Pot na poletno pašo

“Nocoj še ni pozno, ampak vstali bomo zgodaj, zato bi bilo najbolje, če se odpravimo spat. Ob štirih zjutraj popijte kavo, potem pridite v Malenk; z Zdenko bova do takrat pomolzla ovce in krave, tako da bomo na pot krenili še pred peto,” je malo po deseti uri zvečer povzel dnevni red za naslednji dan Miran Prezelj, po domače Plajerjev.

Miran Prezelj stanuje v Kal-Koritnici, hleve ima v nekdanji italijanski vojašnici v Malenku, ki je dober kilometer stran, od tam je do zatrepa Lepene devet kilometrov asfaltirane ceste, nato pa za dve uri vzpona po mulatjeri do planine Duplje. Toliko seveda običajno potrebujejo planinci, ovce prehodijo pot hitreje, krave pa bistveno počasneje. Previdno sem sklenil, da bom na pot šel s kravami ...

Ovce, krave, prašička in kokoši, za njimi pa še pes

Ob petih so bile živali v ogradi že nestrpne. Da slutijo odhod v planino že kak dan prej, ko se začne z dolinskimi pripravami, pove Miran, ki običajno začne z molžo ob prvem svitu, tokrat pa je z njo takrat že končal. Ko je zakikirikal tisti petelin, ki napoveduje, da se dela beli dan, so si Miranovi otroci nadeli svetleče brezrokavnike, odlomili z bližnjega drevesa veje za usmerjanje črede in odprli vrata ograde. Katja, najstarejša hči, študentka trženja na ekonomski fakulteti v Ljubljani, se je postavila pred živali in s hitrim korakom poskrbela, da je bekice niso prehitele. Mahanje z vejo ji je prišlo prav, še bolj pa redna vaja teka na petkilometrski razdalji. Zadnja straža sta bila Tanja in Klemen, za njima pa je Zdenka vozila avto in z vsemi štirimi smernimi lučmi opozarjala maloštevilne voznike na čredo na cesti.

Po odhodu te hitre izvidnice je Miran ob pomoči prijateljev začel nalagati na traktorsko prikolico vse potrebno za štirimesečno bivanje na planini. Na koncu sta mesto na prikolici dobila še prašička, zaprta vsak v svoj zaboj, in kletka z jato kokoši. Psička Kala se je nemirno prestopala na kratki verigi, nato pa, spuščena, nekajkrat obletela prikolico in preverila, če je vse na svojem mestu.

Ko je traktor odpeljal, se je Miran odpravil h govedu, nadel najstarejši kravi zvonec okoli vratu, odprl leso in tudi zanje je prišel čas odhoda. Prijatelj na skuterju je vozil spredaj, Miran in Kala sta hodila zadaj, jaz naj bi jih počakal v Lepeni, saj se med hojo po cesti ne more nič pripetiti, je svetoval Miran. Tudi prav, bom pa ovce štel ...

Korak nazaj, dva koraka naprej

Ovce sem dohitel šele globoko v dolini Lepene. Ob planinskem domu jih je Katja prepustila sestri in bratu, sama pa pristopila k pripravi tovora za prevoz z žičnico. Tam je sicer glavno besedo imel Lojze Hriberšek, Trboveljčan in nekdanji upravitelj žičnice, zdaj pa je prišel za teden dni pomagat Miranu. Ravno smo začeli klepetati o tehničnih podatkih naprave, ki dvigne tovor za več kot sedemsto metrov iz doline do roba kotanje Krnskih jezer, ko je Miran poklical hčer. Telički so izgubili stik s čredo in nočejo nikamor, pridite na pomoč, obrnite krave nazaj, je bilo povelje.

Krava je mogoče res počasnejša od ovce, toda tudi težja in dovolj svojeglava, da bo prej šla s ceste na travnik ali v goščo ter nadaljevala svojo pot, kot pa da bi popolnoma spremenila smer hoje. Na srečo vidi v človeku le nepotrebno oviro in ga obide, vendar pa bližina njenih rogov ne vzbuja nobenega občutka lagodja. Z mnogo tekanja in nekaj kričanja sva s Katjo končno uspela združiti čredo. Telička, vesela znanih gobcev, sta hotela pozdraviti vse starejše sestre, sestrične in še mami kravi za povrh, toda njuna prijaznost ni bila nič kaj dobrohotno sprejeta.

