Neustrašni kaskader s trezno glavo

Dijak in poznejši gozdar Peter Poljanec je z ekipo mladih vrstnikov - idrijskih alpinistov - služil denar za vzpone v svetovna gorstva z najtežjimi in nevarnimi višinskimi deli. V njih so zametki poznejšega Kaskaderja, družbe, ki se spoprijema z deli, pri katerih običajna podjetja omagajo. V teh dneh s sodelavci hiti z obnovo naprav na prepadnih pobočjih smučarskega centra Kanin in zagotavlja, da bo ta pred novim letom nared za smuko.

Idrijski kaskaderji - ekipa vsestransko, predvsem pa z zelo specifičnimi znanji usposobljenih 14 zaposlenih in še toliko pogodbenih sodelavcev družbe Kaskader Idrijčana Petra Poljanca, ima te dni polne roke (in glave) dela s ponovnim oživljanjem naprav na smučarskem centru Kanin. Zagotavljajo, da jih bodo ob izteku leta ponovno pognali. Kaskaderji, ki so sicer na Kaninu podizvajalci družbe Dr. Duhovnik, so še vsako, pa naj bo še tako noro težko in nevarno delo, ki so ga sprejeli, v roku tudi opravili.

Verjamejo v sebe

“Verjamem v sebe!” je manjši plakat, ki ga ob mogočni pojavi Petra Poljanca najprej opaziš ob vstopu v njegovo pisarno ob ogromnih prostorih z vso mogočo nenavadno opremo in mehanizacijo v Spodnji Kanomlji. Pozno zvečer, ko se je že vrnil z različnih delovišč, si je v njej dal opraviti s papirnatimi deli, ki jih seveda ne mara. “Administracija je nujno zlo, s katerim v podjetju moraš opraviti. Ker je je vse več, sem pogosto odtrgan iz terena. Tega in akcijo zelo pogrešam,” se je nasmehnil Poljanec.

“Akcija” v jeziku Poljanca pomeni spopad z vsemi tistimi težavnimi višinskimi ali globinskimi deli, pred katerimi običajna podjetja obupajo, srca slehernikov pa otrpnejo od strahu. Slogan Kaskaderja Kjer se drugi ustavijo, mi nadaljujemo drži dobesedno. Na primer: vrtanje in sočasno miniranje v 25 metrov globoki vrtini s premerom slabega metra na Macesnovem plazu v Lučah. Odstranjevanje plazu z miniranjem v prepadni strmini na planini Tosc pod Triglavom, kamor jim je najnujnejši, najmanjši buldožer lahko dostavil le vojaški helikopter zato, da so ponovno usposobili dostop na pašne planine. Pa napenjanje mrež na previsni kamenini po miniranju in odstranitvi labilnih blokov v prepadu pod tolminskim Hudičevim mostom. Ali pa pravkar končana montaža cevne antene na TV stolpu na kobariškem Stolu visoko pod nebom brez zanesljivega varovanja ...

Podobno nevarna dela - od napeljevanja in popravil elektroenergetskih vodov, gradnje vseh mogočih žičniških naprav, sečnje drevja in miniranja, dvigovanja poškodovanih vozil na brezpotnih terenih, ki so običajnim nogam nedostopni - bi lahko naštevali v nedogled. Pri vseh štejeta predvsem vrhunska psihična in fizična pripravljenost. “In raznovrstno znanje. Med ostalim nam zelo prav pride poznavanje fizikalnih zakonitosti, da se znamo učinkovito varovati, denimo pred padajočimi jeklenicami, skalami in podobnim,” je dodal Poljanec.

Družba Kaskader šteje zrelih 23 let in pomembno je, da se v vsem tem času noben delavec pri noro nevarnih delih še ni resneje poškodoval. “To, kar vi imenujete noro nevarno, je relativno. Ker vemo, da je naše delo tvegano, načrtujemo in preverjamo vsako njegovo podrobnost. Ob opremi in mehanizaciji, ki sta prilagojeni nedostopnim terenom, rednih zdravstvenih pregledih in sprotnem usposabljanju, pred vsako nalogo predvidimo tudi reševanje vseh mogočih težav. Ko je vse to za nami, smo psihično trdni. Najbolj se bojimo rutine. Zato drug drugega tudi nadzorujemo, tako pri doslednem opremljanju in privezovanju kot pri delu,” je povedal Poljanec.

