Neapelj, doživetje Italije kot v Fellinijevem filmu

Neapelj. Največje mesto na jugu Italije ima s širšo okolico prebivalcev za poldrugo Slovenijo. Uradno, seveda, saj v to mesto vsak dan prispe ogromno novih priseljencev (danes naj bi jih tam živelo že slab milijon) in številni si svoje življenje ustvarijo v ilegali. Napoli, kot mu pravijo Italijani, je za Italijo nekaj podobnega, kot je Berlin za Nemčijo. Pa s tem ni mišljeno, da je tam veliko hipsterjev in veliko medkulturnega dialoga ter umetnosti. Primerjava z Berlinom je predvsem v tem, da je Neapelj popolnoma drugačen od preostale Italije, sploh pa od severa Italije in mest, kot sta Milano in Benetke.

Neapelj je popolno nasprotje tudi od Rima, ki je od njega oddaljen zgolj slabi dve uri vožnje z avtomobilom. Neapelj po arhitekturi zelo spominja na Barcelono, kar je razumljivo, saj je bil dolga leta pod španskim imperijem. Španci so ga namreč od Francozov prevzeli po Italijanski vojni (1499-1516), in sicer z mirovno pogodbo leta 1516. Francija je dobila Milano, Španija pa Neapelj. Ta je bil v 17. stoletju drugo največje mesto v Evropi (z okoli 250.000 prebivalci), večji je bil zgolj Pariz.

Po vzdušju pa mesto zelo spominja na Beograd, saj je sproščeno, živo, temperamentno in nikoli ne spi. Če ste občutljivi na čistočo in navajeni sterilnih mestec, kot je Ljubljana, boste najprej šokirani nad količinami smeti, ki ležijo vsepovsod. Res jih je ogromno. Smetarski tovornjaki sicer redno vozijo po ulicah, a vreče, papir in vse ostalo se sproti nabira hitreje, kot se pospravlja. Neapeljčani se ne sekirajo preveč. Pa tudi priseljenci, ki mestni duši vdihavajo še dodaten čar in karakter, ne. Zdi se, da živijo v simbiozi z lokalci. Še posebej v središču starega dela mesta.

Otroci na cesti tudi pozno ponoči

Nič nenavadnega ni, če ob poznih nočnih urah (tudi po polnoči) na ulici srečate majhne otroke, ki glasno in brezbrižno igrajo nogomet. To je celo prej pravilo kot izjema. Ja, nekatere scene iz Fellinijevih filmov so v tem mestu še kako žive. Življenje Italijanov v tem delu države se na trenutke zdi res stereotipno, kot smo ga vajeni iz ameriških televizijskih serij. Pica, ki izhaja prav iz Neaplja, je praviloma poceni - osnovno si lahko naročite že za tri ali štiri evre. Na krožnikih je večinoma opaziti margerite - torej testo, paradižnikova omaka in sir, ki je tam obvezno mozzarella.

Najboljše picerije najdete v ulici Via Tribunali. Preostala lokalna oziroma tradicionalna hrana je zelo mastna (večinoma cvrta) in za tiste z bolj občutljivimi brbončicami nič kaj preveč okusna. Tuji kulinariki ne zaupajo preveč, zato tudi ne boste videli veliko kitajskih restavracij ali McDonaldsov. Neapeljčani ostajajo zvesti svoji tradiciji, torej pici in testeninam. Neapelj ima tudi svojo podzemno železnico, ki pa za razliko od drugih evropskih metropol ni tako nabito polna, kar je za turiste pravi oddih. Na stojnicah s spominki kraljujeta maskirani gledališki lik Pulcinella in pa zaviti feferon, ki odganja nesrečo.

V Neaplju se nikomur nikamor ne mudi. Z izjemo na cesti; tam se veselo zaletavajo, izrečejo nekaj lokalnih psovk in gredo naprej. Brez nepotrebnega razburjenja. Na lastne oči sem videl, kako je motorist zbil stransko ogledalo avtomobilu. Voznik je mirno stopil iz vozila, vzel že pripravljeni lepilni trak, ogledalo prilepil nazaj na svoje mesto in se odpeljal. Za tistega, ki ima rad cerkve in sakralno umetnost ter najrazličnejše freske in skulpture iz plodnih zgodovinskih obdobij, je Neapelj kot nalašč za obisk. Čeprav sam nisem največji navdušenec, mi je vseeno uspelo zakorakati v kar nekaj cerkva. Med najlepšimi, ki sem si jih uspel ogledati, so San Lorenzo Maggiore, San Giovanni a Carbonara in Chiesa del Gesu Nuovo.

Če bi bilo mesto gledališka igra, bi bil Neapelj tragikomedija

Maria Giovanna Ambrosone je 40-letna vizualna umetnica, ki v Neaplju živi že od rojstva. Zanj pravi, da če bi bilo to mesto gledališka igra, bi bila tragikomedija, ker vsebuje oboje - tragedijo in komedijo: “Kulturniška scena je v našem mestu zelo razvita. Vsak del mesta je zelo specifičen, kot bi šli v živalski vrt in si ogledovali različne živali v različnih kletkah. Eno od zanimivejših zbirališč predvsem mladih in bolj artističnih ljudi je Piazza Bellini (trg Bellini). Tudi predel Vomero je poln zanimivih ljudi, a za mlajšo generacijo je pretirano snobovski. Neapelj je unikaten tudi zaradi vulkana Vezuv, ki se dviga nad njim in služi kot inspiracija številnim umetnikom. Čeprav zaradi svojega dela veliko potujem po svetu, vedno pogrešam svoje mesto, ki je zame angel in hudič v enem.”

