Ošterija Žogica, strogo neformalno

Od lokala v športnem parku obiskovalec pričakuje, da bo po urici ali dveh rekreacije v miru in v senci spil pivo ali dve in zraven pojedel kak shirani toast s tanko rezino šunke in še tanjšo rezino sira. Filozofija Ošterije Žogica iz Solkana je drugačna: preznojenih igralcev tenisa, omivkanih odbojkarjev, pohodnikov z blatnimi gojzerji in prezeblih kajakašev se ne branijo, vendar je njihova zgodba že nekaj časa mnogo bolj povezana s kulinariko kot športom.

V Oštariji Žogica gostom ponujajo ravno prav velike porcije, da marsikdo sklene, da se bo potrebno po obedu še malo razmigati. Če ne takoj, pa vsaj naslednji dan. Ali teden...

Solkansko Žogico predstavlja štiriperesna deteljica, ki se z akronimom podpisuje kot NASE: Nataša, Aleksander, Saša in Ethel. Nataša in Saša sta brat in sestra, druga dva sta njuna zakonska partnerja. Število družinskih članov se podvoji, ko za delo poprimejo njihovi otroci: Viki, Nika, Jakob in Tine, z nasveti pa se lahko obrnejo še na starše. Celoten kolektiv šteje kar dvajset ljudi, kar nekaj od njih je delo pri Žogici začelo prek “študenta”, kasneje pa so se tam tudi zaposlili.

Šef kuhinje je Matej Vodan, Štajerec, ki se je že dobro ujel z goriškim prostorom in ki je v okolju Žogice zablestel kot iznajdljiv in ustvarjalen kuhar. Misli se pri Žogici dnevno krešejo na jutranjih sestankih, ko ob lahki malici in skodelici kave pretresejo dnevne naloge in navržejo zamisli o tem, kaj bi bilo vredno narediti. In ker se ta žogica, pisana z malo začetnico, nikoli ne umiri, se tudi ona druga, pisana z veliko, ne more.

Vsi za enega, eden za vse

“Številni gostje se vrnejo s prijatelji, ki jim želijo navdušeno predstaviti doživetje s kakšnim krožnikom, ki so ga pred kratkim jedli pri nas. Toda nekatere jedi so samo sezonske in potem so kar malo razočarani, ko povemo, da jih ne pripravljamo več. Številni pogrešajo tudi večje kulinarične prireditve, ki smo jih organizirali v prejšnjih letih. Med večletnimi uspešnicami je bil Praznik črepnje, kotliča in vina, ko so ekipe tekmovale v kuhanju raznih golažev in jedi izpod peke. Pripravili smo dve razstavi sukenskega reguta, kuhali žganje, omogočili doživetje pravih kmečkih kolin ... Pripravljamo tematske večerje, uvedli smo sredine vinske večere v improvizirani brunarici; vedno odpiramo kakšna nova vrata, vedno smo radi tisti, ki kaj sprožimo. Pred leti smo sredi Nove Gorice uredili čajnico, ki je pripomogla k ozaveščanju o tej pijači. Letos bomo nekaj več pozornosti namenili varjenju piva oziroma samemu pivu, seveda pa še nekaj časa ne bomo nehali pripravljati in ponujati jedi, ki jih posvečamo stoletnici prve svetovne vojne,” našteva Nataša, ki je dovolj gostobesedna, da ji ekipa prepušča skrb za odnose z javnostmi, za večino slik na zgledno in sproti urejenem spletnem portalu ter družabnih omrežjih pa skrbi Ethel. V moškem delu ekipe bi zadolžitev za resne plati življenja pripisal Saši, referat za norčije pa nedvomno vodi Sandi. Toda videz lahko vara ...

Gostinsko zgodbo Golobovih je dejansko začel Saša. Lepega dne je obvestil starše, da se je s strojne šole v Novi Gorici prepisal na gostinsko v Izoli, potem pa sta s sestro leta 1992 v Solkanu odprla bar Šeše, poimenovan po nonotu, ki je bil kot otrok tako majhen, tako da so ga vsi spraševali, če bo še zrasel. In ker je vedno odločno trdil, da še, še, je postal - Šeše. Podobno željo po rasti v gostinstvu sta imela Saša in Nataša, za prijatelje Biča, ki je za delo v baru navdušila svojega izbranca Sandija Šuligoja, ekipo pa je dopolnila še Ethel, Sašova ljubezen iz otroštva.

