Ob meji, o meji, brez meje

Meja že dolgo ni več tisto, kar je bila. Fraza, da meje ni več, sicer ne drži, le obmejni nadzor ni takšen, kot smo ga bili vajeni. Iz otroštva se spominjam bodeče žice, ki je označevala konec ene in začetek druge države, pa tudi potk, po katerih so na obeh straneh meje patruljirali vojaki.

Čez drn in strm ob državni meji Foto: Toni Gomišček
Čez drn in strm ob državni meji Foto: Toni Gomišček

Našim graničarjem smo pravili družeti. Tam naj bi bili zato, da varujejo mejo, dejansko pa so nas mulce, ki smo se podili po Bregu ali mimo njih hodili k Soči, zgolj spraševali, če imamo kakšno sestro. Kot edinec sem hitro zaključil tak pogovor, le izjemoma sem moral obljubiti, da bom naslednjič v družbi nekoga, ki sestro ima. Čeprav mi takrat ni bilo najmanj jasno, čemu nas sprašujejo po družinskem stanju, sem na račun obljube običajno iztržil dovoljenje, da smem stikati za trobenticami, korčki (ciklamami) ali zvončki prav v pasu tik državne meje, kamor sicer že leta ni smel stopiti nihče in kjer je bilo prav zaradi tega največ vseh mogočih cvetk.

Vojaki že dolgo ne patruljirajo več vzdolž meje. Šla je Jugoslavija in odšli so družeti. Obmejne poseke so zaraščene, skrbno vzdrževane steze nekdanjih graničarjev se marsikje izgubljajo v robidi, lesene brvi preko grap so zvečine nagnite in se sesedajo, v gošči pa le z veliko pozornostjo najdemo mejne kamne, postavljene sicer povsod tam, kjer mejna črta le za las spremeni smer. Teh sprememb pa je toliko, da bi lahko na nekaterih odsekih meje, na primer po grebenu Sabotina, skakali s kamna na kamen! No, tam gori, v kamnitem svetu, je mejna steza že dve desetletji dobro obiskana planinska pot, podobno uporabne pa bi lahko bile prav vse graničarske steze.

Danilo Štekar, po rodu iz Snežatna, sicer pa moj osnovnošolski učitelj biologije in kemije, mi je pripovedoval, kako je spretno pretihotapil večje število kavbojk in šuškavcev, šumečih dežnih plaščev, ki so bili v šestdesetih letih najbolj iskan modni dodatek. Nekega vetrovnega in deževnega dne se je, oblečen v bratove ponošene obleke, na vespi odpravil preko meje. Ker je bil on takrat suhec, brat pa korenjak, je »prazen prostor« zapolnil z oblekami različnih velikosti, okrog gležnjev zategnil vrvico, okrog vratu pa debel šal. Ko ga je carinik zagledal tako ohomotanega, se mu je približal, in ga pohvalil: “Ti, ti, ti pa se res znaš vremenu primerno obleči!”

Jeseni 2007, tik pred vstopom Slovenije v schengensko območje, sva z Marjetko Plesničar odkrivala skrite kotičke vzdolž meje od Podsabotina do Golega Brda in predlagala pohod Ob meji brez meje, nad katerim so organizacijsko in izvedbeno skrb prevzeli briški planinci. S pomočjo briških javnih delavcev smo takrat počistili najbolj zaraščene odseke, pregnali nekaj fazanov iz gnezdišč in zmotili merjasce med dnevnim počitkom v gošči, pohodnikom pa pokazali povsem nepoznane dele Brd. Pohod je postal tradicionalen, vendar se zadnja leta vse bolj oddaljuje od mejne črte, ki ji v veliki meri sledi s kar varne razdalje in po asfaltnih poteh. V spodbudo Bricem, da bi pestri turistični ponudbi dodali še potepanje po mejni črti, sem zbral nekaj fotografij, ki jim poleg opisa poteka trase dodajam še nekaj zgodb o življenju ob meji, ko so bili majhni tihotapski podvigi nepogrešljiv del našega vsakdana.

Od Podsabotina do Števerjana

Pot začenjamo ob nekdanjem dvolastniškem mejnem prehodu, ki so ga kasneje lahko uporabljali tudi imetniki prepustnic, in nas sprva vodi ob potoku Pevmica, za katero nas tabla na italijanski strani opozori, da je tu ribarjenje prepovedano. Potok zasanjano teče, se ustavlja v tolmunčkih in nato z majhnimi skoki premaguje ovire, ki so ponekod gmote fliša, drugje pa le deblo, ki je padlo v strugo. Vinorodna okoliša Brda in Collio se spogledujeta preko vodotoka.

