Nekoč so bili mizarji ...

“Živel je tod mizarjev rod,” piše na spominskem obeležju v Mizarski ulici. A danes v Solkanu, ki je daleč naokrog slovel po izvrstnih mizarjih, ni niti enega več. Nanje spominja le omenjeno obeležje, narejeno po lesorezu Jožeta Srebrniča. In po novem tudi delavnica muzej z izvirno opremo. Da znameniti mizarji ne bi šli v pozabo.

SOLKAN > “Prvi mizar je prišel v Solkan okrog leta 1850. Takrat se je tukaj začel razvoj mizarstva,” pojasnjuje Jožko Markič, predsednik Rezbarskega, intarzijskega in restavratorskega društva Solkan (RIRDS), ki je s pomočjo KS Solkan in Solkancev postavilo delavnico-muzej. Razvoj mizarstva je bil bliskovit: do leta 1900 je v skoraj vsaki hiši v Solkanu bil mizar, pomočnik, vajenec ... Kar 350 jih je bilo, ko so ustanovili prvo zadrugo. In postali znani daleč naokrog. Še pred prvo svetovno vojno so z izdelki solkanskih mizarjev opremljali ne le domove v Gorici, ki se je širila in je potrebovala kakovostno pohištvo, pač pa tudi v Trstu in od tam preko morja do Egipta. Solkan je obenem imel zmagovito kombinacijo: Sočo, torej vodno energijo za žage, in les Trnovskega gozda. Razmah je preprečila prva svetovna vojna, ko so bili domači fantje vpoklicani, Solkan pa porušen. A mizarstvo je preživelo. Leta 1921 so ustanovili Produktivno zadrugo solkanskih mizarjev in nato Comunità artigiani mobilieri. Mizarji so se odlično prilagodili zahtevam italijanskega tržišča in redno pobirali nagrade. Bili so tako cenjeni, da so jim, denimo, naročili tudi opremo za kavarno osrednjega gledališča v Gorici. Po drugi svetovni vojni pa se je začel postopen zaton. “Takrat je bila vsa Evropa porušena. Zaradi velikih potreb po pohištvu ob obnovi se je vse začelo delati industrijsko, serijsko, ne več obrtno. Tudi v novi tovarni pohištva, kasnejšem Meblu, ki so jo ustanovili prav v Solkanu,” našteva Markič. Meblo pa ne bi postalo tak pojem za kakovostno pohištvo brez Solkancev. “Da, je bilo prav čutiti solkanski duh, mizarji so delali s srcem,” potrjuje Markič. S pohištvom solkanskih mizarjev je bil, recimo, opremljen tudi beograjski kabinet maršala Tita, dvojnik pa je bil v pisarni glavnega direktorja Mebla v Kromberku. Kasneje ga je odkupil Goriški muzej.

A če so solkanski mizarji dali izrazit pečat Meblu, eni od najbolj znanih blagovnih znamk v Jugoslaviji, je bila prav ta tovarna na nek način njihov “grobar”: “Del mizarjev je šel v tovarno, del je ostal doma. A kot se je lesna industrija na Goriškem vse bolj razvijala, je obrtništvo v Solkanu propadalo.” Časi so postali vse bolj neusmiljeni. Nekdaj mogočnega Mebla ni več. Prav tako ni več mizarjev v Solkanu. Niti enega. Ostal je le njihov sloves velikih mojstrov. In še ta počasi bledi.

“Mizarski duh v Solkanu pa še vedno živi,” poudarja Markič. Ohranjajo ga tudi v RIRDS. “Vseskozi je tlela želja, da bi mizarjem postavili spominsko obeležje in mizarsko delavnico, da bi prikazali, kako se je tu včasih delalo,” pravi Markič. Ploščo so postavili leta 2008, septembra letos pa še delavnico-muzej. Prostor ob pokopališču, ki ga je dala na razpolago KS, ni katerikoli. “Prav tu je bila včasih delavnica Mariota Bitežnika.” Vsa oprema v delavnici-muzeju je izvirna. “Delavnice so bile svoj čas del hiše, majhne. Vedno se je delalo naenkrat samo eno delo,” pravi Markič. Zdaj so na ogled postavili vse postopke - od načrtovanja, ko stranka pride naročiti pohištvo, do priprave lesa, lepljenja, furniranja, brušenja, politiranja in sestavljanja pohištva. In ko ga Markič popelje skozi delavnico in podrobno pojasni postopke, obiskovalec dobi vtis, da se je res znašel pri mizarju. Prav prime ga, da bi naročil kakšen izviren kos. A tega člani društva ne delajo. Skrbijo pa za delavnico-muzej in tam rezbarijo in prenašajo znanje naprej. Za obiskovalce je odprta vsako soboto in nedeljo od 10. do 12. ure in vsak drugi in četrti torek v mesecu od 16. do 18. ure. Od septembra se jih je zvrstilo kar precej. Prišli so tudi iz Trsta, Posočja ...

“Radi pa bi, da bi jo prevzel nekdo, ki se ukvarja s turizmom. Tako bi lahko bila odprta dlje časa, da bi prihajalo čim več turistov,” se nadeja Markič. Jasno, ohranjanje spomina na znamenite mizarje bi lahko bila tudi turistična priložnost ...

MITJA MARUSSIG

---