Že kot otrok je želela biti “nekdo”

Irena Mihelj, doma s Ceste pri Ajdovščini, živi v stanovanju v Ajdovščini. Že nekaj let je njen spremljevalec črn labradorec Bisk, kar v norveščini pomeni kuža. Je izšolan vodič. Irena je od rojstva slepa, a to zanjo ni ovira in običajno doseže, kar si zada. Tudi diplomirati, živeti samostojno ali prevesti knjigo iz norveščine.

Irena Mihelj in njen pes vodič Bisk sta neločljivi dvojec, ki ga Ajdovci ne morejo prezreti. “Tisti, ki naju še niso videli v Ajdovščini, so verjetno sami slepi,” se pošali 41-letnica, ki o slepoti in izzivih, s katerimi se sooča že od rojstva, govori brez dlake na jeziku. Rodila se je prezgodaj, s komaj 830 grami. Prva dva meseca je preživela v inkubatorju, ko je prišla domov, je mama ugotovila, da je nekaj narobe. Glavkom in kmalu nato še zelena mrena na obeh očesih. Zdravniki v šempetrski bolnišnici so staršem svetovali, naj z operacijo počakajo do tretjega leta. “In so potrpežljivo čakali. Ko so me pri treh letih peljali nazaj, je zdravnik vprašal, kje so bili toliko časa,” pove Miheljeva.

Bila je bistra deklica, ki se je znala postaviti zase. “Že kot otrok nisem hotela biti številka, ampak sem hotela biti nekdo,” pove. Nikoli se ni zadovoljila s prepričanjem, da nečesa ne more, ker je slepa. “Veliko stvari, za katere se odločam, terja precej truda in energije. Toda v življenju sem se naučila, da če hočem nekaj doseči, se moram za to potruditi.”

Vsi januarski kandidati

Kandidati za mesečno osebnost Primorske so bili v januarju še Mateja Sedmak in Barbara Gornik, ki se z znanostjo približujeta potrebam otrok priseljencev, Damijan Podversic, vinar iz Gorice, ki oživlja zapuščene vinograde rebule, ter Luka Biščak, divaški jamar, eden od treh najbolj zaslužnih za odkritje novega vhoda v Škocjanske jame. Pogovoru z zmagovalko Ireno Mihelj lahko prisluhnete na Radiu Koper, danes ob 11. uri. Na Radiu Trst A bodo pogovor predvajali v ponedeljek ob 12. uri.

Po mali in osnovni šoli, ki ju je obiskovala v takratnem Zavodu za slepe in slabovidne Ljubljani, se je vpisala v Škofijsko gimnazijo Vipava in leta 1996 postala prva slepa maturantka v Sloveniji po uvedbi javne mature. Študirala je zgodovino in teologijo. Z dvema diplomama v žepu je brezposelna, z veliko željo, da bi bila aktivna in ne le v breme državi.

Njeno zanimanje za Norveško in norveščino se je začelo kot najstniški upor, preraslo pa v očaranje. Leta 2006 je s podporo znanke odšla v Elverum in znanje norveščine nadgradila na tamkajšnji visoki ljudski šoli. Na ustnem izpitu za tuje iskalce zaposlitve na Norveškem je dosegla 500 od 700 možnih točk, kolikor jih zahtevajo od tistih, ki se želijo zaposliti kot zdravniki. Znanje obnavlja s poslušanjem zvočnih knjig v norveščini, doma jih ima več kot 1800, z občasnimi obiski Norveške in s poslušanjem športnega programa na norveškem radiu.

Je navdušena športna navijačica, najbolj so ji všeč klasični zimski športi, tudi zaradi zvoka smuči, ki drsijo po snegu. Spremlja tudi kolesarstvo in prav med poslušanjem prenosa s kolesarske dirke po Franciji leta 2015 je ujela pogovor z norveškim pisateljem danskega rodu Kurtom Austom, s pravim imenom Kurt Østergaard, avtorjem trilerja Mrtvi tek. Rdeča nit zgodbe je dogajanje na dirki in ob njej. “Takoj sem si sposodila knjigo v zvočni tehniki in ko sem jo poslušala, sem vedela, da jo želim prevesti v slovenščino. Hotela sem dokazati, da obvladam jezik, in verjela sem, da bo knjiga všeč slovenskim bralcem.”

Izziv je bil velik. “Prevajanje iz zvočne tehnike ni enostavno, tudi večine datotek v formatu PDF ne morem brati, zato sem si v norveški knjižnici za slepe sposodila knjigo v brajevi pisavi. Je v mehki vezavi in obsega dvanajst zvezkov. Predstavnica norveške založbe Norla mi je priskrbela še različico knjige v wordu, tako da sem lahko preverila tip pisave in kopirala imena in citate v tujih jezikih brez napak, kar sem lahko uporabila pri prevajanju.”

Za priprave je porabila dobre štiri mesece in se 8. februarja 2016 lotila prevajanja. Prevod je bil v grobi obliki končan 7. aprila. “Zanj sem porabila približno 200 ur. A prevajanje je bilo čisto enostavno v primerjavi z iskanjem založbe. Vsi so bili navdušeni, a pomagal ni nihče.”

Roman Mrtvi tek je v slovenščini izšel lani pri založbi Beletrina v sozaložništvu z Zvezo društev slepih in slabovidnih in je prvi prevod tega dela iz norveščine v drugi jezik. Za prevod je Miheljevi lani na Norveškem čestital tudi avtor romana.

Prevajalka za delo ni prejela niti centa. “Ampak mi ni žal in upam, da bo knjigo prebralo čim več ljudi,” pravi, presenečena nad odmevnostjo dosežka.

Zdaj ima pred seboj že nov izziv: če bo vse po sreči, bo pasji mladič Nils čez leto in pol nasledil Biska kot prvi, za vodiča slepih izšolani veliki koder v Sloveniji. Irenin cilje je tudi, da bi ga nekoč sama strigla.

---