Ponujajo tisto, v kar verjamejo

Marko Pretner in Stanka Rajh sta se spoznala v času študija. Marko se je predstavil kot študent ekonomije, ki se namerava po diplomi vrniti v Trento, kjer ga čaka delo v okviru nastajajočega informacijskega središča Triglavskega narodnega parka, Stanka pa je povedala, da prihaja iz Prlekije, da študira kmetijstvo in da se bo po diplomi vrnila na domačo kmetijo. To mladih ni oviralo, da ne bi postala prijatelja, se zaljubila in potem ...

In potem je moral eden od njiju pojesti zarečeni kruh. No ja, vsaj sodeč po njunem primeru, je trentarska trma trša in zaprisežena Prlečka je že diplomsko delo posvetila zgornjemu Posočju, nato pa še sama postala Trentarka.

Obdobje prilagajanja

“Ko sva z Markom ustvarila družino, se še nisem videla v kmetijstvu. Razmišljala sem, da bi lahko učila na novogoriški kmetijski šoli, potem sem za pol leta dobila službo preko javnih del in sem razvijala projekt zaščite bovškega sira, toda na koncu sem sklenila, da bom poskusila narediti kaj na našem domu,” se spominja prvih korakov prilagajanja okolju, tako drugačnem od rodnih krajev, nosilka ekološke turistične kmetije Stanka Pretner.

O Markovi družini je tisk na veliko poročal leta 1990, ko je ogromna skala v nočnih urah priletela iz ostenja Tičarice in za malo zgrešila njihovo hišo. Nevarnost, da bo kaka skala naslednjič koga pokopala, jih je primorala k selitvi. Parcelo so kupili na samem robu osrednjega trentarskega zaselka Na logu in novogradnjo tako zastavili, da so lahko del domačije ponujali gostom, ki so takrat že začenjali množičneje zahajati v Trento in uživati v spokoju alpske doline.

Stanka se je hotela v družinsko dejavnost vključiti kot prava kmetica. Iz mleka tastovih koz je začela delati mehke sire po francoski tehnologiji, nato je kupila trop mlečnih ovc in se pet let dokazovala s trdim ovčjim sirom, narejenim po bovški tradiciji. “Preprosto sem čutila, da moram nekaj početi. Nisem ravno oseba, ki bi kipela od samozaupanja, in mislila sem, da ga bom dobila z delom. Takrat sem imela že dva otroka, Matevža (1997) in Jakoba (1998), ko pa je prišel še tretji, Gregor (2002), je bilo vsega preveč, saj smo istočasno gradili tudi hišo, mehanizacije, z izjemo majhne kosilnice, nismo imeli, niti traktorja ne, tako da je Marko vse seno znosil do domačega senika v rjuhi na glavi, kot nekoč,” pripoveduje z glasom, ki daje vedeti, da prav nič ne pogreša dobrih starih časov.

Trentar raje posodi denar kot traktor

Mehanizacije danes pri hiši ne manjka, v glavnem pa služi za pripravo in spravilo krme. Stanka pove, da drugače v Trenti, kjer ti domačini raje posodijo denar kot traktor, ne gre. Kar je po svoje razumljivo. Nekaj denarja lahko vsakdo pogreša za kak mesec ali celo leto, ko pa je trava zrela za košnjo, se začenja bitka s časom in vremenom. Takrat skoraj sinhrono zabrnijo vsi traktorji v dolini in ljudje kosijo, obračajo, trosijo, grabijo na kup in balirajo seno ali otavo. Nekoč so si pri sušenju sena pomagali z ostrgačami, kot mož visokimi smrekovimi koli z roglji, na katere so zlagali še ne povsem posušeno travo, da bi jo zaščitili pred roso ali dežjem, toda takrat so bile družine velike in na vsaki domačiji je bilo veliko rok, danes pa je potrebno vzeti v zakup, da stricev ni več in da se otroci šolajo. Mimogrede: vseh otrok je zdaj pri hiši štiri, bratje so z Marušo (2010) končno dobili sestro.

