Postiti se, a ne stradati!

Krofov je konec, za letos. Dovolj jih je bilo in eni so bili boljši od drugih. Kar jih je ostalo, so jih nekoč na podstrešju posušili in po koncu štiridesetdnevnega posta so bili dobri za v belo kavo. Danes nikomur ne pride na misel, da bi jih sušil in šparal. Post ni več tako strog ali pa se ga vsaj ne držimo tako dosledno in v skladu s pregovorom, da mora biti pust sladek in masten okrog ust, kajti potem bo - post.

Spomladi se narava prebuja in vse, kar je ostalo po kaščah in shrambah, od krompirja do čebule, začenja spomladi kliti. Zato so morali še pred pravo pomladjo pospraviti ostanke pridelkov. Post je torej po logiki narave, zato ni nekaj drastičnega, ni prelom z vsemi navadami hranjena, ni stradanje. Je svojevrstno pospravljanje našega telesa in priprava na nov letni cikel.

Postno čiščenje poznajo vse kulture, tudi najstarejše

V izobilju vsakdana se ljudje, ki se štejejo za osveščene in napredne, pogosto tudi zunaj postnega časa na vrat na nos odločijo za strogi post in se odrečejo vsemu; uživajo samo presno zelenjavo in sadje ali pijejo samo sokove.

Tako početje je nespametno, saj se bodo še slabše počutili in bili brez volje. Če se lotimo presne prehrane na vrat na nos, bomo takoj sprostili strupe iz jeter in jih poslali v izločevalne organe, v limfni sitem, črevesje in v kožo. Vendar ti organi niso sposobni naenkrat odstraniti tolikšne količine strupov. Telo takoj odgovori v obliki krize, ki večino prisili, da s takšnim postom odneha.

Ker post ni stradanje, moramo tudi med postenjem skrbeti za uravnotežen vnos snovi v telo. Post lahko štejemo kot odrekanje odvečni mesni hrani za pravilno delovanje organov.

Postenje je treba prilagoditi današnjemu času

Včasih post ni bil problem, saj je bila hrana bogata s hranilnimi snovmi, vitamini, minerali, aminokislinami in encimi, zato je bilo telo bolj pripravljeno na postenje. Industrijska hrana pa je neuravnotežena in bogata z nasičenimi maščobami, kar ob krhkem imunskem sistemu zaradi preobilice stresov in hitrega življenja oslabi delovanje razstrupljevalnih organov. Post tudi ni za vsakogar. Sposobnost izločanja strupov se od človeka do človeka razlikuje in je odvisna od starosti, prehranskih navad, dela, ki ga opravlja ...

Zakaj se moramo po pustu postiti in očistiti telo?

Tehnično rečeno živimo v onesnaženem okolju in se nenehno srečujemo s strupi, ki jih vdihavamo, pridobivamo skozi kožo in uživamo s hrano. Tudi če bi živeli v zelo čistem okolju, bi se postopno zastrupljevali, saj strupi kot odpadne snovi nastajajo tudi v procesu presnove hrane. Telo sicer ima določene mehanizme razstrupljevanja, vendar če je strupov preveč, ne zmore opraviti te naloge. In v zimskem obdobju se strupi hitreje nabirajo, kot jih uspemo odvajati: manj smo v naravi, ker je krajši dan in je vreme slabše, več je praznikov, med njimi pust ... S hrano sicer ustvarimo več energije, s tem pa tudi odpadnih snovi. Zato po pustu potrebujemo temeljito čiščenje telesa.

Namen čiščenja telesa je razstrupljevanje posameznih organov in telesa kot celote. Cilj je vselej isti: pomagati prebavnim organom (želodec, vranica) in drugim izločilom (jetra, ledvice, pljuča in koža). Namen posta torej, kot rečeno, ni stradanje, marveč razstrupitev prebavnih organov in telesa kot celote. Hkrati se s tem okrepijo drugi organi, na primer možgani, srce in ožilje. Po razstrupljevanju telesa boljše in hitreje mislimo, več zdržimo in se lažje gibljemo, boljše spimo, imamo tudi lepšo kožo, bolj živahen krvni obtok in več volje.