Starejše junice so jima dale vedeti, da je njuno mesto čisto na repu, in vsak poskus prehitevanja se je končal z grožnjo z rogovi. Ustaljen vrstni red hoje je bil: krava z zvoncem, molznice, dvoletne junice, letne junice in telička. Skupaj enajst repov, ki so, četudi razvrščeni po tej strogi hierarhični vrsti, hodili vse prej kot složno. Zdaj je šla ena smukat mlade liste vrbe, nato je drugi zadišala trava, potem se je tretja spomnila bližnjice čez travnik ... Telička sta bila kmalu spet osamljena in le z veliko prigovarjanja, božanja, pa tudi spodbujanja z nežno tepežko sva ju vrnila v čredo, ki si je medtem vzela nekajminutni odmor za oddih.

Mulatjere niso samo za mule

“Če nimaš potrpljenja, pojdi raje naprej,” me je pred začetkom vzpona po mulatjeri opozoril Miran. Kamnita pot, smelo in vešče delo avstroogrskih inženircev za oskrbo fronte na Krnu, še vedno dobro kljubuje zobu časa. Hoja po razdrapanih kamnih kravam ne prija: raje se držijo notranjega roba, kjer je nekaj več zemlje in listja. Posebej je potrebno biti pozoren na številnih serpentinah, kjer zelenje in mehkejša tla zvabijo krave, da zaidejo s prave poti. Kar nekajkrat je prihajalo tudi do jeznih odzivov starejših junic na pritiske mlajših, da bi jih prehitele. Pot je bila počasna, toda vse prej kot dolgočasna.

“Avstrijci so že med vojno nekatere odseke podvojili, po vojni pa so Italijani zgradili povsem novo mulatjero za oskrbo kasarne in stražarnic med Krnom in Komno. Imeli so dovolj časa, znanja in sredstev, le na smeri plazov se niso spoznali, tako da je povsem neprehodna,” je Miran pripovedoval med čakanjem, da si krava vodnica oddahne. “Krave bi ob tem času običajno ležale in prežvekovale, zato jim ne smem zameriti, če hodijo počasi,” jih je zagovarjal, obenem pa le zakričal kak “gore”, ki naj bi živali spodbudil k hoji.

Bolj kot jaz je bila nestrpna Kala. Ko se ji je zazdelo, da se ta procesija premika prepočasi in s preveč postanki, je kako kravo ugriznila v rep ali nogo, da bi jo pognala naprej. Žival je seveda jezno ritnila, psička pa je vselej pravočasno urno odskočila, saj je lekcijo s kopitom prebite arkade dobila že lani.

Kot kralj na planini visoki

Ko smo se bližali prelazu, po katerem se pot le še spusti proti planini Duplje, so živali postajale že nestrpne. Gorski vetrc jim je prinašal v nosnice vonj po sveži travi, tako da so kar nekoliko pospešile korak in niso potrebovale Kalinega spodbujanja, ki se je tudi že naveličala igrice ugrizni in zbeži. Še malo in pred nami se je odprla dolina, kmalu smo bili tudi pri pastirskem stanu.

Ovce so že bile na paši, v hipu so se jim pridružile tudi krave, prašička sta takoj preorala prst in zaspala na soncu, le kokoši so bile še v kletki. “Nocoj bodo spale v hlevu, ki ga bodo tako sprejele za svoj drugi dom, jutri pa bodo že tekale naokrog,” pove Miran, ki ima že vrsto let v najemu pastirski stan s pripadajočim hlevom, sirarno in zorilnico sirov.

“Tu sem sam svoj gospodar, toda če ne bi bilo sodelovanja z oskrbniki planinskega doma, bi verjetno obupal,” pohvali prve in pogosto edine sosede in se še pred začetkom popoldanske molže odpravi pozdravit Florijana Hvalo, gospodarja doma. V priporočilo za dobre odnose vzame s seboj stekleničko likerja z materino dušico.

Preden se posloviva, izklopi mobilni telefon. “Tu gori ni nobenega signala, zakaj bi trošil baterijo,” se hudomušno nasmehne in mi krepko stisne roko. Žal moram v dolino, vendar slovo ne mine brez obljube, da se letos v planini spet vidimo. Pa srečno, kralj planine Duplje!

TONI GOMIŠČEK

---