočja, ki so bila do leta 1919 del Prekmurja. Skoraj stoletje življenja pod Madžarsko oblastjo trdožive slovenske narodne zavesti ni uničilo. Danes priložnost vidijo v povezovanju s sosednjimi regijami.

PORABJE > Na slovensko-madžarski meji pri kraju Martinje prehod čez nekdanjo železno zaveso ni nič kaj prijeten. Kljub sončnemu dnevu gosto posejano gozdno območje spominja na somrak. Na ozki cesti nikjer nikogar, le obvezna državna tabla ter dotrajano vozilo madžarskih, Primorcem nevajenih, registrskih tablic. Ob nekdanjem močno zastraženem mejnem prehodu leži kup opustošenih objektov, za katere se očitno nihče ne zmeni. Spust s hribovitega Goričkega proti Seniški dolini že po nekaj ovinkih pripelje do Gornjega Senika, drugega največjega središča Porabskih Slovencev. Tu se za Slovence šteje kar devet desetin vaščanov. Dvojezične, ponekod celo trojezične table krajev in ulic so na tem majhnem koščku pravilo, spokojna tišina pa odkriva, da tu čas teče počasi, zelo počasi.

Sedem slovenskih vasi

Dolina, imenovana po potoku Senik, predstavlja zahodni del Porabja, najbolj zahodne pokrajine na Madžarskem. Vse od meje do glavnega mesta pokrajine Monoštra, madžarsko Szentgotthárd, si po dolini sledijo vasi s še vedno večinsko slovenskim prebivalstvom, to so Gornji in Dolnji Senik, Sakalovci ter Slovenska ves. Danes v Porabju živi še približno štiri tisoč naših rojakov. Mejni prehod Martinje je vse do leta 2002 predstavljal praktično edino cestno povezavo z matico. Šele odtlej je v uporabi za tri vasi s slovenskim življem v vzhodnem delu Porabja še kako pomemben na novo zgrajeni prehod Čepinci. V tem delu pokrajine so bili kraji Andovci, Verica-Ritkarovci ter Števanovci še bolj izolirani.

Kulturni center in konzulat

Vse od 18. stoletja do Trianonske pogodbe leta 1920 je bilo območje ob Muri in Rabi živečih Slovencev znano pod imenom Slovenska krajina. Po mirovnem sporazumu je mejna črta tukaj razkosala enotno narodno telo. Porabski Slovenci so tako kot najmanjša zamejska skupnost že skoraj stoletje ločeni od matice, kljub temu je njihova narodna zavest še vedno živa. Porabje, ki na zahodu meji na Avstrijo, na jugu na Goričko, severno mejo pa mu predstavlja reka Raba, je danes del leta 2002 ustanovljenega narodnega parka Stražna krajina, madžarsko Örség.

Prvovrstni stik z naravo je v teh krajih temeljnega pomena, prav v tej smeri gre tudi turistični razvoj. Kar dve tretjini Porabja pokrivajo gozdovi, zato je poznano tudi pod vzdevkom “smolnata dežela'”. “Tipično hrano, narečno govorico in običaje imamo zelo podobne kot Prekmurci,” nam zaupajo na recepciji slovenskega kulturnega in informacijskega centra Lipa v Monoštru, ki so ga na veliko veselje manjšine odprli pred šestnajstimi leti. Za tiste čase je bil to velik dosežek, sploh ob dejstvu, da so Porabski Slovenci vse do leta 1990 živeli brez krovne organizacije, ki bi se borila za njihove interese. V narodnem domu imajo sedež slovenska društva, časopis, radio, obiskovalcem sta na voljo tudi restavracija in hotel. Istega leta so na eni od glavnih ulic v mestu, nedaleč od mestnega središča, odprli generalni konzulat Republike Slovenije. Gre za eno najlepše urejenih stavb v razvijajočem se mestu, kjer je močna industrija prisotna že desetletja.