Romanu Prinčiču iz Gornjega Cerovega, po domače Blaževemu, mnogi pripisujejo, da je bil med največjimi in najboljšimi tihotapci. Sam se pri tem le skrivnostno nasmehne, prizna pa, da je morala žena večkrat ponj v karavlo na Humu. Njihova hiša in posesti so tik ob meji, za gibanje v obmejnem pasu pa so tam stanujoči državljani dobili posebne dovolilnice, ki so jih morali imeti vedno pri sebi, če so jih ustavili graničarji. Če so te zasačili brez, so ti začasno vzeli prostost in te odpeljali na karavlo. Tak ulov je njim prinesel nekajdnevni nagradni dopust, Roman pa je ugotovil, da ostane del meje zaradi tega nekaj časa brez nadzora. In ko je povezal oba konca, se jim je pustil ujeti in tako omogočil sodelavcem, da so znosili čez zeleno mejo vse, kar so dneve in dneve skrbno pripravljali. Pod večer pa je prišla ponj na karavlo žena z vsemi potrebnimi dokumenti.

Na robu vasi meja zavije levo in sledi manjšemu potočku Slatovnici. V bregu na desni strani je večji oljčnik, sicer pa pot kmalu zavije v gozd. V ilovici ob strugi so lepo vidni odtisi parkljev srnjadi, nekje mah prerašča kup odsluženih železniških pragov. Vojaki so jih uporabljali za pripravne brvi, morda tudi za gradnjo zaklonišč. Sledi dokaj strm vzpon ob potoku, ki na več krajih oblikuje manjše slapiče. Nekaj mejnih kamnov leži prevrnjenih v strugi. Kmalu se svet odpre: spet smo med vinogradi in hitro tudi na grebenu, po katerem se vije cesta in kjer je stražarnica mejnega prehoda Hum.

Od Števerjana do Vipolž

Začetni spust poteka ob večjem češnjevem nasadu, potem se je potrebno skozi robido prebiti do dna doline, ugnezdene med Števerjanom in Cerovim. Priporočam obleko, odporno na trnje, in visoko obutev s trdim podplatom, saj se nam sicer nežni in skrbno obdelani briški griči kažejo v povsem drugi, dokaj prvobitni in divji obliki. Ko dosežemo dno doline in potoček Čubnico, je najhujše za nami. Goščava spominja na pragozd, vendar se ob potoku prebijamo brez večjih težav in kmalu pridemo na odprto, v objem vinogradov. Če imamo srečo, zmotimo kakega vinogradnika pri obrezovanju trt in se pustimo povabiti na pokušino vina.

Pavle Srebrnič jih šteje 88, toda še vedno je čil in rad pripoveduje stare zgodbe. No, on je tisti, ki je imel hlev v dveh državah, in ki je moral na zagovor, ker je enem dnevu več kot stokrat prešel državno mejo. In ki so ga obtožili industrijske špijonaže! Ta zgodba sicer ni tihotapska, nam pa oriše duh takratnega časa. V Italiji so bili nekaj časa v prodaji pralni praški, v katerih so bile majhne plastične igrače. Cariniki jih običajno niso odpirali, Pavletu pa se je zgodilo prav to: carinik je škatlo pralnega praška potresel in zaslišal v njej nekaj trdega. Ker so bili ti dodatki presenečenje, Pavle seveda ni znal povedati, kaj natančno je v škatli. In tako jo je moral odpreti. Ko se je sredi kupa belega pralnega praška prikazal majhen plastični traktor, je carinik veselo poskočil: “Glej zlikovca, on pa bi rad bil industrijski špijon!” Pomoto so uvideli šele nadrejeni med zaslišanjem v Novi Gorici.

Pri mejnem prehodu Cerovo zapustimo ravnico in se skozi goščavo prebijemo na drugo stran, kjer se vinogradom po gričih pridružijo ravninski ob potoku Birša. Tu so ponekod, za lažjo orientacijo nadzornikov meje, ob mejnih kamnih postavili še oranžne drogove, ki koristijo tudi pohodnikom. Nekajkrat je potrebno preskočiti kak odvodni jarek ali pa se mu ogniti tako, da poiščemo najbližji most. Brvi bi pot seveda olajšale.

Od Vipolž do Plešivega

V ravninskem delu začenjamo pot skozi goščavo ob jezercih, nato se znajdemo sredi trt. Z malo sreče naletimo sem ter tja na pozabljenega martinca, miniaturni grozdek, ki je odgnal s kake vitice, in ga prezebli ptiči še niso pozobali. Ponovno moramo skakati čez jarke, zato pa je orientacija na tem odseku lažja. Kmalu se svet ponovno dvigne, po prečkanju ceste pri nekdanjem mejnem prehodu Ceglo pa nas ponovno čaka malo divjine. Potem naletimo na hlev, ki so ga bistroumni risarji državne meje presekali na pol. Ko je lastnik kidal gnoj, je moral poklicati družete, da so beležili njegove prehode državne meje, saj je bil vhod v hlev v eni državi, gnojna jama pa v drugi! Podobno je bilo, ko je gnoj nakladal na voz.

