Philippe Ribiere: Slovenija je moj drugi dom

O svojem telesu govori sproščeno, odprto in se na svoj račun celo pošali. Philippe Ribiere se je rodil z redko genetsko motnjo, zaradi katere so njegovi sklepi togi, v rokah pa ima le petino moči. Vse to je razlog, da je njegova pot, pot profesionalnega plezalca, še toliko bolj neverjetna. Pot samote, a ne osamljenosti. Ko govori o svojem življenju, govori o plezanju, ki ga je naučilo živeti.

Philippe Ribiere: “Tako sem popoln, da imam sam sebe rad.”  Foto: Petra Mezinec
Philippe Ribiere: “Tako sem popoln, da imam sam sebe rad.”  Foto: Petra Mezinec

Med svetovno plezalno javnostjo Philippe Ribiere že lep čas velja za legendo, širši, predvsem slovenski javnosti pa je postal znan pred tremi leti z dokumentarnim filmom The Wild One, ki ga je režiral Jure Breceljnik.

S slovenskimi plezalci je Ribiere spletel globoka prijateljstva in že vrsto let mu pomagajo pri izboljšanju plezalne tehnike. Rad uporablja tistih nekaj besed, ki se jih je naučil v slovenščini, poleg vljudnostnih pozdravov, kot so dober dan in kako si, mimogrede včasih čisto po slovensko zakolne. V Slovenijo se rad vrača, mi smo ga ujeli na predavanju v Sežani v prostorih plezalnega kluba Plus Climbing, kamor je prav za to priložnost priletel iz Francije.

Iz Martinika v Francijo

Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinik leta 1977. Že ob rojstvu so zdravniki postavili diagnozo: sindrom Rubenstein - Taybi. Gre za redko genetsko stanje, za katerega je med drugim značilna omejena gibljivost rok in nog. Starši so ga zapustili v bolnišnici, sledila so štiri leta zahtevnih operacij. Šele takrat ga je posvojila družina iz Francije, ki ni nikoli uporabljala besede invalid, hendikep ali gibalna oviranost.

Stroga drža, zaradi katere se je, tako je vsaj razvidno iz dokumentarnega filma, večkrat počutil odrinjeno. “V filmu sem sicer rekel, da se s starši ne razumem vedno najbolje, a to je zato, ker smo pač različna generacija, poleg tega pa sem posvojen, kar sem občutil celo življenje. Moja mama je po poklicu učiteljica, moj oče pa zdravnik. Nikoli nista hotela in dovolila, da bi se počutil kot hendikepiran in da bi sam sebe pomiloval,” svojo krušno družino opiše plezalec in doda: “Kaj bi bilo, če moja starša ne bi bila taka, ne vem. Dejstvo pa je, da me je ta njun odnos zaznamoval in zato sem, tak kot sem.”

S plezanjem se je spoznal leta 1993 pri svojih šestnajstih letih v kampu za mladostnike. “Več moči sem imel v nogah, zato sem bolj posvečal kolesarjenju, a me v kolesarski klub niso hoteli sprejeti. Spoznal se je z nekim plezalcem, ki mi je rekel: 'Ti pa si drugačen.' Odgovoril sem mu: 'Hvala, tega do sedaj nisem videl,'” se posmeje Philippe.

Sprva nad plezanjem na plezalnih stenah v dvoranah ni bil preveč navdušen, iskrica pa je preskočila, ko je odkril plezanje v naravi. “Veliko bolj uživam v naravi. V notranjosti je veliko plastike, zunaj pa je nepredstavljivo večje število možnosti. Všeč mi je, da se skala odloča namesto tebe. Vedno želimo vse nadzorovati, a to pri naravi ni mogoče. Narava je uporniška. Udari nas, da nas opomni, da jo moramo spoštovati,” pove Ribiere.

Oral ledino v športnem plezanju

Leta 1997 se prvič udeleži evropskega mladinskega prvenstva. “Pristal sem na zadnjem mestu, a to ni bilo pomembno, pomembno je, da je takrat na tovrstnih tekmovanjih prvič nastopila hendikepirana oseba. Še nikoli prej se to ni zgodilo,” se spomni.

Danes je za plezalce s telesnimi hibami pot tudi zaradi Philippa Ribierja lažja. Imajo svoja tekmovanja, do katerih pa sogovornik ne čuti prevelikega navdušenja. Razlike med tekmovalci so preprosto prevelike, nemogoče jih je primerjati in metati vse v isto kategorijo.

Slovenija je drugi dom

Ko Philippe Ribiere govori, govori hitro, spomini se zlivajo iz enega dogodka v drugega. “Leta 2003 sem sodeloval na manjšem tekmovanju. Zgodila se mi je nesreča, padel sem deset metrov,” pripoveduje plezalec in se nato posmeje. “Takrat sem si rekel: Bodi previden. Lahko postaneš še bolj hendikepiran.” To je bil trenutek, ko je spoznal, kako hvaležen je plezanju in tako je pričel svojo zgodbo deliti z drugimi.

