Podpisano s kamnitim srcem

Pred kratkim je izšla knjiga Podpisano s srcem avtorja Božidarja Premrla. V delu, ki je nastajalo v zadnjih dveh letih, so zajeti njegovi izsledki več kot dvajsetletnega raziskovanja kamnarstva na Primorskem. V sliki in besedi odstira zgodovino zadnjih dveh stoletij pomembne kraške kamnoseške rodbine Guštinovih. Ti so pustili svoje rodove in bogate materialne kamnite sledi marsikje po Krasu, zlasti pa na Repentabru, Opčinah v Sežani in Grižah na Vrheh.

Odpri galerijo

“Celotno vaše dosedanje delo preveva ljubezen do kamna. To simpatijo ste kvečjemu še poglobili v vaši zadnji knjigi Podpisano s srcem - kraška kamnoseška rodovina Guštinovih skozi stoletja,” je Martina Kafol, urednica pri Založništvu tržaškega tiska, kjer so delo izdali, na četrtkovi javni predstavitvi v Kosovelovi knjižnici v Sežani izzvala Božidarja Premrla, ki je knjigo napisal in zanjo prispeval večino fotografij.

Premrl, ki je delo s to knjigo v zadnjih dveh letih resno zastavil s terenskimi ogledi, obiskovanjem cerkvenih, občinskih in drugih arhivov ter druženju z informatorji, se je tokrat osredotočil na zadnjih dvesto let rodbine Guštinovih, saj obstajajo pisni dokazi in ustna pričevanja o njihovih številnih kamnosekih.

Rodbina izvira iz Cola

“Knjiga, ki šteje 380 strani, vključuje v prvi vrsti opis rodov Guštinovih, pri katerih se je, kot je bila donedavna pogosta praksa, poklic selili z očeta na sinove. Dejavnost kamnosekov iz te rodbine, ki izvira od Muhovih iz Cola na Repentabru, se nato nadaljuje z vzporednimi rodovi Celanovih v Sežani ter od tu še v Griže na Vrhe in na Opčine,” je povedal Premrl. Ker je v končni izdelek vključil tudi opise krajev, stavbarske in stilne značilnosti ter tedanji način življenja, nekdanje in še vedno aktivne kamnolome, katalog kamnoseških izdelkov kamnosekov Guštinov ter slovarček narečnih in žargonskih kamnarskih izrazov, je knjiga uporabna tudi za širši krog bralcev. “Brez informatorjev - teh se je na koncu nabralo kar 150 - bi bilo delo mnogo bolj skromno,” se je Premrl zahvalil tudi svoji široki terenski raziskovalni bazi.

Iz Repentabra v Sežano

V prvem delu knjiga obravnava Repentabor, s poudarkom na 19. stoletju, ko so bile v tamkajšnji občini in župniji združene vasi Repen, Col, Voglje, Dol pri Vogljah in Vrhovlje z močno razvito kamnarsko dejavnostjo, ki se v manjšem obsegu nadaljuje do danes. Kroniko te rodbine dopolnjujejo poglavja o svojevrstnem prepoznavnem stilu repentabrskih kamnosekov, o tamkajšnjih kamnolomih ter o svetovno znanem kamnu repnu, vrsti apnenca, ki ga še lokalno pridobivajo in obdelujejo. Drugi del se začenja z orisom Sežane v 19. stoletju in njene kamnoseške tradicije, v nadaljevanju pa se vrstijo življenjepisni podatki o šestih rodovih Celanovih (vzdevek izvira iz Cola) v Sežani tja do konca 20. stoletja. V njem so zaobsežene tudi usode in dela kamnoseškega mojstra Ignacija Guština (1875-1957) iz četrtega rodu kamnosekov Celanovih, ki se je preselil na Opčine, in dveh njegovih sinov kamnosekov.

Božidar Premrl se je rodil leta 1947 v Vipavi. Po šolanju na gimnaziji v Novi Gorici je diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa je tam vpisal še magistrski študij na oddelku za etnologijo, ki pa ga še ni končal. Zadnjega četrt stoletja se posveča predvsem raziskovanju kamnite dediščine in njenih ustvarjalcev na celotnem območju Primorske, na obeh straneh meje med Slovenijo in Italijo. Pri tem se še posebej ukvarja z napisi v kamnu, kamnoseškimi in svetimi znamenji, s stavbami s skrilnato kritino in s stavbno zgodovino primorskih cerkva in zvonikov, s čimer posega tudi na področje umetnostne zgodovine. Objavil je 88 poljudnih in strokovnih člankov, knjig in knjižic s teh področij.