Izolacija te pokrajine je prinesla spoznanje o ohranitvi porabskih navad, običajev, kulture. Desetletja odmaknjenosti so vidna še danes. Ceste so v slabem stanju, bankine neurejene, temeljna infrastruktura je zelo skromna. Kljub zastarelemu videzu vasi pomanjkanja ni čutiti. Domačini izžarevajo tradicionalno življenje. Poleg ohranjenih običajev na to kažejo tudi muzejske zbirke. V Gornjem Seniku je na ogled hiša strastnega zbiratelja in duhovnika Janoša Küharja s cerkveno in etnološko zbirko, hiša jabolk, katerih festival poteka v oktobru, in vzorčna kmetija. Hiša rokodelstva v Andovcih je letošnjega septembra na sejmu Bonaca v Portorožu prejela priznanje za ohranjanje slovenske dediščine. Na Dolnjem Seniku je hiša kolarstva, lesene obrti v izdelovanju vozov, v Števanovcih pa imajo muzej nekdanje mejne policije, graničarjev.

Številne učne poti

Tudi na zahodu Madžarske vsakodnevno tuhtajo, kako pritegniti goste. Turizem razumejo kot glavno gonilo razvoja. Zaradi večdesetletne izoliranosti teh dolin je danes njihov močan atribut ekološka neobremenjenost okolja. Značilna je razpršena oblika naselij, meščanskih zgodb ne morejo ponuditi. Monošter kot največje mesto s približno deset tisoč prebivalci premore tretjo največjo baročno cerkev na Madžarskem. Glavni kmetijski panogi sta še danes živinoreja in gozdarstvo, priljubljeno je gobarjenje. V okviru razvoja Stražne krajine so odprli kar 16 učnih poti, med njimi številne tudi v Porabju. V Dolnjem Seniku, kjer reka Raba iz Avstrije priteče na Madžarsko, je učna pot rastlinstva in živalstva ob tej reki. Porabci želijo skozi pristen stik obiskovalcu pokazati vse svoje značilnosti, od obrti do kulinaričnih dobrot. Hrana je podobna prekmurski. Tu danes pridelujejo zelo cenjeno bučno olje, pri starejših domačijah so na mizi še vedno tradicionalni obroki; jedi iz zelja in repe, ajdova ali ječmena kaša, bograč, juhe, dödöle, kumarice s kislim mlekom, tudi gibanica. Domačini o bučnem olju pravijo: “Navada je bila, da so ob zimskih večerih sovaščani luščili bučne peške, olje pa se je stiskalo nekje od božiča do marca.”

Kolesarske poti treh dežel

Najnovejši projekt za povezovanje in razvoj turizma so predstavili pred kratkim. Predstavniki naravovarstvenega parka treh dežel Örség-Raab-Goričko, kamor sodi tudi Porabje, in župani obmejnih občin iz vseh treh sosednjih držav, so pri slovenskem generalnem konzulu v Monoštru javnosti predstavili projekt povezovalnih kolesarskih poti. Nekatere že obstoječe bi med seboj povezali, kjer manjkajo, nameravajo zgraditi nove. Gričevnata pokrajina zanje ni ovira. Načrtujejo možnost izposoje koles, tudi na električni pogon, označbo poti in krajev z informativnimi tablami, podrobne zemljevide tako za kolesarje kot pohodnike, promocijo v vseh treh državah, poseben poudarek pa namenjajo vključitvi obstoječih značilnosti posameznih vasi v sklop kolesarske trase. Pri projektu računajo na izdatna finančna sredstva evropskih skladov, s čimer imajo na tem področju že precej izkušenj, na kar opominjajo številke table z zastavo Evropske unije.

Preplet tradicije in sodobnosti

Zaradi odmaknjenosti pokrajine so se še danes ohranili tako porabsko narečje kot ljudski običaji. Eden najbolj značilnih je Borovo gostüvanje, ki predstavlja parodijo poroke. Pripravijo ga v vasi, kjer se v preteklem letu ni nihče poročil. Pridih prednikov se je ohranil tudi pri vabilu na svatbo, dopolnjevanju nevestine bale, ljudskem petju in pri koledovanju. Ob Rabi obujajo lončarstvo in pletenje košar, ki sodita v projekt rokodelske akademije med obmejnimi slovenskimi in madžarskimi občinami.

Od leta 2006 v Porabju deluje tudi Razvojna agencija Slovenska Krajina. Njen glavni cilj je pridobivanje finančnih sredstev za razvoj gospodarstva in infrastrukture. Priložnosti vidijo v turizmu in ekološkem kmetovanju. Tudi ta manjšinska organizacija se bori za čim večji delež bruseljskih sredstev. V navzkriž jim včasih gre samo status naravovarstvenega območja, ki prinaša precej omejitev pri razvoju.

PETER MARAŽ

---