Pred sto leti so ga osvajali vojaki, danes ga turisti

609 metrov visok Sabotin, s katerega se na eno stran odpira pogled na morje, na drugo pa seže do Triglava, je hrib med reko Sočo in Brdi, zanimiv zaradi svoje geološke in naravne pestrosti, znan pa predvsem po vlogi, ki jo je imel v prvi svetovni vojni.

Obnovljeni so tudi nekateri vhodi v kaverne, v katerih je prebivalo 600 avstro-ogrskih vojakov Foto: Leo Caharija
Obnovljeni so tudi nekateri vhodi v kaverne, v katerih je prebivalo 600 avstro-ogrskih vojakov Foto: Leo Caharija

Na takratno dogajanje danes spominjajo obnovljeni strelski jarki in kaverne v parku miru, kjer stalno širijo ponudbo.

Če Sabotina ne bi zaznamovala prva svetovna vojna, bi bil danes poznan predvsem po razvpitem napisu Naš Tito z vsemi metamorfozami in polemikami, ki so sledile in jih zelo verjetno še ni konec. Najbrž bi bili bolj poudarjeni njegova geološka pestrost in rastlinska raznovrstnost. Tej botruje dejstvo, da se na zahodnem pobočju hriba zaključuje sredozemsko podnebje, na drugi strani, proti Soči, pa je že čutiti predalpsko klimo, tako da na zahodni strani rastejo za Mediteran značilne fige, na severovzhodni pa avrikelj, arnika in tavžentroža.

Sabotin je tudi dom številnim živalskim vrstam. Izstopajo gams skalar in planinski orel. Stran od obljudenih poti je mogoče v toplejšem delu leta med kupi kamenja srečati modrasa. Pred kratkim so v prepadni, nad Sočo dvigajoči se steni znova opazili skalne lastovke. Sem pa tja se nad vzpetino dvigajo tudi beloglavi jastrebi, ki izkoriščajo za to območje značilne termične stebre.

Med prvo svetovno vojno je bil Sabotin tudi “dom” avstro-ogrskim vojakom. V 15 kilometrov dolgem sistemu kavern, ki se je raztezal na kar devetih nivojih, jih je prebivalo 600. Marsikateremu od njih so bile vlažne kaverne, v katerih so natrpani kot sardine prenočevali na skupnih, s slamo kritih posteljah oziroma pogradih, zadnji dom pred smrtjo, ki je prežala na prostem, v strelskih jarkih in na oskrbovalnih poteh.

Ko so vrh Sabotina 6. avgusta 1916 leta zasedli italijanski vojaki, tako da so avstro-ogrske položaje od šestih zjutraj do štirih popoldne obstreljevali s kar 1078 topovi, potem pa številčno desetkrat močnejši vrh zavzeli v pičlih 40 minutah, so kaverne odprli tudi proti zahodu. Skoznje so potem na vzhodno pobočje tovorili granate, ki so švigale proti Sveti Gori in Škabrijelu ter tam pustošile in sejale smrt med pripadniki avstro-ogrskih sil, ki so se bili prisiljeni umakniti nekoliko nazaj.

Oskrbnik, ki nima miru

“Težko je reči, koliko vojakov je padlo samo na Sabotinu. Glede na število pokopanih pa je bilo na območju od Gorice, prek Oslavja, Števerjana, Podgore, Svete Gore, Škabrijela in Sabotina žrtev med 80.000 in 85.000,” pove Bogdan Potokar, oskrbnik parka miru na Sabotinu. Skupaj z ženo Valerijo sta tudi oskrbnika koče na Sabotinu. Ona je na Sabotinu prisotna že vse od osamosvojitve leta 1991 in skrbi predvsem za to, da si obiskovalci, med katerimi je veliko lačnih planincev in pohodnikov, opomorejo s tipično furlansko joto, njoki z divjačinskim golažem, ali pa se le posladkajo z odličnim štrudlom oziroma pogasijo žejo. Bogdana, ki je prišel devet let za njo, pa so na Sabotinu prevzele ostaline prve svetovne vojne.

“Ko sem šel malo raziskovat te kaverne in njihovo okolico ter našel marsikaj, sem tu videl neki potencial. Nekaj predmetov iz prve svetovne vojne sem imel že sam, poleg tega pa imam ogromno prijateljev, ki zbirajo te zadeve, pa so prispevali vsak nekaj. Omeniti moram tudi civilno zaščito oziroma enoto za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev. Marsikatero granato sem dobil od njih. Če je bilo treba kdaj kaj očistiti, pa so to strokovno 'porihtali' in prinesli nazaj, tako da se je kar nabralo nekaj robe,” pove Bogdan o muzejski zbirki, ki jo je uredil kar na hodniku današnje okrepčevalnice, nekdanje stražnice jugoslovanske vojske.

