Popoln upor galjotov v Kopru

Zgodovinar Aleksander Panjek je po zapisih v različnih arhivih uspel mikrozgodovinsko verodostojno rekonstruirati upor na beneški galeji Loredana v Kopru in beg njenih galjotov na Kras pred 410 leti. Zgodba, ki se razkriva, je eden najbolj veličastnih dogodkov te vrste v Sredozemlju.

Odpri galerijo

“Raziskava se je začela po naključju. V arhivu sem iskal drugo gradivo, ko sem naletel na zapisnike zaslišanj kraških kmetov, ki so oropali beneške galjote na begu skozi njihove vasi. Nenavadna zgodba je takoj pritegnila mojo pozornost, tudi zaradi možnosti vpogleda v preslabo poznano družbeno stvarnost takratnega podeželja,” pripoveduje dr. Aleksander Panjek, ki dela kot profesor zgodovine na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Na rekonstruiranje zgodbe je moral počakati kar nekaj let, da je dobil priložnost in sredstva, da se posveti preučevanju tega gradiva iz tržaškega arhiva. “Ko sem ga pregledal in sestavil prvo sliko dogodkov in okoliščin, sem ugotovil dvoje: da gre za neobičajno dobro zgodbo in da je smiselno poiskati gradivo še z druge, beneške strani, saj je bilo dogajanje čezmejno. Brez velikega upanja v uspeh iskanja v nepregledno bogatem beneškem arhivu sem s kompetentno pomočjo izkušene arhivistke pravo gradivo našel že ob prvem poskusu, kar je bolj kot ne izjemen primer. Skupaj je bilo za skoraj sedemsto strani rokopisnih dokumentov, ki se jim nisem več mogel upreti,” je vzbudil tudi naše zanimanje.

Prevoz 40.000 dukatov

V soboto, 30. aprila 1605, ko je že padla noč, je iz Benetk odplula prva od treh galej, ki jih je beneški dož pod nujno poslal v vzhodno Sredozemlje. Prevažale so javni denar v skupnem znesku 40.000 beneških dukatov, orožje in opremo, ki so bili namenjeni takojšnji okrepitvi beneške vojne mornarice v boju proti gusarjem. “Znesek, ki bi ga morale ladje odpeljati na Krf, je bil ogromen, saj je bilo takrat z njim mogoče kupiti 992 ton pšenice, kar pomeni 1,65 milijonov dnevnih obrokov. S tem bi lahko eno leto nahranili približno 4500 ljudi, kar ustreza takratnemu številu prebivalstva primorskih mest, kot so Koper, Trst in Gorica,” je slikovit Panjek. Galeje so prevažale tudi številne trgovce z njihovim lastnim blagom in denarjem ter potnike.

Nekoliko kasneje sta za prvo galejo Marcello z beneškega Lida odpluli še galeja Zena, in proti tretji ali četrti uri zjutraj, kot zadnja, še galeja Loredana. Zaradi brezvetrja so galeje vso noč plule skoraj izključno na vesla. Naslednjega dne, v nedeljo, sta galeji Marcella in Zena, ki sta pluli nekaj ur in morskih milj oddaljeni druga od druge, dopoldne postali v Rovinju in nato v naslednjih dneh odpluli proti Zadru, Splitu, Trogiru in Hvaru, kjer je bilo dogovorjeno, da se vse tri ponovno združijo pred skupnim nadaljevanjem plovbe proti jugu. A na galejo Loredana sta čakali zaman.

Petdesetkrat so ga zabodli

Ta je v nedeljo, 1. maja, priplula v Koper in se privezala ob zunanji pomol. Poveljnik ladje, plemič Antonio Loredan, je v Kopru želel obiskati očeta Hieronima Loredana, ki je bil takrat na položaju koprskega podestata in glavarja. Tu se je nameraval tudi preskrbeti za nadaljnjo pot in vkrcati nekaj galjotov. Po večerji pri očetu je poveljnik noč prebil na galeji, naslednje jutro se je znova izkrcal in z drugimi potniki odšel k maši. Kljub drugačnim poveljem je krov zapustil tudi večji del posadke, od mornarjev do častnikov.