Istospolni pari tudi v javnosti brez težav

Prejšnji mesec je Neapelj že tradicionalno gostil Parado ponosa, ki jo je tokrat obiskalo 100.000 ljudi. Gre za vseneapeljski dogodek, kjer tudi stare gospe z balkonov pozdravljajo udeležence, med katerimi ni zgolj LGBT-populacija, temveč tudi številni podporniki, ki verjamejo v enakopravnost in svobodni duh. Med njimi so tudi neapeljski župan Luigi De Magistris in mnoge lokalne javne osebnosti. “Neapelj je bil kot stičišče Mediterana vedno odprt, toleranten in pisan. Prav zato se je lahko LGBT-skupnost tako dobro zlila z mestom in njegovim vrvežem. Čeprav v Italiji še vedno ni zakonov, ki bi ščitili LGBT-skupnost pred sovražnimi napadi, lahko v Neaplju zlahka in brez težav živiš svoje istospolno usmerjeno življenje v javnosti. Neapeljska gejevska scena ima dolgo tradicijo, saj je osrednja organizacija Arcigay lani praznovala 30 let aktivizma. Čeprav je jug Italije deprivilegiran, kar se tiče financiranja, je scena zelo živa in polna idej. V zadnjih 25 letih je imelo mesto vedno levičarskega župana in bilo glasnik levičarskih, svobodomiselnejših idej,” pojasnjuje Fabrizio Sorbara, podpredsednik LGBT-organizacije Arcigay.

Neapelj ne bi bil to, kar je, tudi brez bližine morja, saj ima ogromno obalo, imenovano Lungomare, in kar nekaj otokov, med katerim je najbolj monden in širše znan Capri, najlepša plaža pa je Gajola, ki je sicer težje dostopna, a vsekakor vredna ogleda. Prostran razgled mesta si lahko natančneje ogledate z gradu Elmo, od koder je viden tudi prekrasen park Capo di Monte, primeren za dopoldanski sprehod. Če bi radi izkusili tipične zahodne znamke in trgovine z oblačili, pa zavijte v nakupovalno ulico Via Toledo, ki še najbolj spominja na vrvež prepolnih evropskih ulic v slogu Londona.

Strah pred mafijo je pretiran

“V Neaplju se nikoli ne počutiš sam, vedno se kaj dogaja, ves čas slišiš glasove ljudi, bodisi sostanovalcev ali kričanje otrok z ulic,” pravi Danijela Jejčič, študentka primerjalne književnosti in literarne teorije, ki je v Neaplju pred kratkim preživela pol leta na študentski izmenjavi Erasmus. V središču mesta je vse skupaj prepleteno še s kaotičnim prometom - avtomobili, motorji, predvsem vespe, koles skoraj ni, pešpoti so redke, našteva. Internet ni najbolj zanesljiva možnost pridobivanja podatkov, osebi stik je še vedno najboljša pot do zanesljivih informacij, tako v šolskem sistemu kot javnem prometu, razkriva. “Ljudje so 'južnjaško' prijazni in odprti, ni težko sklepati prijateljstev. Na to, da prihajam iz Slovenije, dobivam zelo različne reakcije; od tega, da je jezik blizu albanščini, do tega, ali še vedno govorimo nemško in - seveda - klasična primerjava s Slovaško. Tudi Trst in Gorico zelo slabo poznajo,” razmere v mestu opisuje Danijela.

Mesto ni preveč turistično, prevladujejo enodnevni turisti, ki kasneje odpotujejo na bližnje otoke, ki so prava paša za oči. Posledično so tudi cene zmerne, zelo podobne slovenskim, cene italijanskih proizvodov celo nekoliko nižje. Mesto je preplavljeno s priseljenci, cveti trgovina s kitajskimi izdelki, ogromno je majhnih trgovinic s hrano in drogerijo. Obiska vredne so tržnice, ki jih je dopoldan v mestu kar nekaj. Na njih prodajajo zelenjavo, sadje in ribe ter tudi obleke, večinoma ponaredke. Vse je zelo poceni.

Kaj pa mafija? “Strah pred mafijo je pretiran, s tujci se namreč resnično ne ukvarjajo. Neapelj je posledično nevaren toliko kot povprečno veliko mesto - če se v nočnih urah izogibaš nevarnejših predelov, se nimaš česa bati,” zatrjuje.

Za konec pa ne morem mimo ognjemeta, ki poka po ulicah ne glede na dan ali uro - ponoči in podnevi. Po nekaj dneh mi je uspelo izvedeti, da so te rakete pravzaprav signali, ki jih mafija pošilja svojim šefom, da je droga varno prispela v pristanišče. Te barvite in zelo glasne eksplozije svetlobe si naivno ogledujejo mimoidoči, ne da ni vedeli, da morda pozdravljajo in občudujejo novo pošiljko kokaina v mestu. Ja, tudi to je Neapelj ... Italija kot v Fellinijevem filmu.

IZAK KOŠIR

---