Od stresa do ravnovesja

V vsakdanjem življenju se človek frustracijam nikakor ne more izogniti. Vedno je nekaj, kar nas lahko vrže iz tira ali spravi na obrate, kot radi rečemo; sploh, ko se naša pričakovanja ne izkažejo za realna. A če na zunanje okoliščine, ki nas privedejo v stresno situacijo, nimamo vpliva, pa lahko sami izbiramo, kako se bomo nanje odzvali. Če bomo sprejeli vlogo žrtve, bomo stres samo poglabljali, kar lahko privede do bolezni. Svoj odnos do življenja moramo zato vzeti v svoje roke.

Psihoterapevtki Mirjana Palčič Bubnič (levo) in Barbara Krnc iz koprskega Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč  Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Psihoterapevtki Mirjana Palčič Bubnič (levo) in Barbara Krnc iz koprskega Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč  Foto: Zdravko Primožič/Fpa

Pri tem si lahko pomagamo s Teorijo izbire, novo psihologijo osebne svobode, ki ponuja nov pogled na odnose med ljudmi. Njen utemeljitelj je ameriški psiholog in psihiater dr. William Glasser.

Teorija izbire pravi, da si sami izbiramo vse, kar počnemo; vključno z nezadovoljstvom, ki ga občutimo. Drugi nas namreč ne morejo ne osrečiti ne onesrečiti, saj je vse, kar nam dajo, le informacija, ki pa nas ne more pripraviti do tega, da bi nekaj naredili ali občutili.

Zakaj se ljudje vedemo tako, kot se?

“Na nas je, kako se spoprimemo s stresom in v frustrirajočih situacijah najdemo način, da v odnosu, bodisi s šefom, partnerjem ali otrokom, ostanemo povezani in s tem ohranjamo občutek, da smo znali poskrbeti zase ob drugi osebi,” pravita psihoterapevtki Mirjana Palčič Bubnič in Barbara Krnc iz koprskega Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč, ki pri obvladovanju stresnih situacij stavita prav na Glasserjevo Teorijo izbire.

Teorija izbire pravi, da drugih ljudi ne moremo spreminjati, spremenimo lahko samo svoj pogled na lastno težavo in izberemo novo, učinkovitejše vedenje. Dokler verjamemo, da bi zato, da se jaz dobro počutim, nekdo drug v odnosu moral početi to, kar je prav zame, in se strinjati z menoj, tako dolgo sam ne ustvarjam zdravega odnosa do sebe, drugih in okoliščin. In to odnos je, kaj počnem jaz in ne kaj počne drugi. In s tem kreiramo svojo realnost - zadovoljujočo ali pa tudi ne.

“Gre za ozaveščanje in spremembo naših temeljnih prepričanj; tega, v kar verjamemo, zakaj se ljudje vedemo tako, kot se, in kaj v okolici prepoznavamo kot ogrožujoče,” sta poudarili na ponedeljkovem predavanju v koprskem Središču Rotunda. Svoje besede sta podkrepili z besedami Alberta Einsteina: “Problema ne moremo rešiti z enakim načinom mišljenja, kakršno ga je ustvarilo.”

Od frustracije do stresa je le majhen korak

Na zunanje okoliščine se ljudje različno odzovemo. Prav tako jih zelo različno doživljamo, saj jih različno interpretiramo. “Situacija, ki meni predstavlja frustracijo, je za vas lahko povsem neproblematična,” pravi Barbara Krnc. Tako lahko nekateri povsem brez težav nastopijo pred polnim avditorijem, medtem ko je drugim stresno že to, da so obdani s toliko ljudmi. Nekaterim začne srce hitreje biti, ko morajo urediti papirje za kredit, drugi se začnejo potiti v čakalnici pri zobozdravniku, spet tretje vrže iz tira dejstvo, da so jim zaprli trgovino pred nosom ali da jih je nekdo (čeprav nehote) pustil na cedilu ...

“Vse to so zunanje okoliščine, ki so dejstvo. Nanje nimamo vpliva. Frustracijam se žal v vsakdanjem življenju ne moremo izogniti. A če jih poglabljamo, s tem, ko na primer sprejmemo vlogo žrtve, se samo še bolj stresiramo,” opozarja Mirjana Palčič Bubnič.

Pomembno je, kaj jaz verjamem

Barbara Krnc kot primer navede sledečo situacijo: s kolegico sta se pripravljali na pomembno predavanje, tik pred zdajci pa ji je sporočila, da je zaradi bolezni ne bo. Kaj storiti? “Lahko se smilim sama sebi in jamram, kako sem boga. Lahko preganjam kolegico, naj vendar popije kak aspirin - ali še bolje, kaj močnejšega -, da se do jutri spravi k sebi, saj me vendar ne more kar tako pustiti na cedilu. Lahko pa se dam v vlogo reševalca: v tej neugodni situaciji se sicer počutim nemočna, a ker menim, da bi to pričakovali od mene, predavanje izpeljem sama. Skupni imenovalec vseh treh vlog - žrtve, preganjalca in reševalca, je prav zaznava nemoči. In ko izberemo in ohranjamo ta fokus, lastno stisko samo še poglabljamo,” opozarja Krnčeva.

Na zunanje okoliščine, ki nas privedejo v stresno situacijo, nimamo vpliva. Lahko pa sami izbiramo, kako bomo nanje odreagirali.

“Edina realna pričakovanja so pričakovanja do samega sebe,” pojasnjuje.

“Če se torej odločim, da bom izpeljala predavanje tudi sama, potem je odgovorno, da fokusiram svoje potenciale. Da se torej osredotočim na to, na kar imam vpliv, in ne na tisto, na kar nimam vpliva. Lahko pristopam iz sprejemanja konkretne situacije in gradim na svojih potencialih. Lahko pa izberem zaznavo, da sem žrtev okoliščin in vedenj drugih ljudi ter se s tem stresiram še naprej.” zaključuje Barbara Krnc.

Ne ukvarjajmo se s stvarmi, na katere nimamo vpliva

Ko se ukvarjamo s stvarmi, na katere nimamo vpliva, namesto s tistimi, na katere ga imamo, izgubljamo občutek, da znamo poskrbeti zase, da smo mi tisti, ki imamo vajeti v svojih rokah. “In to privede do izgorelosti, izčrpanosti, napadov panike ... in nazadnje do bolezni,” razlaga Mirjana Palčič Bubnič. Šele ko bomo drugače pogledali na zunanje okoliščine, se bomo drugače odzvali nanje, pojasnjujeta terapevtki, akreditirani učiteljici Evropskega inštituta za realitetno terapijo, ki temelji na psihologije Teorije izbire.

PETRA VIDRIH


Najbolj brano