Mirno pristaniško vzdušje so takoj po končani maši vzdramili razburljivi in glasni klici: “Galjoti odnašajo galejo! Galjoti odnašajo galejo!” Upor se je začel v tistem delu galeje, kjer so sedeli bolj izkušeni veslači. Ko je kapetan vojaške posadke Bastian Salamon šel mimo prvih veslaških vrst pri krmi, ga je Anton iz Splita porinil, da se je opotekel proti naslednji klopi, kjer mu je galjot Ivan iz Bosne nastavil iztegnjeno verigo tako, da se je spotaknil in mu padel v naročje. Kapetanu je odvzel bodalo in ga z njim zabodel ter umoril, pri tem pa mu je od zadaj pomagal Anton. “Oba sta bila uskoka in dosmrtno obsojena galjota. Ivan je kapetanu, medtem ko ga je petdesetkrat zabodel z bodalom, govoril: 'Pes, pa te le imam v rokah!' Nato ga je mrtvega odvrgel v morje,” je Panjek začel sestavljati sliko dogodkov na podlagi odkritih zapisnikov več kot 150 zaslišanj pripadnikov različnih slojev, prebivalcev različnih krajev in podanikov različnih držav.

Upor se je kuhal več kot leto dni

Vstajniki so zavzetje ladje obeležili z na vrh palice privezano zastavo - belim robcem in vzkliki: “Svoboda, svoboda!”. Pri tem jih ni zaustavil niti odpor biriča, stražarjev in vojakov, ki so jih pet zabodli in so kot trupla končali v morju, ostali so, skupaj s nekaterimi potniki končali v podkrovju. Uporniki - ti so bili prej po štirje skupaj za enim veslom -, ki so se medtem osvobodili okovov na nogah, so po galeji začeli lovili može posadke. Večina njih se je odločila za rešilni skok v morje, ostale so v vodo pahnili. Ob odmikanju galeje od pomola in spremljanju dogajanja so osupli opazovalci na obali uspeli le še kričati za njimi: “Izdajalci, izdajalci!”

Čeprav so kasneje preiskovalci ugotovili, da se je upor na galeji kuhal več kot leto, pa večina od 196 galjotov ni bila seznanjena z naklepi vodij upora in tudi niso nujno soglašali z uporom in begom, zato so jih morali donedavni sotrpini nekatere k veslanju priganjali tudi s silo. Ko so se že oddaljili od obale, so sprejeli sklep, da je najbolje ubrati smer pobega pod okrilje bližnjih habsburških dežel. Hitro so začeli s plenjenjem ladje, prisvojili so si orožje in denar, večina se je tudi preoblekla v najdene obleke plemičev, trgovcev in posadke ter v oblačila beneške mornarice, v morje pa so zmetali vse, kar jim ni bilo všeč. Privoščili so si tudi vino, ki so ga našli. Kar niso uspeli spiti, so pustili, da je steklo v prazno.

Galeja Loredana je z svojimi upornimi sužnji galjoti po enourni vožnji prispela v Grljan, ki je takrat sodil pod Habsburžane. Zaradi neusklajenosti galjotom ni uspelo pristati, temveč so s premcem nasedli v plitvini pristana. Z malim čolnom so prepeljali na kopno skoraj vse galjote in z njimi vred naropane stvari. Denar so dobili vsi, a odločnejši so ga vzeli več kot drugi. Oškodovali so zlasti potnike, medtem ko so državi odtujili “le” 1120 dukatov.