Postno razstrupljevanje poteka v treh fazah

Cilj prve faza razstrupljevanja je pomagati prebavilom, da čim bolj učinkovito vsrkajo hrano. Tu pomagamo želodcu in vranici ter nadzorujemo krvni sladkor. Cilj druge faze je izločiti strupe iz črevesja, obnoviti črevesno sluznico, pospešiti prehod hrane skozi debelo črevo in čistiti limfni sitem, kri, želodec in črevesje. Cilj tretje faze je razstrupljevanje v jetrih in ledvicah ter končno izločanje vseh strupenih snovi iz telesa.

Razstrupljevalna prehrana mora biti prilagojena posamezniku, njegovi teži, poklicu, starosti, stanju telesa in navadam. V času postenja so se po naši tradiciji izogibali mesu, ne pa tudi ribam.

Postna hrana na Slovenskem je bila še do pred nekaj leti prav taka, brez mesa, tudi brez ocvirkov, masti, klobas, salam in slanine, vendar z ribami. Večina ve, kako koristne so ribe, pripravljene na sto različnih načinov.

Tradicionalne postne jedi v Sloveniji

Pregledala sem kar nekaj starih knjig, v katerih so postne jedi iz slovenskih pokrajin. Ugotovila sem, da se v podrobnostih razlikujejo, a imajo skupni imenovalec: med postom ni nikjer manjkalo jajc, masla in skute, ješprenja, krompirja, kolerabe in korenja. Pogosto so bili na mizi žganci, kaše, njoki, štruklji in različne postne juhe ...

Vprašanja strokovnjakinji za zdravo prehrano lahko zastavite po elektronski pošti sobota@primorske.si ali po telefonu 01/518-53-45 oziroma 041/647-645. Marija Merljak je skupaj s hčerko Mojco Koman tudi avtorica knjižnih uspešnic Zdravje je naša odločitev, Zdrava prehrana je prava odločitev in Knjiga za zdravo življenje. nedavno pa je izšla še knjiga Olja za prehrano, zdravje in nego telesa, ki jo je napisala skupaj s snaho Petro Jakob Merljak.

Za vso Slovenijo je bila značilna preprosta postna juha prežganka. V niansah se je na ozkem območju spreminjala od vasi do vasi, pogosto celo od družine do družine. Tipičen primer tega so vasi na Kobariškem.

V Drežnici so najprej na maslu prepražili drobtine, posebej so zavreli vodo, ji dodali sol in spet košček masla, in v to so vsuli prepražene drobtine. V to vrelo vodo so potem vlili prej v posebni posodici stepeno jajce. V nekaterih hišah so namesto drobtin prepražili moko, v drugih pa so zmešali kamilice z jajcem in to vlili v vrelo vodo. Spodaj, v Kobaridu, so prežganko, ki so ji rekli požgana župa, pripravljali na vsaj pet načinov.

Prvi način: na stopljenem maslu so prepražili drobtine in ščepec majarona, to zalili z vodo, zavreli in dodali stepena jajca in lahko tudi rozine.

Drugi način: v vodi so skuhali majaron in kamilice in posebej na maslu prepražene drobtine; ko se je pokuhalo, so vlili žvrkljana jajca in rozine.

Tretji način: v hladno vodo so stresli na maslu prepražene drobtine in stepena jajca. To so pokuhali. Juha je morala biti gosta.

Četrti način: na maslu so prepražili pšenično moko, prilili vodo, dodali riž in solili.

Peti način: na majhnem ognju so mešali koruzno moko, ko je zarumenela, so prilili vodo, dodali na koščke narezane tepke in skuhali. Solili so po okusu.

Na Livku so na mešanici olja in masla prepražili moko in drobtine, zalili z vrelim slanim kropom, še nekoliko pokuhali in vlili stepeno jajce ter ščepec kamilic.

V zaselku Smast so prežganki rekli posmojena juha. Tu so na masti ali maslu prepražili moko, zalili z vodo, zavreli in v to vlili vtepeno jajce. Po želji so jo solili in v nekaterih družinah potresli s presejanimi kamilicami.

V Breginju so požgano župo, ki so ji rekli tudi prežganca, pržganka in požganka, pripravljali podobno kot na Livku in v Kobaridu, vendar so na koncu radi dodali še kis in majaron. V nekaterih hišah pa so na maslu prepražili drobtine in jih zalili s kamiličnim čajem. Za majhne otroke in bolnike so čaj precedili, sicer so prelili neprecejenega, pokuhali, dosolili in vlili stepeno jajce.

---