Ne le telovaditi, redno bi morali tudi umovaditi

Pred dnevi je pri založbi Miš izšla knjiga z naslovom Umovadba, ki opisuje proces staranja možganov, uvede in razloži pojem umovadbe ter spregovori o vzrokih za nastanek demenc s poudarkom na alzheimerjevi bolezni. Napisal jo je primorski nevroznanstvenik in raziskovalec dr. Vojko Kavčič, ki že vrsto let živi in dela v ZDA.

Dr. Kavčiča smo obiskali v rodnem Komnu, ki ga obišče vsako leto. Z velikim navdušenjem nam je pripovedoval o svojem delu in o tem, kako lahko ohranimo možgane čim dlje prožne, zdrave in bistre. Sam je najboljši primer, da njegovi nasveti delujejo; star je 65 let in še vedno polno dela na inštitutu za gerontologijo državne univerze Wayne v Detroitu. Gimnazijo je obiskoval v Novi Gorici, v Ljubljani pa je zaključil študij psihologije. Po nekaj letih službovanja na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so ga zamikali novi izzivi. Leta 1990 je odšel na doktorski in kasneje še podoktorski študij v Teksas v ZDA. Nato je dolgo časa služboval na univerzi v Rochestru v zvezni državi New York, kjer še danes živi z ženo Bonnie. “Nikoli si nisem mislil, da bom postal znanstvenik, sploh ne nevroznanstvenik, čeprav so možgani še bolj zanimivi kot vesolje, zato mi njihovo raziskovanje predstavlja velik izziv,” pravi.

Njegova knjiga o umovadbi in njenih koristih pri vzdrževanju čilosti umskih procesov je v slovenski javnosti vzbudila veliko pozornosti, kot pa opaža avtor, je največ zanimanja poželo poglavje o demenci in alzheimerjevi bolezni, ki ga sprva sploh ni nameraval vključiti v knjigo.

> Menite, da se o alzheimerjevi bolezni pri nas premalo govori in ljudi ta tematika prav zaradi tega tako zelo zanima?

“Gotovo je zelo pomembno, da o tem spregovorimo, čeprav me kot znanstvenika bolj zanima delovanje možganov. Pričakoval sem, da bo tudi bralce bolj zanimalo, na čem temeljijo naše zaznave, razmišljanje, spomin in osebna filozofija. Konec koncev je naš um še vedno velika uganka. Ampak očitno je moj pogled na to pristranski. Zanimivo pa je, da je veliko novinarjev, s katerimi sem se pogovarjal, imelo osebno izkušnjo z alzheimerjevo boleznijo in demenco, zato se jih je ta tematika tudi bolj dotaknila.”

> Pa povejte za začetek kaj več o vam ljubši umovadbi. Za kakšne vaje gre?

“Verjetno najprej pomislimo na križanke, rebuse in podobno. V knjigi pa je opisanih še veliko drugih vaj. Na preprost način razložim tudi, kakšne so nevronske podlage in na čem temelji umovadba. Želim, da ljudje to razumejo.”

> Kako je mogoče možgane trenirati podobno kot mišice?

“Glavna značilnost možganov je tako imenovana plastičnost oziroma prilagodljivost. Ko se midva zdaj pogovarjava, prihaja v možganih do nekega zapisa. V vsakem umskem procesu so angažirana določena omrežja oziroma nevronske povezave. Vemo, da informacije najprej pridejo do čutil, nato pa pride do zaznave, ki jo moramo razumeti in pravilno obravnavati. Delovni spomin vse to kontrolira in koordinira priklic iz dolgoročnega spomina. Istočasno vzdržuje tudi zavedanje, kaj je namen najinega pogovora in tako naprej. Gre za zapleten proces, ki - preprosto povedano - temelji na različnih, med seboj povezanih nevronskih mrežah. Aktivirajo se različne sinapse; to so stične točke med dvema nevronoma. Tisti nevroni, ki jih največ uporabljamo, imajo od dva- do petnajst tisoč sinaps. Zapis med sinapsami, ki so aktivne, se ohrani le določen čas. Midva se bova najinega pogovora spominjala še nekaj časa, jaz verjetno dlje kot vi, saj bo to za nekaj časa moj zadnji intervju za Primorske novice. Govorimo torej o krepitvi določenih nevronskih mest in sinaps, z umskimi procesi pa pride tudi do nastajanja novih sinaps.”

> Ohranijo se torej le tiste povezave med nevroni, ki so aktivne?

“Tako je. Če je ne uporabljamo, sinapsa izgine. Z novo rabo pa nastajajo nove povezave. Krepitev določenih nevronskih omrežij je podlaga vseh umskih procesov. Rojeni smo s približno dvakrat več nevroni, kot jih potrebujemo oziroma uporabljamo. Tisti nevroni, ki so aktivni, se povežejo v omrežja, ostali pa počasi propadejo.”