“Po besedah enega od prebeglih so nekateri galjoti odšli lepo oblečeni, drugi slabo, skupina vodilnih, ki naj bi štela kakih trideset mož, pa si je izdelala belo zastavico in se dobro oborožena ter založena z denarjem napotila gor po hribu. Povsem očitno so šli po ribiški poti, ki je po strmem bregu vodila do vasice Kontovel in naprej na Kras,” je povedal Panjak.

Lov za ubežniki

V Kopru so se po prvem šoku preostali člani posadke zbudili ob zvonjenju zvonov, ki so dali znak za alarm. Najpogumnejši so se vkrcali na nekaj čolnov in se z dvourno zamudo podali za ubežniki. Zasledovalci so z najdene nasedle ladje najprej uspeli še rešiti preostali denar, glas o katerem se je hitro razširil med Tržačani. Koprski in tržaški čolni so skupaj počasi zvlekli galejo Loredana s preostalo posadko, potniki in tovorom nazaj v koprsko pristanišče, kamor so prispeli ponoči, čez nekaj dni so jo odpeljali v Benetke. Podestat Loredan je iz Grljana poslal odposlanca h glavarjevemu namestniku, cesarjevemu predstavniku v Trstu, da bi ga v njegovem imenu prosil, naj da zajeti ubežne galjote.

Galjoti so do Kontovela po strmi poti navkreber potrebovali kake pol ure. Kontovelci so opazili, kako je galeja priplula in pristala na obali pod vasjo in kako so se prišleki podali po bregu navzgor proti vasi. Njihovi prvi reakciji sta bila strah in zaskrbljenost zaradi možnosti, da bi neznani moški - mnogi so bili oblečeni v beneške uniforme - utegnili napasti in oropati vas, zato so se z imetjem zatekli v tabor, a so se kmalu zavedli, da galjoti nimajo zlih namer, saj so šli mimo vasi. Ko so to ugotovili, so se nekateri Kontovelci pognali v zasledovanje galjotov. Ti so se usmerili proti notranjosti Krasa in se kmalu približali vasi Zgonik. Tu so vaščani naenkrat zagledali veliko skupino mož, ki so se z zastavo na čelu približevali vasi. Jurij Vran iz Saleža je na zaslišanju dejal, da jih je bilo kakih dvesto. Galjoti so bili še vsi združeni v eno skupino.

Hoteli so le jesti in piti

Tudi v Zgoniku je zavladal preplah, podobno kot drugod so tudi tam zazvonili cerkveni zvonovi. Vran je odjezdil domov po arkebuzo in se z njo vrnil v Zgonik. “Tam se je z nekaterimi sosedi postavil na mesto pred vasjo, kjer je bila straža že v času kuge. Skupina kakih dvajsetih galjotov je kazala namero, da bi vstopila v vas. Mož, postavljen za skalo, je vprašal: 'Kaj hočete in kdo ste?' 'Hočemo jesti in piti in nameravamo plačati,' je bil odgovor. 'Vrnite se nazaj,' je odvrnil Vran. Takrat je sprožil arkebuzo proti dvema galjotoma, ki sta hodila pred vsemi,” je Panjek povzel arhivske zapisnike.

Preostali galjoti so zbežali v smer, v katero je že šla večina, kmetje pa so se pognali za njimi. Kogar so v smeri proti Repniču dohiteli, so olajšali za denar in orožje. Kontovelci, ki so prvi zagledali galjote, so jih oboroženi z arkebuzami zasledovali mimo Repna do Vogelj, kjer so se ustavili v gostilni Matije Ravbarja. “Tam so našli dva galjota, ki sta jedla in pila, in več krajanov, moških in žensk, skupaj petnajst do dvajset ljudi, katerim sta plačevala za pijačo. Popili so tri ali štiri vrčke vina. Galjota sta bila razcapana, slabo oblečena in bosa. Od gostilničarjevega sina sta prejela par novih in par starih čevljev ter v zameno dala štiri srebrnike. Domačinom sta bila pripravljena tudi plačati, če ju pospremijo na varno, to je v smeri Gorice,” je Panjek nizal dejstva. Kot zanimivost velja omeniti, da je v Vogljah še danes živa Oštirjeva kmetija, katere domačini vodijo rodovnik do leta 1600; po 15. generacijah pa ni med njimi nobenega spomina več na takratni dogodek.