Skoraj že maže smuči za smuko na Kaninu

Tako postopajo tudi te dni, ko se vzpenjajo po vrtoglavo visokih stebrih kaninske krožne žičnice, jih utrjujejo, preverjajo jeklenice ... Prej so že sanirali njihove temelje in obnovili vse poškodovane betonske stebre med spodnjima postajama A in B in obnovili dostopno pot do postaje C. Pravzaprav so to celo podaljšali proti naslednji postaji trisedežnice Skripi. Manjši tovornjak, s katerim se lahko do nje prebijejo po tej delovni poti, je zato pravo razkošje. Z novim buldožerjem - nakladačem pa zmorejo vse do vrha smučišča in naprej do Prevale. Prav minuli teden so na vrh Kanina z njegovo pomočjo prepeljali kontejner za oskrbo naprav. Čeprav morajo na tej prepadni poti od strahu kdaj “zamižati” celo kaskaderji, vse to obeta smuko ob napovedanem roku. Bržčas celo brez pomoči helikopterja ob usposabljanju naprav.

Na Kaninu so kot doma, saj so naprave vzdrževali tudi v času obratovanja centra. Kaskaderji so bili seveda tudi tisti, ki so v času mirovanja smučišča izpod snega reševali naprave in restavracijo v obilni zimi pred dvema letoma. “Glavna izvajalka obnove Kanina je družba Dr. Duhovnik, mi smo le podizvajalci. Ker delo teče po načrtih in je sodelovanje med nami, pa tudi s Pomo - francosko proizvajalko žičniških naprav in nadzorniki iz ZRMK dobro, bo center Kanin do konca decembra nared za smuko. Ker sem navdušen smučar, bom z velikim veseljem vijugal po tukajšnjih strminah,” je z obnovo Kanina zadovoljen Poljanec.

Šport je najboljši odgovor za težave mladih

V gorah se je vse skupaj za Poljanca tudi začelo. Ne s smuko, pač pa s hojo v hribe in alpinizmom. “Pravzaprav sem začel s košarko. Kot fant sem prekipeval od energije in vključitev v šport je bila nujna. Ostajam prepričan, da je šport pravi, če ne kar najboljši odgovor za različne težave mladih,” je prepričan Poljanec.

Visokoraslega mladeniča so pri 16 letih vključili v člansko košarkarsko ekipo, njega pa so vlekli hribi. Ker so mu bila pri srcu naravna prostranstva, se je izšolal v gozdarskega tehnika. Iz hribov se je kmalu podal v gore in začel premagovati njihove najtežje stene. Ker je bila blagajna alpinističnega odseka pri planinskem društvu Idrija kronično prazna, so si mladi alpinisti začeli služiti denar z najtežjimi višinskimi deli. Ko je preplezal Ande, Pamir, preživel nekaj težkih padcev in ga je skupaj s soplezalcem, že pokojnim alpinistom Slavkom Svetičičem več sto metrov na rob prepada odnesel plaz, ne da bi ju resno poškodoval, je bil pripravljen na Himalajo. Sočasno pa je bil v letih, ko je na vrata trkala družina in z njo nujnost zanesljivega kruha.

Od gozdarja do kaskaderja

Namesto v Himalajo se je odpravil odslužit fantovsko obveznost bivši domovini, po prihodu iz JLA pa se je zaposlil kot gozdar. Svojega prostranega revirja v Trnovskem gozdu zlepa ne bo pozabil. Plezalne opreme ni odložil, znanje pa je zavzeto nadgrajeval. Vključil se je v Gorsko reševalno službo Tolmin in postal njen inštruktor, prej pa gorski vodnik in alpinistični inštruktor. Rast je načrtoval tudi v svoji stroki, vendar ... “Gozdarska stroka je po osamosvojitvi v Sloveniji začela nazadovati. Ko je prišlo še do meni neljubih organizacijskih sprememb, sem začel razmišljati o delu, ki bi bilo meni v veselje, naročnikom pa v korist. Znanja sem imel dovolj, izkušenj z višinskih del tudi in leta 1992 se je rodil Kaskader,” je Poljanec prepričan, da je ravnal prav.

Še bolj so v to prepričani vsi, ki Kaskader obsipajo z delom. Kajti njegovi fantje - polovica zaposlenih izhaja iz alpinističnih vrst, preostala polovica pa so prav tako športni zapriseženci različnih, vsi pa z goro specializiranih znanj - zmorejo tako rekoč nemogoče. Poljanec je v družbi ves čas direktor, vodja ekip, najraje pa delavec - kaskader. Ker ob vsej svoji spretnosti in neustrašnosti delo vodi s trezno glavo, je Kaskader trdno podjetje. Poljanec pravi, da stresa ne pozna in spi mirno. Ker se je nekajkrat le znašel na tanki meji med življenjem in smrtjo, je človeško, da družina, partnerka in prijatelji zanj in njegove predane fante trepetajo. Sočasno mu povsem zaupajo. Tako zelo, da sta v Kaskaderju že zaposlena hči in sin. Slednji bo, ko bo za to prišel čas, nadaljeval očetovo delo.

SAŠA DRAGOŠ

---