Počitek na Gozu pri Malti, potem pa na pot proti Kreti

Današnjo kolumno pišem v baru v marini v kraju Mgarr na otoku Gozu, ki sicer spada pod Malto, a naju vestno popravljajo, da Gozo ni Malta.

Gozo je otok na severu Malte, ki ga od “mame” loči le nekaj kilometrska ožina. Na Gozo sva prišla v sredo, po dobrih šestih dnevih na morju, in tako uspešno opravila s prvim veslaškim delom od Tunizije do Malte. V načrtu sva sicer imela, da bova pristala v Valeti, a se je vreme poigralo in sva se prilagodila razmeram.

30 ur na viharnem sidru

V prvem delu sva okusila vse sladkosti in grenkosti veslanja na odprtem morju. Od toplega sonca, ki naju je preganjalo, da sva hitreje veslala, ker je potem bolj pihljalo in naju je vetrc hladil, do nevihte s hladnimi in velikimi kapljami, zaradi katerih sva morala močneje zaveslati, tokrat zato, da sva se ogrela. Imela sva veter, ki nama je pomagal in naju potiskal proti vzhodu, pa tudi veliko takšnega, ki nama je pihal v hrbet in bok ter delal preglavice.

Vmes sva trideset ur preživela tudi na viharnem sidru. To je nekakšno padalo, ki ga vržeš v morje Napihne se in te zaustavi, da te veter ne odnese preveč. V vodo sva ga spustila zato, ker je pihal krepak vzhodnik in naju, tudi če sva veslala, potiskal nazaj proti Tuniziji. Ko pa je viharno sidro enkrat v vodi, te začne noro premetavati, saj je barka na miru, valovi pa jo dvigujejo, naginjajo in se lomijo nad njo. Zaradi tega sva morala biti, razen za nekaj minut, ko sva pregledovala, če so vse vrvi v redu, trideset ur zaprta v kabini, ki je le malo večja od krste.

Prostora je ravno dovolj, da sva oba legla na hrbet. Brez premikanja, ker zanj ni prostora. Na eno strani te tišči stena kabine, na drugi pa človek, ki mu je enako neudobno kot tebi. Nič drugega nama ni preostalo kot gledati v strop, tu in tam načeti kakšno debato in spati. Živi dolgčas, ki nama je kar kmalu presedel. Med čakanjem sva ugotovila, da na barki nimava niti ene same skladbe ali radijske oddaje. Verjetno pa si bom sedaj na telefon naložil kakšno poljudnoznanstveno oddajo, ki mi bo krajšala veslaške nočne ure.

Opravljanje potrebe na barki

Prejšnji teden sem pisal tudi o tem, kako Huwu nagajajo njegove valižanske kratke noge in da ima zaradi tega občutno krajši zaveslaj. Po dveh dnevih, ko je moral prvič iz sebe dati še kaj drugega kot tekočino, se je izkazalo, da imajo kratke noge tudi prednost. Vprašanje, ki se najpogosteje ponavlja, je to kako opravljava veliko potrebo. Na najini sedem metrski barki ni nič cesarskega in zato tudi na stranišče ne hodiva sama. Proces je sila enostaven, potrebujeva samo vedro, do polovice napolnjeno z vodo. Edini prostor na palubi, na katerega ga lahko položiva, je luknja pred vstopom v glavno kabino, dobesedno pol metra pred tistim, ki vesla.

Huwova prednost je v tem, da lahko tudi on stopi v to luknjo in se kot gospod usede na vedro. Moje noge pa so predolge in če bi šel na potrebo na enak način, bi zagotovo zgrešil tarčo. Zato se moram prijeti za zgornjo del kabine in simulirati “čučavac”.

Celotno opravilo pa sploh ni tako grozno. Le če piha ugoden veter iz krme, je potem tisti, ki vesla, nekaj minut omamljen s čudnimi vonjavami dehidrirane hrane. Zasebnosti pač ni. Presenetljivo je, kako hitro se človek prilagodi na to.

Marin Medak, ki je že preveslal Atlantik, se je tokrat z Avstralcem Huwom Kingstonom odločil za novo dogodivščino, veslanje po Južnem Sredozemlju. Poj ju je iz Hammameta v Tuniziji vodila na Malto, nadaljevala jo bosta prek Krete in Cipra do Alanye v Turčiji. Skupno bosta preveslala 2110 kilometrov. Marin Medak bo o vtisih s poti poročal vsak teden, njegov zapis pa bomo objavljali v Soboti.

Počitek na Gozu

Čisto po resnici na Gozo nisva priveslala. Zadnjih deset navtičnih milj so nama priskočili na pomoč pomorski piloti iz Valete. Albert, prijatelj, ki nama je že veliko pomagal okoli logistike, je član kooperative pomorskih pilotov v Valeti in tudi izredno dober morski kajakaš. Ravno ko sva bila tik pred tem, da priveslava v zavetrje otoka, se je dvignil močan vzhodnik in veselja je bilo konec. Imela sva le dve možnosti. Ali ostati tri dni na viharnem sidru, le nekaj kilometrov od cilja, ali pa sprejeti prijateljevo pomoč in tako večer, namesto v tesni in vlažno kabini, preživeti v pubu in topli postelji. Izbira ni bila ravno težka. Takoj ko sva se privezala v marini, sva srečala tudi Iana, Avstralca, ki se je skupaj s partnerko in dvema najstnikoma preselil na Gozo. Ponudili so nama prenočišče in hrano v prekrasni stari apnenčasti meščanski hiši z velikim atrijem ter obilo zabave ob druženju z njihovimi zanimivi prijatelji. A zabave bo (pre)hitro konec. Še dan ali dva imava za priprave za naslednji del poti, veslanje do Krete. To je najtežji, najdaljši in najbolj izpostavljen del. Kot vedno komaj čakam, da znova zaveslava.

MARIN MEDAK

---