Muzejska zbirka, ki bi si zaslužila večje prostore, poleg pestrega izbora ročnih in topovskih granat ponuja na ogled tudi osebne predmete vojakov na fronti - od stvari, ki so jih prinesli s seboj od doma, in takih, ki so jim pomagale preživeti v izrednih razmerah, do tipičnih vojaških predmetov: značk, medalj, pasnih sponk, osebnih tablic ter drugega orodja in orožja.

“Čar tega muzeja je v tem, da je več kot 80 odstotkov vseh stvari v njem tu s Sabotina. Izjema je orožje, ki po sto letih v naravi ne obstane, tako da so razstavljeni eksponati iz skladišč, kjer so se ohranili,” razloži Bogdan. Pogodba z novogoriško mestno občino ga zavezuje, da skrbi tudi za park miru, ki se je na podlagi čezmejnega projekta in evropskega denarja začel razvijati leta 2005.

Novogoriška občina za vzdrževanje parka, manjša popravila, material in košnjo nameni nekaj tisoč evrov na leto, glavnina opravljenega dela pa še vedno sloni na entuziazmu in prostovoljstvu.

“Ves čas nekaj delamo. Nazadnje smo očistili drugi vhod v eno od kavern, ki je zanimiv zato, ker je bil narejen tako, da so lahko vrata zatesnili pred bojnimi plini. V notranjosti smo uredili tudi oficirsko sobo, ki je zdaj taka, kot je bila. Stene so obdane z lesom, notri pa so postelje, miza in stoli ter vsa oprema iz tistega časa. S pomočjo občinskega denarja smo letos osvetlili tudi italijanske topovske kaverne,” še pove Bogdan, ki mu ne zmanjka energije, pri delu pa mu pomaga nekaj prijateljev.

JLA s smetmi kar v kaverne

Na začetku je veliko pomagala tudi Zveza veteranov vojne za Slovenijo. Pomoč njenih članov je bila še posebej dobrodošla pri nekaj večjih akcijah, ko je bilo treba odkopati kaverne, saj so bile vse zasute s smetmi.

“Jugoslovanska vojska, ki je bila tu do leta 1991, smeti ni odvažala v dolino, ampak so te končale v kavernah. Tako da smo imeli ogromno dela, in to nerodnega dela, saj ni bilo dovolj odkopavanje, ampak je bilo treba vse, kar smo potegnili ven, tudi sortirati,” se spominja Bogdan. Prav jugoslovanski vojaki, ki so vse do osamosvojitve stražili državno mejo na grebenu Sabotina, tako da je bilo to območje dolga leta nedostopno, so naredili na ostalinah prve svetovne vojne kar nekaj škode.

Uničili so tudi velik del postavitve muzeja na prostem, ki ga je italijanska država uredila leta 1923. Iz tistega časa izhaja tudi pet kamnitih piramid, ki predstavljajo prvo frontno linijo leta 1916, od koder so italijanski vojaki krenili in potem zavzeli Sabotin. Tja so vozili turiste, predvsem sorodnike padlih. Nekaj spominskih kamnov, posvečenih enotam, ki so utrpele največjo izgubo, je Bogdan našel med smetmi v kavernah, večina pa jih je po njegovem mnenju končala kar v temeljih za stražnico, v kateri je danes okrepčevalnica.

“Že leta 1943 so z vrha Sabotina izginili tudi trije bronasti toskanski volkovi v spomin na toskansko brigado, ki je imela na Sabotinu veliko žrtev. Najbrž so šli v topilnico,” navrže Bogdan. Da so bili volkovi res tam, priča fotografija v muzejski zbirki.

