Poklon pesniku v rodnem kraju

90. rojstni dan Cirila Zlobca so obeležili tudi v njegovih rojstnih Ponikvah na Krasu. V družbi jubilanta so prejšnjo soboto kulturni večer, posvečen njemu, pod odprtim nebom in tik ob njegovi domačiji napolnile blagozvočne besede, glasba in ples številnih ljubiteljskih in poklicnih kulturnikov.

“Vse najboljše, dragi Ciril, vse najboljše za te!” je na ploščadi nekdanjega gasilskega doma v Ponikvah zapel zborček desetih otroških grl Cirilu Zlobcu. Slavljencu, ki živi v Ljubljani, občasno pa pride tudi na Kras, so njegovi sokrajani, podobno kot že za 80-letnico, tudi tokrat pripravili bogat kulturni program. “S scenarijem smo začeli že pozimi, on pa nam je udeležbo potrdil v začetku maja,” je povedala Svetlana Mihalj, ki je povezovala dogodek. Kraj, ki ima 50 hišnih številk, v njem pa živi 120 ljudi, pred 90 leti jih je bilo dvakrat toliko, sodi v krajevno skupnost Avber. “Ponikve so v Sloveniji in širše znane zlasti po njem in ker je on na svoje poreklo in rojstni kraj ponosen, je to še najmanj, s čimer se mu lahko oddolžimo,” je nemajhen organizacijski zalogaj za kraj opisal predsednik krajevnega sveta Matjaž Orel.

Namesto fašističnega pozdrava - klofuta

Poleg domačinov, te so zastopali plesalci Plesnega društva Srebrna iz Senožeč, ki so pripravili splet slovenskih ljudskih plesov ter komorne harmonikarske skupine gHOSt z vodjo Mikelo Uršič, ki je preigrala venček zimzelenih svetovnih uspešnic, je zrak pod toplim poletnim nebom drhtel tudi ob ubesedenih misli v verzih in prosti besedi uglednih gostov.

Pesnica, esejistka in publicistka Meta Kušar je orisala jubilantovo pestro življenje. “Oče Berto je bil sina neizmerno vesel. Gotovo pa je bil tudi zaskrbljen. Na majhnem posestvu je bil to že sedmi otrok in rodil se je v čas fašizma, ki je zaničeval Slovence in prepovedal slovenski jezik. In ravno ta je bil tisti, ki je usmerjal usodo upornega Primorca, usmerjal je očeta, ki je prav tako vzgajal svojega sina. Slovenski jezik je bil v času fašizma smrtno nevaren, hkrati pa je, Slovencu, kakršen je bil Ciril, ponujal vse, kar mu skromne materialne razmere niso,” je začela in nadaljevala: “S šestimi leti je šel v šolo, v Avber, italijansko seveda, učitelj ga je ustavil ob vhodu in zahteval naj ga pozdravi po fašistično z dvignjeni roko. In v italijanščini! Tu se je pokazala moč malega upornika proti velikemu sovražniku; samodejno je dvignil roko tako, da mu je primazal s pozdravom klofuto, ko se je učitelj sklonil nadenj.” Dotaknila se je tudi toplih domačih razmer: “Družina je vse otroke prepojila s krasnim soglasjem med očetom in mamo ter brati in sestrami, ki se niso imeli samo radi, ampak so se ljubili. Cirila toliko bolj, ker je njegova občutljiva narava imela tipalke za vse globoke posameznosti človeških odnosov. Od tu prihaja velika svetloba za zrelo ljubezensko poezijo, ki je pri njem vedno prinašala darove spoznanja. Njegove ljubezenske pesmi prinašajo vse razsežnosti življenja.”

Pristni stiki z domačini

Slovenski tržaški pesnik Marko Kravos je v zdravici poudaril dvoje: “Rdeča nit jubilantovega pesnenja in javnega nastopanja je, da mu vedno nekaj manjka: največkrat je to ljubezen. Pogostokrat se tudi sklicuje na rodni Kras, ki ni le teran, temveč zlasti domači ljudje, s katerimi je v pristnih stikih. In ta človeška bližina sokrajanov naj ga spremlja še mnogo let, vse do romanja za zadnjo pesmijo.”

Generacija brez otroštva

Slavljenca in številno publiko je v smeh v nadaljevanju spravil Boris Kobal, ki je iz arhivov oddaj TV Poper potegnil besedila, ki sta jih pred desetletji na temo Cirila Zlobca zaigrala s Sergejem Verčem, ki ga je tokrat nadomestil Vladimir Jurc. Slednji je z igralko Majo Blagovič pripravil tudi izbor pesnikovih pesmi, ki sta jih uvrstila v tri sklope: dom, ljubezen in čas ter zelo doživeto zrecitirala. Slavljenec je postal vidno otožen ob pesmi: “V tisti najbolj daljni,/ najbolj davni svet,/ ki vanj ne moreš se vrniti,/ vračam se z pogumom,/ v svet, ki mu je skrajne meje/ vsega živega vsak dan/ postavila že prva utrujenost/ ranljivo bosih nog/ in je lahko vsak hip/ z najbolj oddaljenih obzorij/ mati me poklicala/ stoječa na domačem pragu.// V ta najbolj daljni,/ davni svet se vračam,/ v vse bolj slepi strasti/ vsak dan vračam,/ kot da hodim terjat/ pravdo in pravico/ svojega otroštva, ki ga ni bilo.”

Ciril Zlobec se je svojim ljubim Kraševcem in gostom zahvalil tudi z branjem pesmi o Ponikvah, ki je nekakšen hommage rojstnemu kraju. “Mnogi se sprašujejo o smislu pisanja, tudi poezije, saj je pogostokrat videti tako daleč od resničnega življenja. Pri meni je v resnici v sami sredini človeka, zato so mi osebno dogodki, kot je današnji, v oporo, saj tako vem, da ne pišem v prazno,” se je poslovil od sokrajanov in dal vedeti, da še ni rekel in napisal zadnje besede.

BOGDAN MACAROL

---