Po nesreči nista obupala

Borut in Sebastjan sta se odločila zaključiti srednjo šolo. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi pred tem oba utrpela usodne nesreče. Poškodba četrtega vratnega vretenca oziroma hrbtenjače ju je prikovala na invalidski voziček in v veliki meri oropala samostojnosti. Kljub temu jima ne manjka volje do življenja.

30-letni Borut Plešnar iz Ajdovščine (na fotografiji levo) in 21-letni Sebastjan Bahur iz Šempetra pri Gorici, živita v enoti Varstveno delovnega centra Nova Gorica v Stari Gori. Oba sta po poškodbi četrtega vratnega vretenca in hrbtenjače prikovana na invalidski voziček, a se s tem, da bo tako do konca življenja, nista sprijaznila. Računata na tolikšen napredek medicine v prihodnjih letih, da bosta lahko spet samostojno hodila.

Kljub nesrečni usodi jima ne manjka volje, kar dokazujeta s tem, da sta se odločila zaključiti srednjo šolo, saj sta po nesreči prekinila s šolanjem. V zavodu ju pri tem podpirajo, na roko jima gredo tudi v novogoriškem šolskem centru, kjer so jima omogočili, da izpite opravljata v Stari Gori. Skratka, fanta pišeta svojevrstno zgodbo o uspehu.

Z njo sicer ne osrečujeta množic, kot to počneta Tina Maze ali Peter Prevc, zato pa bi se lahko marsikdo, ki se čvrstega zdravja depresivno vlači naokrog, se sprašuje o smislu življenja, ali pa vsak dan ob istem šanku za svoj neuspeh krivi druge, pri njiju naučil, da so meje in omejitve postavljene zato, da se jih presega, le potruditi se je treba. Borut in Sebastjan sta tudi zgled vsem, ki se znajdejo v podobnem položaju.

Rada bi drugače zaživela

V vodstvu novogoriškega varstveno delovnega centra (VDC) ne poznajo podobnih primerov v Sloveniji, da bi se kdo s takšno poškodbo odločil nadaljevati s šolanjem. Ljudje po tovrstnih nesrečah, ki korenito spremenijo življenje, običajno obupajo in prepustijo svojo usodo v roke drugih. Morda njun primer ni tako edinstven in hvala bogu, če so še kje taki, ki se niso predali, vsekakor pa je fantoma za čestitati, da sta se podala na zahtevno pot.

Obema manjka še nekaj izpitov, za katere si bosta vzela dovolj časa, saj se jima ne mudi. Ko bosta s šolanjem zaključila, bi se rada zaposlila v zaposlitvenem centru VDC, ki je v ustanavljanju in bo zaživel v Solkanu. Upata tudi na selitev v današnjo stanovanjsko enoto na Ledinah, kjer bi lahko zaživela bolj samostojno, bliže ljudem in vsakodnevnemu življenjskemu utripu, kar jima v Stari Gori, kjer se sicer dobro počutita, manjka.

Borut se je ponesrečil že leta 2004. Zanj je bil usoden padec z balkona. Eno leto je preživel v bolnišnici, nekaj časa tudi v rehabilitacijskem inštitutu Soča. Potem se je vrnil domov, kjer pa se ni več znašel, zato se je odločil za Staro Goro.

“Tu je zame dobro poskrbljeno, s fizioterapijo in vsem. Le hrana bi lahko bila včasih boljša,” pove.

Sebastjanu se je življenje na glavo obrnilo pred tremi leti. Na motokros dirki v italijanski Mantovi je poletel prek krmila motocikla in po nesrečnem pristanku so se sanje o profesionalni karieri razblinile. Po dobrem letu v bolnišnicah, rehabilitacijskih centrih ..., je aprila 2013 prišel v Staro Goro, kjer se počuti “ku šus”. Veliko mu pomeni, da je blizu doma, saj pridejo domači vsak dan na obisk.

Milimeter za milimetrom, a počasi gre

Oba sta se seveda težko privadila na nove razmere. Še posebej na začetku je bilo zelo hudo, a počasi gre naprej. Milimeter za milimetrom, pravita. Dosegla sta, da se lahko premikata z invalidskim vozičkom. V zavodu, kjer jima delajo družbo pretežno ljudje z motnjami v razvoju in z možganskimi poškodbami, sta deležna nekoliko drugačne obravnave. Imata vsak svojo sobo in med njima se je stkala čvrsta prijateljska vez.

“Že od poškodbe naprej sem na tihem razmišljal o nadaljevanju prekinjenega šolanja,” pove Borut, ki je obiskoval Šolski center Postojna, program ekonomski tehnik, v prostem času pa je treniral košarko. K temu je prispeval tudi prihod Sebastjana v zavod, saj je v dvoje vendarle lažje. Sebastjan je bil do nesreče dijak tretjega letnika mehatronike na novogoriškem šolskem centru.

“Zasluge za to, da sva se v začetku lanskega leta lotila učenja, gredo tudi spodbudam in podpori v hiši, kjer so se povezali s šolskim centrom in nama omogočili potrebno gradivo ter učno pomoč,” pojasni Sebastjan. Zaradi težav s prebavo in bolečin, ki so posledica poškodbe, učenje kakšen dan tudi izpustita, zato pa potem drugič pri knjigah preživita nekoliko dlje. Slovenščino in angleščino sta oba že uspešno opravila. Borut se zdaj uči nemščino, Sebastjan pa programiranja z Autocad-om. Poleg tega ju čaka še nekaj strokovnih predmetov in zaključni izpit. Bravo fanta, samo tako naprej!NACE NOVAK

---