Praznik dela, ob katerem je vse tako lepo narobe

Jutri bomo praznovali. Vsak po svoje. Nekateri veseli prostega dne in z rdečim nageljnom na kakšnem od številnih shodov. Drugi, žal vse številčnejši, pod težo skrbi. Vse do takih, zaradi katerih se morajo spraševati, kaj naj dajo v lonce, da bo pred negotovim jutri vsaj zadišalo praznično. Tretji pa razočarani, jezni, naveličani hudega in dobrega.

Govorimo o industrijskih delavcih. O vseh, ki so splavali iz krize, da lahko polnijo svoje lonce in državno blagajno. Govorimo tudi o tistih, ki bi oboje radi polnili, a takega dela nimajo. In o onih, ki iz vse skromnejših beličev v javnem sektorju skrbijo, da vsi in država z nami še za silo funkcioniramo.

Postindustrijski raj se nam je izmaknil. O botrih razčlovečenja ne bomo. Jutrišnji in vsak naslednji dan bodo užili na polno. Jutri bo praznik dela in solidarnosti! Ta je leta 1886 pognala čikaške delavce v upor za skrajšanje brezmejnega garanja. Oni in vsi, ki so jim po industrijskem svetu pritegnili, so nam osemurni delovnik priborili.

Danes ga imamo. Pogosto na papirju, da lahko neplačani delamo več. Imamo še zvrhano goro pravic. Lepo zapisanih v delavske zakone in ustavo jih je celo več, kot se jih zavedamo oziroma smo jih pripravljeni uresničiti. Se tolči zanje, za sebe, soseda, bivšega - pravkar odpuščenega in kdo ve kdaj varno zaposlenega novega mladega sodelavca. Ker smo otopeli, ne zmoremo stopiti skupaj. To pa je predpogoj, če hočemo stopiti do prstov in potem nanje vsem, ki upravljajo nas in državo. Upravljajo jo tako, da je vse lépo ostalo v papirjih in grdo v naših življenjih. Ker so nas okradli vsega, ne zaupamo nikomur. Najmanj sindikatom, ki pa z delodajalci znajo ali vsaj zmorejo bolje kot vsak razorožen posameznik.

Sindikati so se v 19. stoletju rojevali za zaščito zaposlenih, kot protiutež delodajalcem. Brodili so skozi bolezni. Slovenski po zapovedanem sindikalizmu in ozimnici v bivši državi, v novi celo skozi najbolj rakave bolezni delitve in prepirov. Ostali so s peščico članov, ki so se osipali z njih kot nagniti sadeži z dreves, a so bolezni preboleli.

Ker so nam v novi državi ukradli sanje in je vsak dan prinašal hujše skrbi, tonemo v jezo. Ne maramo niti sebe. Naša praznična sogovornica Lidija Jerkič, na čelu sindikata kovinske in elektro industrije, ima prav, ko pravi, da moramo najprej začeti ceniti sebe, potem soseda in vse okrog sebe, da se bomo znali spraviti vkup. Da ni dovolj delati za ljubi kruhek in narediti še vse tisto zraven za mir v hiši (podjetju). Da je premalo biti nesrečen brez dela ali osnovnih pravic, če si migrant, trgovec, gradbinec šivilja ... pa vse do novinarja. Da je narobe, ko je v teh razmerah po podjetjih in v državni stavbi vse tako lepo mirno.

Sindikatom je cena v krizi zrasla. To je prav. Narobe pa je, da se večina zaposlenih brez pravih informacij in znanj podaja v pogovore s svojimi direktorji o delovnih pogojih, ko imamo sindikate, da nam te trdneje dogovorijo. Kot so jih tedaj, ko smo v državi sploh prvič ugriznili v socialno dogovarjanje. Bile so bitke in vojne, a smo imeli, ob podjetniških in panožnih, celo krovno dogovorjeno gospodarsko okolje. Z zadovoljnimi zaposlenimi pa rast in vse boljše plače. Celo predobro nam je šlo, saj smo mirno prezrli rastoče krdelo prepogoltnih psov.

Sindikati so za kolektivno pogajanje in uporabo orožij - stavke denimo -, ko besede odpovedo. Kolektivne pogodbe pa nam padajo tako, kot so popadali člani sindikatov. V kovinski in elektro industriji jih imajo. Takšne prave, s pravicami nad zakonitimi, ker je v sindikatu SKEI dovolj delavcev, da so delodajalci napeli ušesa in slišali.

Dosežek je zavidljiv, a jim ga vendarle ne gre zavidati. Vzeti ga moramo na znanje, da je mogoče vse tudi v nemogočih razmerah za vse zaposlene v državi. Seveda šele tedaj, pa naj zveni še tako obrabljeno, ko bomo za to skupaj dovolj močni. Tedaj bo praznik dela vesel in bo zaradi veselja lahko tudi kaj narobe, a bo končno lep.

SAŠA DRAGOŠ

---