Želeli so domov

Kljub temu, da so se galjoti kmalu po prihodu na Kras razdelili in razkropili tudi v manjše skupine, je mogoče vsaj v glavnih potezah orisati različne smeri, ki so jih ubrali. Nekateri so se po različnih poteh podali čez Kras v Gorico, prvi so tja prispeli že 4. maja zjutraj. Za to smer bega se je odločilo večje število galjotov, zlasti Italijanov, ki so bili še decembra 1605 zaprti na goriškem gradu. Druga večja skupina se je potem, ko je prispela na Kras, ponovno spustila proti obali v Trst, kjer je verjetno pričakovala, da bo naletela na naklonjenost, saj se je tja v preteklih letih že zateklo nekaj ubeglih galjotov. A so jih tam pričakali plena željni tržaški meščani in celo Benečani, ki so uprizorili pravi lov na galjote.

Glavnina galjotov se je zato raje usmerila v zaledje, proč od meje, tako v smeri Ljubljane, kot proti Zagrebu, Karlovcu in Senju. Nekateri so se v posameznih mestih na poti zadržali več, drugi manj časa, spet drugi so se ponekod tudi ustalili, nekateri tudi na Kranjskem, saj so Benečani ujeli res majhno število vseh ubeglih galjotov, praviloma tiste, ki so se vrnili v domači kraj.

Upornike je doletela stroga kazen

Poleg sodb v Devinu, kjer je bilo največ govora o pridobljenem denarju, ki so ga morali domačini izročiti oblastem, je Panjeka zanimalo zlasti delo sodnikov v Benetkah. “Sodba proti ubeglim galjotom ter petim članom posadke, ki so se jim pridružili, je bila izrečena skoraj natanko dve leti po dogodku. Štirinajst vodij upora je bilo obsojenih na smrt z obešenjem; eden, ki so ga ujeli, je zares končal na vešalih. Tudi preostale obtožene udeležence upora in bega - ujeli so jih sedem - je doletela stroga kazen. Poleg popolnega izgona z beneškega ozemlja in plovil je sodba predvidevala tudi pet let dodatnega veslanja na galeji. Po odsluženi kazni pa bi jih morali privesti v Benetke, da jim bodo odsekali močnejšo dlan, nakar jih je čakalo ponovno izgnanstvo,” je Panjek povzel njihovo usodo.

Povsem drugačen in morda nepričakovan razplet pa so doživeli tisti, ki se niso pridružili ubežnikom - dvanajst prisilnih galjotov brez okovov in trije svobodni galjoti. Že septembra istega leta so bili spuščeni na svobodo z oprostitvijo vsega dolga, ki so ga imeli do Beneške republike. Poveljnik Loredano je v dneh po dogodku izginil neznano kam, očitno se je umaknil zaradi hudega udarca svoji in družinski plemiški časti, poleg sramote je k nečastnemu begu k temu prispevala tudi bojazen pred nemajhnimi pravnimi in finančnimi posledicami.

Upor na Loredani se je odvil v eni sami uri, kolikor je trajala osvobodilna plovba od istrskih do kraških bregov. “Če upoštevamo tako kratek čas in obenem široko tipologijo dejanj, njihovo bogato simboliko in skladnost s tipičnimi uporniškimi praksami in motivi, lahko ocenimo, da so galjoti uprizorili 'popoln upor'. Zanimivo zgodbo bom objavil v knjigi, prepričan pa sem, da bi lahko služila tudi kot predloga za scenarij akcijskega filma,” pravi Panjek, ki želi zgodbo predstaviti širši javnosti.

BOGDAN MACAROL

---