Matevž Guštin - Celan

Tretji del je posvečen Matevžu Guštinu - Celanu (1820-1902), ki se je rodil v Sežani, živel na Grižah ter umrl v Trstu. “Dela iz njegovega obsežnega in raznovrstnega kamnoseškega opusa so posejana po vaseh na Vrheh, Krasu, Pivki in Gornji Vipavski dolini. Dokumentirana so z ustnim izročilom in prepoznavna po izrazitem osebnem stilu. Za ta dela je najbolj značilna oblika svetega imena IHS s srcem posebne oblike - zato so podpisana s srcem,” je Premrl utemeljil, od kod mu ideja za naslov knjige. Pri rekonstrukciji njegove življenjske zgodbe je ugotovil, da je umrl reven in sam ter da od njegove hiše danes skorajda ni več kamna na kamnu. “Na svojih raziskovalnih poteh sem se srečeval z njegovimi deli že pred več kot dvajsetimi leti, jim sledil in jih občudoval, ne da bi vedel, kdo je njihov avtor. Da so dela enega in istega mojstra, priča predvsem znamenje IHS z značilno oblikovanim srcem s spodnjim podaljškom, ki je tako rekoč njegov podpis,” je Premrl odstrl del ugotovitev in nadaljeval: “Od starejših Vrhovcev sem slišal, da so to dela Celana iz Griž, ki je sem prišel kot sin kamnoseka iz Sežane, nekateri so v pogovorih dodali tudi kakšno zanimivost iz njegovega življenja in dela. Poglavitne osebne podatke o njem sem našel v cerkvenih matičnih in družinskih knjigah v Štjaku in Sežani, kraj in čas njegove smrti pa sem šele po dolgem iskanju našel v mrliški knjigi župnije svetega Jožefa v Trstu.”

Prispevek k utrjevanju identitete

Knjiga pomeni nov dosežek v seriji strokovnih in poljudnih del raziskovalca kamnite dediščine na Primorskem Božidarja Premrla. “Z njo je moj namen ohranjati spomin na pozabljena imena teh pomembnih ustvarjalcev naše dediščine, popisati njihove življenjske opuse in s tem postopoma odpravljati veliko belo liso v zgodovini kamnarstva in kulture kamna na Primorskem od srednjega veka dalje. Številna doslej anonimna dela so šele s to knjigo dobila avtorsko ime in osebni izraz,” je zaključil predstavitev.

V knjigi so v rabi besede, povezane s kamnarji. Te avtor, po osnovni stroki jezikoslovec, uporablja v njemu dosledni obliki in vsebini. Kamnar je po njegovi razlagi zbirni izraz za vse vrste poklicev oziroma delavcev v zvezi z neposrednim pridobivanjem, obdelavo in vgrajevanjem kamna. Med njimi sta poglavitna kamnolomec in kamnosek. Kamnolomec lomi in pridobiva kamen v kamnolomu, kamnosek ali klesar ga obdeluje. V preteklih obdobjih in v različnih okoljih so imeli ti izrazi drugačne pomene. Na Tržaškem, na primer, so rekli kamnolomcu, ki je pridobival kamen, kamnosek; za tistega, ki ga je obdeloval, pa so praviloma uporabljali izraz klesar, ponekod tudi kamnar.

V večjih kamnarskih središčih z bolj razvito delitvijo dela, na primer v Nabrežini, so poleg navadnih kamnosekov delali tudi bolj specializirani, od navadnih kamnolikarjev, ki so brusili in gladili kamen, do ornamentalistov ali ornamentistov, ki so opravljali najzahtevnejša kamnoseška dela. Kamnoseki v manjših krajih so pogosto opravljali tudi kamnolomska dela in bi torej bil po Premrlu zanje ustreznejši izraz kamnar.

V narečni govorici in v kamnarskem kraškem žargonu, ki je mešanica izrazov nemškega, furlanskega in italijanskega izvora, so delavcem v kamnolomih na splošno rekli javarji. Kamnolomci, ki so lomili kamen, so bili kavadurji ali kavadorji, tisti, ki so ga grobo klesali in oblikovali v pravilne bloke, pa špontači. Kamnosekom so rekli štancarji ali škarpelini, kamnolikarjem frigadorji, ornamentalistom pa ornatisti. Vajenci so bili na splošno grzoni, pomožni delavci pa malavarji.

V cerkvenih in matičnih knjigah, pisanih v latinskem jeziku, je Premrl po navadi našel izraz lapicida, ki ga je praviloma prevajal s kamnosekom, pomeni pa lahko kamnolomca ali kamnoseka ali oboje hkrati. Njegov pravi pomen je mogoče razbrati, če so poznane konkretne okoliščine osebe, ki jo označuje.

Samo knjižno delo pa ima še širši javni pomen. Dejstvo je, da kamen od vseh naravnih materialov na Krasu najbolj opredeljuje njegovo identiteto. Ta se je utrjevala več tisoč let, saj ostaline dokazujejo široko uporabo lokalno pridobljenega apnenca za različne potrebe ljudi vsaj od časa gradišč dalje. Da je pri prostorskem in z njim povezanim splošnim razvojem nekega območja potrebno izhajati iz poznavanja in upoštevanja lokalnih danosti in posebnosti, so vedeli že stari Rimljani, kar so navajali kot “genius loci” ali “duh kraja”. V globalizacijskih povojnih časih so domačini ta “duh Krasa” za hip, dolg nekaj desetletij, izgubili izpred oči, kar je pri marsikomu z omalovaževanjem lokalnih in domačih materialov in stilov usodno obeležilo slabe odločitve pri novogradnji ali prenovi. V iskanju odgovora, kdo smo in kam sodimo v času in prostoru, ki nam je dan, pa se čedalje pogosteje oziramo v preteklost, da bi znali vsak zase in kot nacija zastaviti pravi korak v prihodnost. Knjiga Podpisano s srcem vrača srce na pravo stran telesa Kraševcem, Primorcem in Slovencem. Le vzeti jo morajo v roke in jo občuteno prebrati.

BOGDAN MACAROL

---