Leta 2009 se je odločil za veliko potovanje po Evropi, na katerem je želel plezati z najboljšimi plezalci iz posameznih držav, obiskal jih približno 25. Tako je prišel v Slovenijo, kjer je spoznal Natalijo Gros, vrhunsko slovensko plezalko. “Pred tem potovanjem sem bil precej bolj sramežljiv, kot sem sedaj, in veliko sem se naučil o sebi. Slovenijo občutim kot svojo drugo državo, kot da bi me posvojila,” pove Ribiere.

Ena stvar je vodila k drugi in tako je prišlo do sodelovanja s slovenskim plezalcem Urhom Čehovinom, ki mu pomaga izboljšati tehniko, ter nenazadnje do nastanka dokumentarnega filma.

K Ribierju je veliko ustvarjalcev že prej pristopalo, a nihče ni bil resen. Jure Breceljnik pa je k njemu prišel iz Slovenije in mu rekel: “Slovenski filmski sklad je pripravljen podpreti film. Si pripravljen?” Seveda je bil.

Film Divji (The Wild One) je navdušil kritike in bil predstavljen celo na filmskem festivalu v Cannesu leta 2010. “Mogoče se bo slišalo pretenciozno, ampak film Divji svetu kaže, da lahko nek majhen moški, ki so ga starši zapustili, postane nekdo. Ne slaven, ampak nekdo,” meni plezalec.

Philippe Ribiere za opis svojega stanja uporablja izraz angleški izraz z dobesednim prevodom hendikepiran, ki ga je v Sloveniji v zadnjih letih nadomestil bolj sprejemljiv izraz gibalno ovirana oseba. Ko spremljate Ribierjevo plezanje po balvanih na različnih koncih sveta, hitro ugotovite, da ni ne hendikepiran in ne gibalno oviran. Le drugačen, kar sploh ni slabo. Poleg tega pa še trmast in vztrajen. Jezen je, ko mu ne uspe in vesel, ko je cilj dosežen. Tako kot vsi.

Več napora v plezanju

Svojim poslušalcem jasno in nazorno pove, s kakšnimi težavami se sooča pri plezanju. Na tla vrže plastično plastenko vode. “Vidite, zelo težko jo poberem, saj je moje zapestje nepremično. Zato moram pri plezanju velikokrat spreminjati položaj,” pojasni. Kljub številnim operacijam zapestja ni bilo mogoče popraviti.

Čeprav je dosegel sprejemanje kolegov, uvrstil plezanje na seznam športnih disciplin za gibalno ovirane športnike in postal navdih številnim ljudem, je še vedno včasih težko biti drugačen. “Na potovanju v Grčiji smo si s prijatelji izposodili motorje. Ko sem skušal zavirati, sem ugotovil, da zavore ne delajo. V izposojevalnici so mi nato povedali, da so to naredili nalašč, ker sem jih s svojim videzom motil in so me hoteli ubiti,” o eni hujših izkušenj pripoveduje plezalec.

Konec leta bo predvidoma v francoščini izdana tudi knjiga, v kateri opisuje svoje življenje, bitke in plezanje. Nepopolnost je lepa, nas vse uči Phillipe Ribiere. Medtem ko pojasnjuje in našteva, kaj vse je na njegovem telesu drugačno kot na telesu otrok, mladostnikov in odraslih, ki so ga tistega večera poslušali v Sežani, pa vzdihne: “Vidite, res sem popoln. Tako popoln, da imam sam sebe rad.”

Zgodba o boju

Philippe Ribiere se bori v svetu, ki telesno drugačnost ne glede na to, kateri izraz je trenutno družbeno sprejemljiv in nežaljiv, poimenuje kot nasprotje “normalnega”: invalid, hendikepiran, gibalno oviran, z motnjami v gibalnem razvoju ...

Je plezalec, ki je v življenju preplezal nič koliko sten, ob katerih bi se večina s premičnimi in delujočimi sklepi preprosto obrnila stran. Največja stena, ki jo je preplezal, je bila tista, na kateri se je naučil sprejeti vse svoje hibe in pomanjkljivosti, vidne in nevidne, ter jih obrniti sebi v prid.

Njegova zgodba je zgodba o tem, kako lahko človek s športom spreminja svet. Nepomembno je, nas uči Phillipe, od kod prihajaš in kakšne so tvoje mere, ampak je najpomembneje, kaj postaneš in kaj lahko s svetom deliš.

Philippe Ribiere je tisti sobotni večer v sežanski plezalni dvorani podaril ne le svojo zgodbo, ampak nekaj, zaradi česar smo se vsi domov vrnili nekoliko bogatejši.

PETRA MEZINEC


Najbolj brano