Pri urejanju zbirke in celotnega parka mu z različnimi eksponati zelo pomagajo kolegi z italijanske strani meje, s katerimi je spletel dobre prijateljske odnose. Posebej izpostavi Maria Muta, ki se na podoben način kot on trudi oživiti karavlo na italijanski strani Sabotina in pogosto predstavlja kanal do zanimivih dokumentov in predmetov iz časa prve svetovne vojne. Škoda se mu zdi, da tudi Goriški muzej, ki razpolaga s kar nekaj izjemnimi predmeti, ni pripravljen prispevati k obogatitvi parka, ampak zanimive predmete, ki bi morali biti po njegovem mnenju ljudem na ogled, hrani v zaprtih depojih. Kljub pomoči novogoriške občine in dejstvu, da so tudi na briški občini ustregli še vsaki od njegovih resda skromnih prošenj, pogreša nekoliko več podpore s strani lokalnih skupnosti. Če bi vsaka od okoliških občin, ki so nekoč tvorile veliko goriško občino, prispevala dva do tri tisoč evrov letno, bi se dalo obstoječi park miru še bistveno bolje urediti. Velik korak bi bil narejen že z boljšo dostopnostjo, za kar bi bilo treba nekatere ovinke na cesti, ki vodi na Sabotin, narediti avtobusom bolj prijazne …

Najbolj so pogrešali vodo

Bogdan je v življenju delal marsikaj. Izšolal se je za strugarja in strojnika, kruh pa si je služil tudi kot policist, vojak, predavatelj in še marsikaj. Za razkazovanje parka je opravil tudi izpit za turističnega vodnika. Samo lani je po kavernah popeljal 186 organiziranih skupin oziroma okrog 8000 ljudi. “Koliko obiskovalcev si jih je do zdaj ogledalo, je težko reči, ker so odprtega tipa, kar je po eni strani dobro, po drugi strani pa to pomeni, da je treba vsakič, ko greš noter, kaj popraviti, urediti, očistiti,” pojasni. Obiskovalce običajno najprej popelje na razgledno točko na vrhu kavern, kjer jim za lažjo orientacijo in boljše razumevanje razloži potek vojne in Soške fronte ter nakaže, iz katerih smeri so prihajale enote, potem pa jih, odvisno od časa, ki ga imajo na voljo, popelje po delu nekdanjih kavern, ki so obnovljene. Od celotnega 15 kilometrov dolgega sistema je za obisk urejen že kakšen kilometer rovov, čiščenje kavern, ki je mukotrpno delo, pa se nadaljuje.

“Seveda bi se dalo urediti vseh devet nivojev sistema. Težava je v tem, da sam tega ne zmorem. Žal so za določena dela potrebni vsaj trije, ki morajo na prepadnem območju varovati drug drugega. Saj potem, ko je stopnišče narejeno, že gre. Pa vse je treba delati na roke. To smo vse na hrbtu privlekli dol,” pove in pokaže na dele nekdanje vlečnice, vpete v strmo pobočje, s katero so vojaki z železnice tik ob Soči 410 višinskih metrov nižje dvigovali najnujnejše.

Voden ogled traja običajno uro in pol, brez težav pa ga lahko raztegne na tri ure. Ker so kaverne razpotegnjene po celem Sabotinu, je obiskovalcem nemogoče naenkrat pokazati vse. Zato so za oglede uredili najbližja sklopa avstro-ogrskih bivalnih in italijanskih topovskih kavern. V prvih je kar nekaj prostorov opremljenih tako kot v času bojev. Velika večina kavern je imela električno energijo, ki so jo sprva zagotavljali z agregati, kasneje pa s pomočjo manjše montažne elektrarne v kanjonu Soče. V že omenjeni oficirski sobi, v kateri je razen petrolejke in umetnega sadja vse staro od sto do 150 let, je bila tudi telefonska centrala, prek katere so bili oficirji s telefonskimi linijami povezani z osmimi opazovalnicami po Sabotinu. Tudi nekateri vhodi v kaverne so rekonstruirani v obliki nekakšnih lesenih polbarak.

Bogdan obiskovalce med ogledom ves čas obstreljuje z zanimivimi podatki. Znanje o tematiki, ki ji posveča pomemben del svojega življenja, dobesedno vre iz njega. Tako med drugim pove, da so se na Sabotinu oziroma Soški fronti borili pripadniki 22 narodov, vključno z Židi in Romi pa celo 24.

“22 narodov, 18 jezikov, štiri popolnoma različne veroizpovedi. Vsak je prinesel svoje orožje s sabo. Vse to je bilo treba oskrbovati, in s tem je bilo kar nekaj težav. Dogajalo se je, da v kakšni ofenzivi polovica orožja sploh ni delovala, ker ni bilo streliva,” pojasni. Razloži tudi, da so se vojaki v avsto-ogrskih vrstah za utrjene položaje na Sabotinu odločili zato, da Italijani ne bi imeli prelahkega dostopa do Vipavske doline. Veliko ljudi je prav od njega prvič slišalo, da je soška fronta nastala kot alternativna obramba pred Italijani, saj je meja takrat potekala precej niže, tam nekje pri Palmanovi. Pove tudi, da so tisti, ki pridejo na ogled, najbolj presenečeni nad tem, da so ljudje lahko živeli v teh kavernah, kjer je bivanje težko zaradi vlage.

