Popotnica v svetu zunaj uma in časa

“Zdaj sem jaz. Ne vem, ali je to sreča. Sem radostna, sproščena, vznemirjena, vitalna, živa,” danes o sebi pravi Saša Petejan iz Prad pri Kopru. Novinarki, ki je pisala v slovenskih in tujih medijih, se je na poklicnem vrhu zgodila prelomnica. Srečala je človeka, ki je postal njen učitelj, novinarsko kariero je obesila na klin in se podala v njej tedaj neznano. Dognala je, da ima “kapacitete v nematerialnem svetu, v svetu zunaj uma in zunaj časa”.

Saša Petejan je vse življenje bila novinarka. “Za to poklicno pot sem se odločila, ker sem bila od vedno radovedna. Zanimalo me je, kako živimo in kaj se dogaja po svetu. Prav tako sem bila že od otroštva navezana na naravo,” pojasni. Pot novinarke in publicistke jo je zato vodila bliže temam okoljevarstva, načina življenja in sodobne znanosti. Slednja je pred 20, 30 leti pomenila tudi kvantno fiziko, nevroznanost, tista področja, ki so razkrivala do tedaj neviden, nepoznan svet in vabila v razsežnosti, ki so nepredstavljive z umom.

Delala je s slovenskimi fotografi, kot so Arne Hodalič, Bojan Brecelj in Borut Peterlin. Objavljala je in sodelovala v uredništvu Sobotne priloge, Mladini, slovenski izdaji National Geografica ... V obdobju, ko je vodila dopisništvo Slovenske tiskovne agencije v Istri, je veliko delala v tujini, članke je prodajala medijskim agencijam, objavljeni so bili, denimo, v New Scientistu.

“Zdaj sem jaz. Ne vem, ali je to sreča. Sem radostna, sproščena, vznemirjena, vitalna, živa.”

Ob zgodovinarki dr. Urški Strle in fotografinji Manci Juvan je Saša Petejan tudi avtorica razstave Zadnji pričevalci - spomini internirancev italijanskih fašističnih taborišč, za kar je bila novembra 2013 izbrana za osebnost Primorske.

Srečanje, po katerem drugače dojema življenje in sebe

“Ko gledam nazaj, vidim, da sem živela v predalčkih. Ljudje so me poznali zgolj po novinarskem delu v Sloveniji, drugi po novinarskem delu v tujini, tretja skupina ljudi pa me je začela spoznavati po naklonjenosti in sposobnosti zaznavanja nevidnega sveta,” razmišlja.

Ko je bila na svojem poklicnem vrhu, se ji je zgodila prelomnica. “Na učenju v italijanski Padovi sem sedela v krogu ljudi, ki ga je vodil Paul Goodberg. Pred tem sem se sicer že nekaj let ukvarjala z nematerialnim svetom oziroma svetom energij, z zaznavami in zavestjo, vendar me ni nihče tako pritegnil. Po nekaj urah sedenja v tišini in zaznavah je bilo moje zavedanje tako jasno, da sem polna strahu stopila do tega starejšega gospoda in ga vprašala, če želi biti moj učitelj. Rekel je: 'Da, vendar je moja dolžnost, da te vprašam, ali želiš biti moja učenka.' Tako se je obredno začel najin odnos.”

Pred dobrim desetletjem je tako stopila v povsem neznano, sklenila poklicno pot, svoje življenje v škatlah odložila na podstreho in skupaj z Goodbergom več let potovala med Evropo, ZDA in Srednjo Ameriko. Delovala sta na območjih, kjer so se zgodile tragedije človeštva v obliki vojn, pokolov, taborišč, naravnih nesreč, ali na območjih, kjer so ostanki svetnikov.

“To popotovanje je prispevalo k več zavesti,” pravi. Zavedanje je zanjo izkušnja, nekaj, kar posameznika pritegne: “Če človek začuti tisti vzgib v sebi, je na njem, da poišče pot in se odloči: bo vzdrževal življenje, kakršno pozna, in bo sledil omejitvam, ki mu otežujejo življenje; ali bo izbral to, kar je zaznal, in se podal na to pot, se učil izbirati iz tega novega prostora, vzgiba.” Ona je izbrala in še vedno izbira.