“Devetdeseta leta so bila zlata doba za bare. Zjutraj so se ustavljali delavci, ki so pred odhodom na delo spili kavo in zvrnili enega močnega, čez dan domačini, zvečer pa predvsem mladi. Privabil jih je glas o dobrih žurkah ob rokovskih ritmih. Toda želja po gostilni je bila ves čas prisotna. Ko sva z Ethel prihajali z otroki v športni park, sva sanjarili o možnostih, ki jih ta prostor ponuja za gostinstvo. Bar Šeše je ob glavni cesti in brez parkirišč, v športnem parku pa je dovolj prostora za ljudi in avtomobile. Poleg tega je ob soški magistrali, vendar dovolj stran od najbližjih hiš, da sosedov ne more motiti ne otroški smeh podnevi ne bolj krepki glasovi odraslih ponoči. Pa tudi sicer je lokacija posrečena: ob smaragdni Soči, ki se pod strmim ostenjem Sabotina dokončno reši utesnjenosti gorskega sveta in se mirno odpravi po ravnici proti morju. Na stiku med gorovjem in ravnino je naš kamniti solkanski most, ki s svojim drznim lokom jemlje dih in zbuja spoštovanje do njegovih načrtovalcev in graditeljev. Ko smo videli objavljen razpis, da krajevna skupnost išče novega najemnika, smo se hitro odločili in Saša, ki je takrat našo dejavnost vodil kot samostojni podjetnik, se je prijavil. In bil izbran! Tako smo leta 1994 postali najemniki bifeja Žogica, ki smo ga prenovili in prekategorizirali v okrepčevalnico. Kmalu je tudi ta zaslovela po živahnem dogajanju v večernih in nočnih urah, pa tudi po hamburgerjih in kalamarih, ki smo jih na hitro pripravili. Po desetih letih smo lokal temeljito razširili in v njem uredili gostilno z bogato ponudbo špagetov in pic, ki so kasneje postajale vse bolj obrobne, saj je v ospredje začela prihajati drugačna kulinarična ponudba,” se spominja Nataša, še danes nadvse zadovoljna s to odločitvijo, vključno z izbiro naziva ošterija.

Tesno so povezani s svojim krajem

“Ošterija, to je po solkansko,” nadaljuje, “in mi hočemo biti vpeti v naš prostor. Sodelujemo s kmeti, kupujemo solkanske vrtnine, tudi pršut bi, če bi ga kdo sušil. Na nastopih se pogosto oblečemo v nošo, značilno za leta, ko so domačini prihajali gledati, kako napreduje gradnja mostu čez Sočo. Ker ga imamo tu, prav pred nosom, se pogosto jezimo, da ga naša širša skupnost ne zna dobro tržiti. Pa se popravlja. Mogoče bo na račun zanimanja, ki v tem času vlada za bojišča prve svetovne vojne, končni zmagovalec prav ta naš most, ki je bil sicer med vojno porušen in kasneje obnovljen,” upa Nataša.

Ob tem se spomnim, kako sem pred leti nekega mrzlega jutra hodil po Turinu; pot me je zanesla mimo založbe Bolaffi, znani po izdajanju katalogov znamk in kovancev. V izložbi njihove trgovine v ulici Cavour sem zagledal povečavo primorske znamke z motivom solkanskega mosta, ki je izšla leta 1945 v okviru cone B in z dvojezičnim napisom Istra Slovensko Primorje – Istria Littorale Sloveno. Korak mi je zastal, znamko z meni tako poznanim mostom sem si ogledoval kar nekaj časa in zmajeval z glavo: nekaj se ni ujemalo. Toda kaj? Ko sem se vrnil domov, sem šel po znamko, ki sem jo imel tudi v svoji zbirki, in se odpravil do mosta. Kmalu sem odkril, kaj je bilo narobe: most na znamki je imel prek glavnega loka dvakrat po pet pomožnih obokov, toda tak je bil most, ki je bil porušen med prvo svetovno vojno leta 1916, medtem ko ima leta 1927 obnovljeni most dvakrat po štiri pomožne oboke. Miroslav Oražem je kot avtor znamke torej očitno delal njen osnutek na osnovi kake stare slike!

No, raznih starih slik tudi v notranjih prostorih Žogice ne manjka. Kot tudi druge prijazne šare ne. Uokvirjeni playboyevi ilustrirani vici, razna rekla in podobni dodatki ustvarjajo vzdušje domačnosti. Če bi za obisk Žogice zapovedovali kak dress code, bi morali napisati strictly casual, strogo neformalno. Ne bi se čudil, če bi začeli obiskovalcem ob vhodu deliti copate. Po možnosti tiste z glavami Miki Miške in drugih risanih junakov. V notranjščini prevladuje les, zunaj pa ... Saj, kako bi že opisal Žogico od zunaj? Zgradba je podobno neopazna kot tisti lokali na Siciliji, kjer se dvakrat vprašaš, če naj bi vstopil ali ne. Toda stalni gostje že vedo, da se za pročeljem, podobnem v niz postavljenim zabojnikom, skriva privlačna notranjost s prijaznim strežnim osebjem, dobro hrano in pijačo. Poleti je seveda drugače, saj te takrat korak samodejno usmeri v senco pod platneno streho in išče mizo s pogledom na Sočo.

Nataše s to opazko ne presenetim. Verjetno je že številnim morala razlagati, da je bil objekt zgrajen v letih, ko so razne inšpekcije še dovoljevale gradnjo v bližini reke, zdaj pa je že nekaj časa ne. Bi se zaradi tega selili? Bi gradili kaj novega? Zaenkrat ne, toda kdo ve. Do tistega oddaljenega nekoč ali nikdar energijo usmerjajo v uveljavljanje Žogice kot lokala, kjer se vedno dogaja kaj zanimivega. In res preseneti žar, s katerim so lotevajo novih projektov. Težko bi ocenil obseg predpriprav za uresničitev posameznih zamisli, toda zagotovo je frontna kuhinja njihov doslej najbolj dodelan projekt.

“Juha naredi vojaka”

Veliki generali so vedeli, da je vloga kuharja bistvena za uspeh vojaških operacij. Že Napoleon je govoril, da juha naredi vojaka, toda na to dejstvo so zgodovinarji pri obdelavi podatkov o vojnih spopadih pogosto pozabili. Zato vojaški kuharji sodijo med spregledane junake; pri Žogici so se jim vsaj malenkostno poklonili z instalacijo, ki nas s sliko, prizori in zvoki popelje v obdobje soške fronte. Za dodatno vzdušje poskrbi osebje v vojaških uniformah, ki najavljene skupine z rezkimi ukazi pospremi do miz, kjer jih čaka (prirejen) vojaški obrok. Matej se prelevi v štabnega kuharja, dekleta se oblečejo v prostovoljke Rdečega križa, uniformirani mladci poskrbijo, da se obiskovalcem fronte ni potrebno drenjati pri skupnem kotlu. Skoraj vse uniforme in dodatki, s katerimi za zdaj razpolagajo pri Žogici, sodijo k opremi avstro-ogrskih vojakov, česar pa (pretežno) italijanski gostje ne zamerijo. Končno, saj smo bili cesarsko-kraljevi in ne zgolj kraljevi podložniki, mar ne?!

“Gostilne bi morale še bolj živeti s krajem, z njegovo zgodovino, z njegovimi posebnostmi. Mislim, da kar dobro sodelujemo s KS Solkan in Solkanci. Kuhamo na krajevnem prazniku, za srečanje na predvečer dneva zmage na Sabotinu skuhamo velik kotel pasulja, delimo prospekte o kraju in regiji, s ponosom razlagamo gostom, da je naš, sukanski regut, najboljši in najlepši zimski goriški radič. Zdaj ga imamo že tri leta v redni zimski ponudbi in prepričana sem, da številni gostje pridejo v tem času k nam na kosilo ali večerjo prav zavoljo tega našega reguta. Letos nekoliko zamuja, tako da ga ponujamo zgolj v solati, ko ga bomo imeli več, pa bo Matej lahko ustvaril tudi kako novo jed,” nadaljuje Nataša z zgodbo o zimski dobroti, ki so jo še pred štirimi leti kupovali zgolj za domačo rabo, potem pa, tudi na mojo pobudo, začeli vnašati na jedilnik. Če drži pripoved pridelovalcev, Ošterija Žogica odkupi več pridelka kot vse ostale slovenske gostilne in restavracije skupaj!

Pripovedovanje mi prikliče v spomin prve večere, ki smo jih skupaj pripravili, in naš namen, da vsaj del pridelka goriških pridelovalcev odtegnemo iz krempljev italijanskih posrednikov in ga ponudimo našim kupcem in gostilničarjem. Če bi vsaj še tri gostilne ravnale tako smelo kot Ošterija Žogica, bi morali Tržačani jesti zgolj “trevižana” ali hoditi na goriški radič k nam.

Ko se pridruži ostala ekipa, pogovor zavije v druge vode. Poskusim vino, ki ga z etiketo NASE za Žogico polnijo v Vinski kleti Goriška brda, in zvem za načrtovano medvedjo pojedino, Matej pa mi iz kuhinje prinese pismo. Diši po smodniku, zagotovo prihaja s fronte. Namesto pečata je na poštni vrvici rdeča redkev, vsebina ovojnice je sumljivo mehka. Zvedavo odprem: kot pozdrav iz kuhinje sem dobil panin s črnim kruhom, zaseko in šunko. Nasmejem se domislici in pomislim, kako veseli bi bili takega pisma fantje, ki so enkrat od mraza in drugič od strahu, lakote in žeje, drgetali v strelskih jarkih na pobočjih Sabotina, Skalnice in Škabrijela. In že poči petarda in po lokalu zadoni hrapav Sandijev smeh. Tako je to pri Žogici.

Ošterija Žogica, Solkan

> Nataša in Aleksander Šuligoj, Saša in Ethel Golob (NASE d.o.o.)

> Soška cesta 52 , 5250 Solkan

> Tel: 05/300-52-40

> 45°58'48'' S, 13°39'18'' V

> Ponudba: jedi, navdihnjene s krajevnim izročilom, postrvi, morske ribe, meso, ob nedeljah krače; tematske večerje, jedilnik “prva svetovna vojna”, sezonske posebnosti (sukenski regut, buče), domač kruh in seveda tudi pice in špageti, bogata izbira (primorskih) vin.

TONI GOMIŠČEK

---