“Voda je pronicala skozi apnenec in bila ves čas prisotna, vseeno pa je bila prav oskrba z vodo na Sabotinu največji problem,” pove in doda, da vojaki vode niso potrebovali samo za pitje, ampak tudi za hlajenje mitraljezov. Za 600 vojakov in hlajenje razbeljenih mitraljezov je bilo potrebne kar nekaj vode, zato so lovili deževnico, vodo pa so dobivali tudi iz Soče, sprva po oskrbovalni poti, kasneje tudi z vlečnico.

“Za vsakega vojaka je bilo v povprečju namenjenih 7,2 decilitra vode na dan. Kot je zaslediti iz pisem in dnevnikov, je vode tako primanjkovalo, da so jo vojaki pili celo iz luž, kjer je bila pomešana tudi z urinom živali, oficirji pa so imeli po drugi strani tu urejene kopalnice z betonskimi koriti, kjer so se lahko namakali,” kot zanimivost navede Bogdan.

Park vse bolj obiskan

Po njegovih ocenah obišče Sabotin vsako leto 20 do 30 tisoč pohodnikov, izletnikov in ljubiteljev narave oziroma zgodovine. Zaradi letošnjega praznovanja stoletnice prve svetovne vojne je obisk še toliko večji.

“Od spomladi naprej je pravi pritisk. Tudi medijski. Prišli so s televizij ORF, BBC, RAI …” našteva Bogdan, ki je pred kratkim gostil skupino argentinskih maturantov in madžarskih vojakov, letos pa zaznava tudi velik porast obiskovalcev iz Skandinavije. Med našim obiskom je k okrepčevalnici pripešačila manjša skupina ameriških pohodnikov, takoj za njimi je do parkirišča pribrnela druščina nemških motoristov, za nami pa je imel že dogovorjen obisk skupine italijanskih novinarjev, tako da mu dela, ki ga ima sicer rad, res ne zmanjka.

“Z nekoliko več posluha bi se dalo iz parka miru zagotovo iztržiti še veliko več. Kot primer lahko navedem knjižico o Sabotinu v italijanskem jeziku, ki so jo letos izdali italijanski kolegi. Vse, kar bi potrebovali, bi bil prevod, pa pri nas tega očitno ni mogoče narediti. Zavzemal sem se za to, pa nič,” je Bogdan tudi kritičen. Škoda se mu zdi tudi, da je objekt poleg njihove okrepčevalnice, ki ga ima v najemu Planinsko društvo Brda, večinoma neuporaben in sameva. Kot pravi, bi ga sam takoj vzel v najem in tja preselil muzejsko zbirko, ki se trenutno, vse bolj podobna skladišču, stiska na hodniku, a …

“Na italijanski strani mi ponujajo celo dva topova iz prve svetovne vojne, ki bi ju lahko postavil na dvorišču. Od njih sem dobil že marsikaj, pa tega nimam več kam dati,” še potarna Bogdan, ki so mu prijatelji iz Italije, kjer v nekdanji karavli tudi urejajo muzej, a predvsem na temo geoloških in naravnih znamenitosti ter hladne vojne, ponudili celo, da bi se ob zamenjavi tamkajšnjega hidranta, ki se obeta v kratkem, priključil na njihov vodovod, saj je vrh Sabotina še vedno brez vode, kar predstavlja veliko pomanjkljivost in nezanemarljiv strošek.

Če bi se vse skupaj obrnilo v pravo smer in zaživelo, kot bi lahko, bi morali imeti na Sabotinu vsaj dva ali tri redno zaposlene, še pove Bogdan, ki ima v glavi že izdelan načrt, kako bi vse skupaj uredili in zaokrožili v neko celoto.

Seveda pa Sabotin niso le jarki in kaverne. Tudi oskrbnik parka in koče pravi, da so prelepa narava z bogato favno in floro in osupljivi razgledi na vse strani kar nekoliko preveč zapostavljeni, in da sam, ko obiskovalci odidejo, vse pogosteje uživa v miru, ki zavlada tam gori. Na Sabotin poleg asfaltirane ceste do stražnice vodi tudi šest različnih pohodniških poti, do nekdanje jugoslovanske in italijanske karavle pa se lahko tisti z dovolj kondicije povzpnete tudi s kolesom.

NACE NOVAK


Najbolj brano