Nogometaši Udineseja nikamor brez Batujca

Dimitrij Gleščič iz Batuj ima vidno in odgovorno vlogo v italijanskem prvoligašu Udinese. Kot voznik prirejenega in prepoznavnega avtobusa je že šesto leto zadolžen, da nogometaši, strokovni štab in spremljevalci videmskega kluba pravočasno in varno prispejo na stadion, letališče ali v hotel.

Novogoriška družba za avtobusni promet in turizem Avrigo je podaljšala petletno sodelovanje z Udinesejem. Pred tem je na zahtevo predsednika kluba Giampaola Pozza zamenjala celostno podobo avtobusa, ne pa tudi voznika. Dimitrij Gleščič je zanesljiv in praktično nezamenljiv člen v verigi Udineseja, za katerega so v prvi polovici 80. let denimo igrali tudi Zico, Ivica Šurjak in Franco Causio, v novejšem obdobju pa Samir Handanović. S slovenskim reprezentančnim vratarjem se je 43-letni Gleščič seznanil že ob prihodu.

“Imela sva dober odnos. Tudi na avtobusno postajo v Ljubljano me je prišel obiskat, pa sva šla na pijačo. Zdaj je v Interju, tako da nisva več v rednih stikih. Se pa pozdraviva, ko se srečava.”

> Kakšne odnose ste sicer vzpostavili z igralci?

“Avtobus vozim že 20 let, nogomet pa je del mojega življenja od malih nog. Treniral in igral sem ga v Vodicah iz Šempasa, kjer nogometno tradicijo nadaljuje sin. Nenazadnje tudi kot poklicni voznik avtobusa nisem pretrgal vezi z nogometom. Sprva sem na gostovanja vozil navijače ajdovskega Primorja. Ko so me premestili v novogoriško poslovalnico, pa sem skoraj desetletje skrbel za prevoze nogometašev Gorice v njenem šampionskem obdobju. Leta 2009 je prišlo do Avrigovega sporazuma z Udinesejem in takrat sem začel voziti klubski avtobus. Ko prideš iz Slovenije v Italijo, si misliš, da bo to drugi svet, a ni tako. Vsak igralec pride do tebe, te pozdravi, vpraša, kako si. Če se ne srečamo kak mesec, te prisrčno objamejo, kot da se ne bi videli deset let. Med nami vlada obojestransko zaupanje in spoštovanje. Za njih sem 'grande' (v prevodu 'veliki' op. a.) ali pa 'Dimi'.”

Tesni stiki z igralci z Balkana

> S kom se najbolje razumete?

“Najtesnejše vezi sem stkal z nogometaši s poreklom iz nekdanje Jugoslavije - z Brkićem, Mlinarjem, Bubnićem, Perico, s katerimi se tudi slišim po telefonu in me včasih obiščejo. Basta, ki je prestopil iz Udineseja v Lazio, mi je denimo po pošti poslal novi klubski dres s podpisom.”

> Kakšen pa je glavni zvezdnik Antonio di Natale?

“Prebrisan, zvit, vedno pripravljen na šalo, s katero te mimogrede pretenta. Z njim je treba ravnati previdno. Enkrat me je zaprosil, če mu posodim dva evra za pijačo iz avtomata. Odvrnil sem mu, da nimam drobiža, pač pa samo 500 evrov. Pa mi je rekel, naj jih položim na mizo in jih bo še on. Sicer pa je velik ljubitelj in zbiratelj hitrih avtomobilov. Z njimi me je nekajkrat tudi peljal na vožnjo.”

> Kako pa se obnašajo igralci na avtobusu?

“Kot profesionalci. V avtobusu vlada tišina, vsi so osredotočeni na svoje zadeve. Ob zmagah ali porazih ni bistvene razlike v razpoloženju, ki ga kažejo. Vsak zasede svoj izbrani sedež, običajno si igralci namestijo slušalke in uporabljajo brezžično omrežje. Bolj čustven je odziv navijačev ob pomembnih tekmah. Nekoč, ko so si je ekipa v Cataniji priigrala uvrstitev v evropsko ligo, se je na letališču v Ronkah zbralo 5000 privržencev Udineseja. Od letališča do Vidma smo potrebovali cele štiri ure. V Italiji je nogometna pripadnost še vedno velika.”