Saša Petejan podpira vsakogar, ki želi spremembo in več zavedanja: “Za to sem dobro opremljena, imam znanja. Ljudje se večinoma obrnejo name, ko pridejo do skrajnosti in ne vedo več, kako naprej.” Še vedno išče, kako ubesediti to, kar počne. Za zdaj je našla besedi facilitirati ali coaching.

“Do nedavnega sta v meni prevladovala strah in sodba, da če se razkrijem in predstavim kot nekdo, ki ima kompetence in kapacitete v nematerialnem svetu, v svetu zunaj uma in zunaj časa, sem manjvredna in bom zavržena. Ko sem prišla iz tega in začela omogočati ljudem izkušnje, ki jih lahko facilitiram, sem dobila tisočkrat povrnjeno potrditev, kaj zmorem in kaj sem.”

Poudari, da v njenem primeru ne gre za spremembo v življenju, ampak za negovanje drugega načina življenja, za drugačno dojemanje življenja, sveta in sebe. “Še vedno sem na isti poti. Zdaj živim iz enega predala, celo moje življenje je moja kariera.” V dokaz, da dela tudi za računalnikom, pove o svojih izobraževalnih gradivih za učitelje osnovnih in srednjih šol na temo zgodovinskega spomina na fašizem, o tem, da s sodelavci pripravlja aplikacijo za spominski prostor v Kamporju na Rabu, kjer bo do nekaj izkušenj moč dostopati s telefonom, da so na norveški mehanizem za financiranje prijavili projekt za večjo informativno-izobraževalno aplikacijo z zgodovinsko vsebino ter da bo septembra odprtje razstave Zadnji pričevalci na Reki.

Prikrivala vegetarijanstvo, jokala za Rižano

Saša Petejan je že od malih nog navezana na naravo. “Živela sem v družini, kjer sta bila alkoholizem in nasilje. Umik v naravo je zame in za moje telo pomenil sprostitev, varen prostor.” Že kot deset-, dvanajstletna deklica je lahko tekla uro ali več in gledala v nebo, ne pod noge. Desetletja kasneje je izvedela, da je s tem prišla v stanje vznesenosti ali zavedanja. “Danes vem, da je narava tista, ki lahko zrcali našo esenco, je prostor, kjer se povsem razbremenimo, ker ne projicira na nas nobenih pričakovanj, nič ne želi od nas, ampak nas izprazni, da lahko smo.”

Ko se je med eno in drugo potjo z učiteljem vračala v Slovenijo, je takoj razumela, da je reka Rižana tista, s katero bo razvijala odnos. Velikokrat je žalovala, celo jokala, ko je zaznavala nespoštovanje do reke. “Ob nedavni okoljski nesreči ni vse tako, kot se zdi. Morda je bil ravno to sprožilni element, ki bo naredil vidne ljudi, ki zmorejo bolj spoštljiv odnos do Rižane, in pripeljal do zavedanja, kako dragocena je voda, ki priteče iz naših pip,” se nadeja.

Je mama še ne štiriletnega fantiča. “Izbrala sem, da sem zelo prisotna. Učim se, kdo sem kot mati.” Doživlja trenutke, prizna, ko je materinstvo neprijetna in izčrpujoča izkušnja. Je pa tudi izkušnja, ki nagrajuje. “Lepo je, ker imaš nasproti zavest, ki nima nobenih sodb o tebi, nič ne pričakuje zares od tebe. Ta izkušnja je neprecenljiva, edinstvena. Zavedam se, da bom to, kar kažem otroku, dobila nazaj ali bo on delil drugim. Tukaj čutim odgovornost do družbe, v kateri živim, do tega bitja, do te zavesti in širše.”

Je tudi rojena in izborjena vegetarijanka. Kot otrok in mladostnica je zaradi nerazumevanja vegetarijanstvo prikrivala pred družino in se zato oddaljevala od bližnjih. Z odhodom na študij in samostojnim življenjem se ji ni bilo treba več pretvarjati. A še vedno je čutila zaznamovanost v družbi, ker je hrana pomembna sestavina družbenih odnosov in družabnosti. “Zdaj je prisotne več zavesti, več zavedanja, več odprtosti, a še zmeraj so sodbe nad različnimi izbirami in preizkušanjem, kaj za koga deluje. In veliko kriticizma za ljudi, ki izbirajo drugače od prevladujočega,” je prepričana. “Zato ljudi pozivam, da se informirajo. Znanje, informacije so okno v svet!”


Najbolj brano