O zobni pasti in varnih pristanih

Vsaka novost zamaje naše življenje. Selitev, nova služba, nov otrok ... To so res velike spremembe. Tudi manjše niso zanemarljive, na primer zapora ceste, po kateri se vozimo vsak dan, zaprtje najljubše pekarne, okvara pralnega stroja, zamenjava embalaže zobne paste in podobno.

Kup novosti, ki nam spremenijo našo ustaljeno dnevno rutino in nas lahko spravijo v nejevoljo. Večje bolj, manjše manj, a za vsako spremembo, ki jo bomo po novem razumeli kot našo, potrebujemo določen čas.

Da naš enoletnik začne obiskovati varstvo, vrtec, je zanj temeljita sprememba, ki mu res zamaje vse, kar je dotlej poznal. Nič čudnega torej, da se ji sprva upira, mu je moteča in prav nič pogodu. Tudi nam ne bi bila. Zato je zelo prav, če si starši predstavljamo, kako bi se sami počutili ob takšnih novostih. Ni prijetno, včasih bi kar zajokali, od hudega stresamo slabo voljo na vse domače, ki niso prav nič krivi. Vse to je normalno in razumljivo, le da odrasli znamo krotiti svoje misli in dejanja, otroci še ne.

Odhod v vrtec je za otroka stres. Dovolj močan, da otroku ni potrebno povzročati še dodatnega. Vsaj nekaj časa ne. Nekatere mame želijo prekiniti dojenje ravno v času, ko gre otrok v vrtec. Velikokrat na silo. Tega preprosto ne razumem. Povzročati dodaten stres otroku, ko je že tako na koncu z živci, je po mojem prepričanju nečloveško. Otroku je vidno odrešilno, ko se zjutraj pred odhodom od doma pocrklja pri mami in se ob ponovnem snidenju znova prisesa v njen varen objem. Takrat ve, da je vse v redu, to je stalnica, ki jo ima in na katero se lahko opre. Ga vodi, ga spremlja skozi ves dan.

Če je kaj prav, potem je to, da otroku ob stresu omogočimo “čustveno varnost”. Naj se otrok med domačimi ljudmi počuti točno tako, kot se je prej. Ob vstopu v vrtec ni čas za lastno posteljo v novi sobi, pa čeprav ji je stene poslikal znani slikar, nič čas za selitev v drugo mesto, ni čas za ... Vse to je potrebno načrtovati veliko prej ali mnogo kasneje.

Moji otroci obožujejo dotik. Vsak ima ali je imel kot majhen nek svoj način “preverjanja mame”, drugače tega ne znam opisati: božanje ušesa in uhanov, ki jih nosim, božanje in kravžljanje las ali pa to, da zarijejo svojo glavico ob moj vrat in vonjajo (pravi) parfum. Polno je takšnih dotikov, ki jih prepoznavam kot njim nujno pomembne v nekem določenem trenutku.

Navadno takrat, ko jim je neprijetno ali hudo, pa naj bo to zaradi prvih dni v vrtcu ali zaradi manjše praske na kolenu. Vsak izmed nas potrebuje varen pristan, posebej v težkih trenutkih. Privoščimo si ga drug drugemu.

MOJCA KOMAN, univ. dipl. inž. živ. tehn., mamica petih otrok (mamakuha@mojcakoman.com)


Najbolj brano