> Kakšen je sicer potovalni horizont?

“Na gostovanja, kot so Genova, Firence ali Milano, se odpravim dan prej in s seboj odpeljem logistične pripomočke oziroma prtljago ter hišnika, kuharja in klubsko televizijo. Popoldne grem na letališče iskat nogometaše in skupaj se napotimo do hotela, kjer imamo nato večerjo. Na dan tekme najprej odpeljem vso prtljago do stadiona in se vrnem po igralce. Po tekmi sledi pot na letališče, kjer odložim ekipo, z avtobusom pa nadaljujem pot proti Vidmu. Za daljša gostovanja, kot so Rim, Neapelj ali Sicilija pa klub v mestu najame avtobus, jaz pa jih odpeljem na letališče v Ronke. Z ekipo sem opravil že več kot 670 poti. V vseh teh letih sem zaradi družinskih razlogov izpustil le eno, sicer pa sem bil zmeraj zraven. Večinoma vozim torej ob vikendih, včasih pa tudi med tednom, še zlasti v pripravljalnem obdobju. Sicer nisem izključno voznik Udineseja, a ko me videmski klub potrebuje, sem vedno z njimi.”

V Livornu je v šipo priletel kamen

> Ste doživeli že kakšno posebno izkušnjo na gostovanjih?

“Veliko je bilo prijetnih, nekaj pa tudi zoprnih. V Livornu so domači navijači po tekmi v naš avtobus zalučali kamen, ki ga še vedno hranim za spomin. Enkrat so nas na poti s stadiona zaustavili tudi z rezultati nezadovoljni Udinesejevi navijači. Na cesti pa tako ali tako doživiš marsikaj, od dvignjenega palca do iztegnjenega sredinca. Nekajkrat so mi navijači nasprotnih ekip iz drugega vozila pokazali tudi zadnjo plat. Večjih težav sicer ni bilo, le enkrat smo morali poklicati policijo, ker je bilo že vse skupaj preveč moteče.”

> Kako je sicer videti Udinesejeva odprava na gostovanjih?

“Skupaj nas je 32. Poleg nogometašev in trenerskega štaba so z nami v avtobusu štirje fizioterapevti, ekonoma in zdravnik. Praviloma ima v hotelu vsak svojo sobo, to velja tudi zame. Parkirni prostor pred hotelom je običajno rezerviran. Od letališča imamo policijsko spremstvo, tako kot nato tudi na poti od hotela do stadiona, kamor se odpravimo dve uri pred tekmo. Vse se odvija s filmsko hitrostjo. Seveda sem prisoten tudi na tekmah. Imam klubsko akreditacijo oziroma letno karto. Nekaj posebnega je doživeti nogometno ozračje na San Siru ali Juventus Stadiumu, kjer denimo ni prostega sedeža.”

> Ste zraven tudi na uvodnih zborih in zaključkih sezone?

“Običajno da. Zaključek pretekle sezone smo imeli v Tricesimu. V restavraciji so se nam pridružili predstavniki 24 navijaških skupin. Nogometaši, s katerimi smo sedeli v sredini dvorane, so jim podarili svoje drese. Bilo je nekaj grenkega priokusa, saj smo dan prej izvedeli, da nas zapuščata glavni trener Andrea Stramaccioni in njegov pomočnik Dejan Stanković, s katerima smo se dobro razumeli. Sicer pa sem tovrstnih sprememb že vajen. V petih letih se je pri Udineseju zvrstilo šest trenerjev, kar ni nepomembno. Vsakega se je treba navaditi; to velja tako za nogometaše kot za voznika avtobusa.”

> Kakšen pa je lastnik Udineseja Giampaolo Pozzo?

“Pred domačimi tekmami pride zjutraj na stadion, zvečer pa ga zapusti. Ko se vidimo, se pozdravimo. Na gostovanjih prespi v našem hotelu in se s taksijem odpravi na tekmo. Ker ima še dva kluba v Angliji in Španiji, ni vedno zraven. Ko si z njim, se ti zdi, da te skoraj ne pozna, a ta občutek je varljiv. O vseh ve vse in še več.”

ALEŠ SORTA

---