Osel, ovčji največji prijatelj

Če goste na kmetiji zjutraj ne zbudi petelinje kikirikanje, jih iz dremeža prikliče v nov dan oslovsko riganje. Osliček Jaki je prava maskota, ki se dobrovoljno pusti božati po mehki sivi dlaki, otrokom pa tudi jahati. “On je naš ovčar,” ga ponosno predstavi Stanka. Z ovčjim tropom, v katerem so zadnja leta zgolj mesne pasme, je osliček spletel tako prijateljske vezi, da ne pusti nobenemu, da bi jih nadlegoval med pašo. Poleti, ko se trop pase ob stari domačiji Pri Plajerju, med plezalci znani po dveh balvanih s skupaj petnajstimi smermi različnih težavnostnih stopenj (od 4a do 7a), mora Jaki ovce varovati pred psi, ki se neprivezani dolgočasijo, medtem ko njihovi brezvestni gospodarji iščejo oprimke v gladki steni.

“Videli smo ga, kako jih brani pred psi, v katerih kljub navidezni krotkosti tli volčji nagon, in prepričani smo, da bi enako odločno nastopil proti volkom, če bi prišli v bližino tropa, pa tudi pred medvedom,” je prepričana Stanka. Nihče pa ni branil kokoši, ki si jih je privoščila lisica; v “zameno” za 90 kokodajs visi na steni v domači jedilnici kar nekaj lisičjih krzen. Marko je namreč kot pravi Trentar lovec in starejša sinova tudi že čutita lovsko strast; zaenkrat sta še oba pripravnika. Razstavljene trofeje kažejo, da je tu gams najbolj pogosta divjad, v dolino pa vse pogosteje zahajajo tudi jeleni, toda te zgodbe pustimo za kako drugo priložnost.

Zgodnja zelenjava iz rastlinjaka

Jesen ni ravno pravi čas za pogovor o zgodnji zelenjavi, toda Stanka je upravičeno ponosna na rastlinjak, ki ji omogoča, da visoko v alpski dolini goji vrtnine, značilne za toplejše kraje. Medtem ko na okoliških zaplatah zemlje uspevata predvsem fižol, kaka buča in krompir, ima ona na razpolago vse, vključno s paradižniki, melonami, paprikami in jajčevci, in seveda tudi prvo solato in motovilec. Glede na to, da začno gostje množičneje prihajati okrog Velike noči, ji ni ravno potrebno skrbeti za pridelek v zimskih mesecih, toda v zgodnji pomladi jih že lahko razveseli s svežo zelenjavo z domačega vrta. Rastlinjak ima namreč talno ogrevanje, tako da lahko že zgodaj poseje prve gredice, poleti pa je paradižnika toliko, da lahko del pridelka nameni za pripravo mezge.

Rastlinjak si je lahko “privoščila” na račun sredstev, namenjenih mladim prevzemnikom kmetij. Stanka si je dodatne točke prislužila kot ženska, pa tudi številčnost družine in odročnost alpske doline sta je nekaj primaknili v skupni seštevek.

Bio kot zavestna usmeritev

Živinorejski del ekološke turistične kmetije Pri Plajerju predstavljajo ovce, kokoši, konj in osel. “Dejansko doma pridelamo vsa jajca in skoraj vse meso, ki ga potrebujem v kuhinji, nekaj divjačine kupimo od lovske družine, pridelek iz rastlinjaka nam pokrije vse potrebe po sveži zelenjavi,” pripoveduje Stanka, ki stike z rodno Prlekijo ohranja tudi s kupovanjem bio pridelkov iz tistih krajev. “Želim si, da bi gostom ponujali zgolj pridelke s certificiranih slovenskih ekoloških kmetij, vendar vsega na našem tržišču ni ali pa je zelo drago, saj je povpraševanje veliko, ponudba pa še vedno skromna. Imamo prekrasno, skoraj neokrnjeno naravo, in tudi druge Trentarje poskušam navdušiti za ekološko kmetovanje, saj vidim, da znajo naši obiskovalci to ceniti. Čeprav imajo v apartmajih na voljo kotiček za pripravo hrane, se jih vendarle večina odloča tudi za večerjo in/ali zajtrk iz naše kuhinje. Če ostajajo teden ali več in če se vračajo, jih zagotovo privablja tudi zdrava hrana,” razmišlja Stanka, ki v biološki pridelavi ne vidi zgolj tržne niše, ampak življenjsko usmeritev. “Gostom ponujam tisto, v kar sama verjamem,” strne.

Ekološka kmetija Pri Plajerju

> Stanka Pretner

> Trenta 16, 5232 Soča

>tel: +386 (0)5 388 92 09

> 46° 22' 22'' S; 13° 44' 29'' V (če metrično 46.3727 S, 13.7411V)

> Ponudba: spanje v apartmajih in na seniku (skupna ležišča), zajtrk in večerja za nastanjene goste na osnovi večinoma doma pridelane bio hrane (jajca, kokoši, jagenjčki, zelenjava) in divjačine, ovčje in divjačinske salame, jajca, po novem tudi vložena zelenjava.

Družinam z otroki (in psi) prijazna kmetija

Gostje lahko Pri Plajerju spijo v apartmajih, ki imajo imena po zarezah v ovčji uhelj, s katerimi so nekoč lastniki zaznamovali vsak svoj trop: Stopinja, Klanfa, Rez, Jamca in Sprano. Na bližnjem seniku so tudi skupna ležišča: nekaj jih je prav zares na senu, druge na vzmetnicah. Enkrat poleti, ko je bilo prav vse polno, sta se dva obiskovalca povzpela na lovsko prežo in prespala v visečih mrežah. Svetlobnega onesnaženje v Trenti skorajda ni in ponoči zvezde žarijo nad vrhovi dvatisočakov.

Iz doline vodijo v gore številne poti in po opuščenih mulatjerah se lahko tudi manj vešči povzpnejo do koč, ki so več kot dva tisoč metrov visoko. Sprehajalna pot ob Soči vodi z Loga mimo korit Mlinarice do izvira Soče, ki ni eden sam, kot nas prepričujejo prospekti in razglednice, ampak jih je na tisoče, kot vedo povedati pravi Trentarji. Sledeč toku pridemo mimo velikih in malih korit skoraj v Bovec. Odkrivanje teh lepot in uživanje v miru, ki ga še najbolj moti promet po vršiški cesti, privablja goste vseh generacij, še najbolj pa družine z otroki.

“Naša kmetija je daleč od glavne ceste, tako da so starši brez skrbi, ko otroci tekajo naokrog. Imamo tudi peskovnik in razna igrala, čeprav bi se verjetno večina malčkov rada družila z Jakijem in ovcami,” pripoveduje Stanka, ki ponosno pove, da imajo status otrokom prijazne kmetije. Zlasti v času silvestrovanja pa se k njim “zatečejo” družine s psi, ki se tako umaknejo pred novoletnim pokanjem petard in raket. Sicer pa je v zimskih mesecih bolj mirno. Takrat si ne odpočije samo narava, ki jo kaj rad pokrije sneg, ampak tudi domačini. Še zlasti tisti, ki se skozi turistično ponudbo v ostalih mesecih skoraj 24 ur na dan in 7 dni na teden razdajajo gostom.

“Do srede oktobra moramo zdržati, potem si bomo oddahnili. Ampak kakega obiska bomo še vedno veseli,” pristavi Stanka ob slovesu, Marko pa rade volje pokaže gostom, kako so Trentarji hodili po stezah in brezpotjih ob pomoči okovane palice. Toda tudi to je že ena druga zgodba.

TONI GOMIŠČEK

---