Pri Mirku Kristančiču - Movii so se razni predstavniki oblasti vedno radi ustavili, saj so lahko računali na kozarec dobrega vina, ki mu je sledil drugi, pa tretji in tako naprej, dokler niso bile glave dovolj lahke, da se jim je razvezal jezik. Pa se je enkrat eden od teh uniformirancev potolkel po prsih in rekel: “Glej Mirko, koliko si dosegel, ker smo te mi tako dobro čuvali!” Mirko pa je tiho zabrundal: “In koliko šele bi, če me ne bi čuvali ...”

Zanimivost je tudi čezmejni vinograd: lastnik je moral na mejni črti vrste prekiniti, saj bi žice sicer ovirale prehod graničarjev. Resnici na ljubo je potrebno dodati, da sta Italija in Jugoslavija po podpisu osimskih sporazumov dovolili manjše popravke meje, tako da so lastnikom parcel, ki jih je meja razdelila na dvoje, dovolili, da celotno posest prenesejo na en ali drugi kataster oziroma pod eno ali drugo državo. Večina lastnikov je to tudi naredila, nekaterim pa je prejšnje stanje ustrezalo, saj jim je čezmejna posest omogočala ohranitev statusa dvolastnika, prodajo grozdja italijanskim vinskim kletem in še celo vrsto drobnih ugodnosti ...

Od Plešivega do Golega Brda

Hodimo po najbolj zahodnih obronkih vinorodnih Brd in odkrivamo svet, ki ga ni moč videti z nobene izmed briških cesta. Na obzorju se izrisuje silhueta cerkvice v Barbani pri Fojani, po lagodni hoji ob vinogradih pa moramo kmalu ponovno skakati preko potokov - najbolj vodnat je Fedrih, in zaviti v gozd. Pot se dviga in vrh grebena pridemo na posest, ki sta jo obnovila Matjaž Kramar in Katja Distelbarth, sicer umetniški par, ki se uspešno ukvarja tudi z vinarstvom. Njun nekdanji tokaj ima pridelovalcema ustrezno ime - bohem.

Oskar Kristančič ima ob meji čebelnjak in postanek pri njem lahko izkoristimo za požirek medice, še bolj pa za pogovore o časih, ko je dan po kolinah tihotapil stegna preko meje. Oče ga je poslal na pot v upanju, da bodo stražniki manj strogi pri pregledovanju voza, če ima vola na povodcu en tak mulc, kot pa če bi ga sam peljal. In tako so stegna skrbno zavili, pokrili s cerado, čez vse pa naložili debelo plast hlevskega gnoja. Ko je tako enkrat mali Oskar prišel srečno mimo jugoslovanskega carinika in ko se je moral ustaviti pri italijanskem finančnem stražniku, mu je le-ta dobrohotno dejal, da ga je kar pričakoval. Na vprašanje zakaj, je “financar” zvito odgovoril, da zdaj že ve, da vsakokrat, ko pri Kristančičih koljejo prašiča, peljejo naslednji dan gnoj na posest čez mejo. Namig je bil jasen in oče se je kasneje oglasil na “bloku” z rešto klobas.

Sledi spust proti dolini Reke, ki pa jo lahko prečimo le preko mostu. Mimo zgradb nekdanjega mednarodnega mejnega prehoda Neblo se ponovno dvignemo v breg in po hoji med vinogradi zavijemo v gozd. Sledi še nekaj čistin z vinogradi: pot ob meji vijuga obenem s potokom Koren in se kmalu konča v gozdu proti Bregu nad Golim Brdom in do samega Golega Brda, kjer se meja oprime mejne reke Idrije, ki ločuje Kolovrat od hribovja Beneške Slovenije. Ta zadnji del je najbolj prvobiten, odmaknjen od naselij, zasanjan v svoji odročnosti.

Pot, primerna za zimske dni

Opisano pot je nemogoče prehoditi v enem dnevu. Brez večjih postankov nam vzame dva dni, s postanki pri vinarjih in prebivalcih ob meji, ki se še spominjajo, kako so članom mednarodnih mejnih komisij v brk ponoči premikali podnevi postavljene količke, pa tri. Obleka in obutev naj bosta primerni za hojo po brezpotju. V vaši opremi naj bo tudi mačeta, saj je ekipa Lučko Kocina, Simon Benedetič in Franko Gabrijelčič prvič in zadnjič čistila del poti in nameščala začasne mostičke, sestavljene kar iz palet, leta 2007. Zima pa je najprimernejši čas zato, ker listje odpade in imamo tako več možnosti, da v rastju opazimo mejne kamne in oranžne drogove, s tem pa tudi potek državne meje. Ki se je res ni potrebno več paziti, zato pa je ob njej, po njej in brez nje prav prijetno hoditi.

TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano