Oljka prepričuje tudi Goriško

Lanska klavrna letina je oljkarje na Goriškem sicer pahnila v slabo voljo, a ne obupujejo. Letos obnavljajo oljčnike na treh hektarjih zemljišč. Vižintinovi iz Prvačine in njihovi kolegi so tudi iz tistega, kar jim je narava lani skopo namenila, uspeli pridelati olje za priznanja.

Odpri galerijo

PRVAČINA, NOVA GORICA > Da so goriški oljkarji zagnani, je pričala množica, ki je spremljala prikaz rezi v oljčniku Vižintinovih na Ronku nad Prvačino. Lep spomladanski popoldan sredi marca je privabil velik del izmed približno 180 članov Goriškega oljkarskega društva in precej takšnih, ki se počutijo še “premajhne” in bodo pravi oljkarji šele postali.

Večina jih je osuplo opazovala početje Irene Vrhovnik iz Kmetijsko svetovalne službe Koper, ki deluje v okviru Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica. Pri prikazu rezi oljke “poskusnemu” drevesu ni prizanašala. Okoli njega so se nabirale visoke kopice vejevja. Takšen pristop je letos posledica lanskih nevšečnosti v oljčnikih. Prizadete veje je treba odstraniti in dati priložnost mladim, da se razbohotijo za prihodnja leta, jim je pojasnjevala. Tudi nad njenim opozorilom, da bo treba več škropiti kot v ugodnih okoliščinah, kot da niso bili navdušeni.

“Ni panike, goriški oljkarji ne izgubljajo volje,” zagotavlja predsednica Goriškega oljkarskega društva Andreja Baša. Tako kot drugod, so lani tudi na tem koncu Primorske v oljčnikih svoje opravili deževje, napadi oljčne muhe in bolezni. Temu primeren je bil pridelek, v povprečju za petino manjši od pričakovanega. Z redkimi izjemami je bila tudi kakovost olja precej skromnejša. Tako ga je šla velika večina v rezerve za samooskrbo in le malo ga je ostalo za kupce, pojasnjuje predsednica društva.

Na območju, ki ga pokriva Goriško oljkarsko društvo, poleg spodnje Vipavske doline zajema še del Krasa, je popisanih 30 hektarjev oljčnih nasadov. Vsaj še toliko, večinoma manjših, ni nikjer uradno zabeleženih, ocenjujejo v društvu. Večina znanih oljčnikov premore po približno sto dreves na 3000 kvadratnih metrov površine, nekaj pa je tudi precej večjih. Ob tem velja omeniti v Vipavski dolini verjetno največjega, oljčnik Milana Sakside v Špeglah v Zaloščah s približno 500 oljkami na 1,6 hektarja površine. Gospodar je postavil tudi torklo.

“Po tako slabi letini nas je prijetno presenetila napoved goriških oljkarjev, da bodo letos obnovili ali na novo zasadili približno tri hektarje oljčnikov,” je zadovoljna Andreja Baša. Prepričana je, da društvo uspešno opravlja svoje poslanstvo. “V zadnjih desetih letih, društvo pa je bilo ustanovljeno pred 13 leti, smo precej okrepili predvsem izobraževanje oljkarjev v vseh fazah njihovega dela. Vestno prihajajo na delavnice, predavanja, obiskujejo naše spletne strani in podobno. Pogosti in dobrodošli so tudi tisti, ki sicer niso člani društva”, je nad zavzetostjo goriških alkarjev navdušena Andreja Baša. Poznavalci razmer ocenjujejo, da se bo pričakovani pridelek oljčnega olja na teh območjih približal količini 40 ton.

Domače okolje nudi tudi vse več predelovalnih zmogljivosti. Ob torkli Biotehniške šole v Šempetru storitev ponujata še omenjena v Zaloščah in tretja na turistični kmetiji Marušič v Lokvici na Krasu.

V Goriškem oljkarskem društvu se je pred dobrim letom dni organizirala skupina ocenjevalcev domačega olja, ki ga sestavlja 22 članov društva. Sestajajo se dvakrat mesečno in pridobivajo izkušnje pri ocenjevanju, tudi zaznavanju napak, pomanjkljivosti in razlik v kakovosti. Tako so se sredi marca v Skriljah na Vipavskem lotili lanskega letnika in z zadovoljstvom ugotovili, da so se nekateri dobro znašli tudi v okoliščinah, ki jim niso bile naklonjene. V pokušino so dobili 14 vzorcev iz Vipavske doline in s Krasa. Naziv šampiona so prisodili ekstra deviškemu oljčnemu olju Andreja Gregoriča iz Prvačine. Z zlatimi medaljami so se okitili Žarko Vižintin, Ernest Kante, Edi Batič, Iztok Trošt, Nives in Božo Velikajne in Maks Černuš. Srebrne medalje pa so prejeli Milivoj Gorup, Biotehniška šola v Šempetru, Boris Mozetič, Franc Kante in družina Pekeč.

Da so bile ocene v Skriljah na mestu, pričajo tudi priznanja iz Splita. Tja so svoja olja poslali v oceno oljkarji iz osmih držav Sredzemlja. Pokuševalci so izmed 400 vzorcev zlate medalje prisodili vzorcem Žarka Vižintina, Ernesta Kanteta in Edija Batiča, Žarko Leban pa je prejel plaketo. Kantetovo olje je bilo uvrščeno tudi med najboljših deset in s tem je dobilo oznako TOP 10. Zadovoljstvo je bilo toliko večje, ker je šlo za pridelke lanskega, vse prej kot hvaležnega letnika.

Kot rečeno, so bili goriški oljkarji ob prikazu reza gostje Vižintinovih v Prvačini. Njihov oljčnik na Ronku nad vasjo je več kot spodoben: 280 oljk na približno hektarju površine. Zemljišče je odlično, so ocenili strokovnjaki, in leta 2003 je začel nastajati nasad. “Stvar nas je pritegnila, kmalu smo ugotovili, da je bila odločitev prava in z veseljem pomaga vsa družina,” je zadovoljen Žarko Vižintin. “Najbolj smo se veselili letnika 2013, ko smo pridelali skoraj dve toni oljk in iz njih iztisnili 300 litrov olja. To še vedno ni dovolj za vse, ki po njem povprašujejo, vendar lep obet za prihodnja leta, ko bi oljčnik moral dajati kakšnih pet ton oljk,” v prihodnost optimistično gleda Vižintin.

Sledilo je sicer tisto nesrečno leto, ki pa gotovo ne bo usodno. Svoje so k odločnosti Vižintinovih pripomogla tudi omenjena priznanja. Ali bodo oljčnik širili, se še niso odločili, pravijo.

DAVORIN KORON

---