Pošastim vstop strogo prepovedan

Strah je votel, okrog ga pa nič ni. Kaj res? Zbirka strahov mojih otrok je obsežna: migajoče zavese, deževniki, senca na tleh, brneč sesalec za prah, kosilnica za travo, puhalnik listja, stroki robinije, razne pošasti pod posteljo, takih je več vrst, tema v kleti in na hodniku, čudni zvoki ... Toliko se jih ta hip spomnim.

Fotografija je simbolična. Foto: STA
Fotografija je simbolična. Foto: STA

S strahovi, pravijo v knjigah o vzgoji, se je treba spopasti zares. Z vso vnemo. Ker - čeprav je strah votel in ga okrog nič ni - za otroke še vedno obstaja. Strahovi so pri nas pogostejši navadno v temnejšem delu leta, ko se noč spusti že ob petih in smo nekaj časa pokonci tudi v temi. Takrat se pojavijo mračne misli, ki otroke begajo in vznemirjajo. Takole je bilo pred kratkim. Po poti skozi park do knjižnice ob šestih zvečer, ko je že tema, so na tleh stroki robinije videti posebej strašljivo. Naša najmlajša se jih hudo boji, prav otrpne. Nekajkrat sem jo nesla skozi park, medtem ko je gledala zvezdice na nebu, čez dan sva se celo sprehodili po potki in skupaj strokovno pregledali stroke, a ni nič pomagalo. Svojemu strahu je zdaj sicer dala ime, to so bili stroki, vendar še vedno je bil njen strah silno strašen. Vse dotlej, ko je mož zaigral na zabavno noto. Tisto popoldne po potki do knjižnice je bil njen junak, ki se ne boji spopasti s grozljivimi stroki in jih je začel brcati s poti na travo. Fiju, glej, kam je strok odletel! Še tale in tale. Deklica se je začela zabavati, njen krčevit prijem je popustil in tako sta z očetom skupaj pobrcala na travo vse stroke s poti. Starejša hči, ki je bila priča dogodku, jima je pritegnila, malo pomagala in nekaj korakov stran je bilo zanimivo poslušati sproščen smeh vseh treh.

Moj mož je res junak, kar se strahov tiče; že od nekdaj. Strašne pošasti izpod postelje zna zvleči na plan in, švist, kot bi mignil, spodi iz hiše skozi okno. Tako hitro, da jih otrok niti ne vidi. Navadno še napiše na list papirja, ki ga nalepi na okno: temu in temu vstop v sobo strogo prepovedan in tega se pošasti vedno skrajno zares držijo.

Moj pristop k problemu strahov je očitno povsem napačen, in prav ničesar se nisem še v teh letih naučila. Seveda so stroki strašni, tako kot pošasti obstajajo vse povsod in tudi za zaveso je pogosto kak škrat, ki želi ponagajati. Razumske razlage (da so v stroku semena, iz katerega zraste novo drevo itd.) so popoln nesmisel, otrok jih sploh ne sliši. Takrat potrebuje le močno osebnost, silnega junaka, ki se nikogar ne boji. (Nekoč je že ena izmed starejših deklic na očkov način ugnala manjšo pošast in jo spodila skozi okno.) Močna osebnost, hja, saj sem, dokler ne pristopiclja naokoli kak pajek. Še dobro, da so junaki blizu tudi zame.

MOJCA KOMAN, univ. dipl. inž. živ. tehn.mama petih otrokmamakuha@mojcakoman.com


Najbolj brano