> Kaj ohranja naše možgane mlade?

“Ne le umske, ampak tudi gibalne aktivnosti. Možgane ne krepimo le z branjem ali umskimi vajami, ampak tudi s plesom in drugimi motoričnimi oziroma nebesednimi aktivnostmi. Če bi se, na primer, začel učiti kvačkanja, bi me to zaposlilo za nekaj mesecev ali let. Nove aktivnosti dodatno stimulirajo možgane.”

> Pišete tudi o tem, kako zelo možgane v dobri kondiciji ohranja učenje tujih jezikov ...

“V zvezi s tem sodelujem tudi z Univerzo na Primorskem. Prijavili smo projekt, ki naj bi raziskal vpliv dvojezičnosti na nastanek alzheimerjeve bolezni. Dvojezičnost naj bi preventivno vplivala oziroma upočasnila nastanek te bolezni, kar so potrdile že nekatere podobne raziskave drugod po svetu. Pri ljudeh, ki govorijo dva ali več jezikov, se demenca v povprečju razvije štiri do pet let kasneje.”

> Se pogosto dogaja, da človek z leti nima več tolikšne želje po novih znanih oziroma izkušnjah?

“Odvisno od človeka. Poglejte samo Borisa Pahorja … Pri starejših ljudeh je raznolikost v umskih sposobnostih neprimerno večja kot pri mlajših. Določen odstotek starejših je umsko ravno tako čil kot dvajset- ali tridesetletniki. Nekateri starostniki pa prej opešajo in se zaprejo vase. V določeni meri na to vplivajo geni, večinoma pa okolje, življenjske izkušnje in osebna filozofija.”

> Bi se morali umovadbi posvečati podobno kot telovadbi in ji nameniti določen čas vsak dan?

“Ne ravno vsak dan; umovadbo priporočam štirikrat na teden po eno uro. Za idealno staranje pač potrebujemo zdrav duh in zdravo telo. Morda je zdrav duh pri tem še bolj pomemben. Tudi če si bom moral pri hoji pomagati s palico; pomembno je, da pamet dela. Za to pa je treba včasih tudi malce izzvati možgane.”

> Kje razen v vaši knjigi lahko najdemo te vaje?

“Na prvi pogled so te 'možganske igre' ali 'brain games', kot jih imenujejo, zelo podobne tistim, ki jih najdete v raznih ugankarskih revijah. Še bolje pa je, če jih poiščete na internetu, kjer si lahko tudi prilagodite težavnostno stopnjo in z uspehi počasi napredujete. Naj omenim, da smo v sodelovanju s kanalsko občino izdelali posebno umovadnico, ki je ravno v tisku in bo Primorcem kmalu na razpolago. Obsega skoraj sto strani in vsebuje veliko umskih vaj, prilagojenih slovenskim razmeram. Če se bo le nekaj odstotkov ljudi, ki bodo prebrali mojo knjigo, resno lotilo umovadbe, bo to zame že uspeh. Vsi vedo za koristnost telovadbe, ki jo priporočajo tudi zdravniki, nikomur pa zdravnik ne predpiše, da mora prebrati novo knjigo in mu pri naslednjem obisku povedati obnovo.” (smeh)

> Kaj nam lahko zaupate o umskem staranju, ki se po podatkih v vaši knjigi začne že v poznih dvajsetih letih?

“Takrat se upada umskih sposobnosti še ne zavedamo, čeprav določeni procesi, ki zahtevajo hitrost in angažiranje vseh kapacitet, že začnejo pešati. Kljub temu so tudi petdesetletniki še vedno prepričani, da njihov um deluje s polno močjo. Upad umskih sposobnosti človek po navadi zazna šele po šestdesetem letu. Takrat se mu to zdi tudi logično: tako kot ne more več teči kot pri tridesetih letih, tudi njegov spomin ni več tako dober. Sposobnost reševanja problemov, ki je odvisna od predhodnih izkušenj, pa se z leti izboljša. Sedemdesetletni križankar verjetno veliko bolje pozna vsa čudna finska imena in nazive rek v Burmi kot njegov tridesetletni kolega.”

> Kakšna je razlika med običajnim umskim staranjem in bolezenskim pojavom demence?

“Umsko staranje gre lahko po običajni, zdravi poti, lahko pa v določenem trenutku postane patološko. Poznamo različna nevro-degenerativna obolenja, ki imajo za posledico demenco. Med njimi je najbolj pogosta alzheimerjeva bolezen, njeni najbolj tipični znaki pa so prisotnost plakov in pentelj v možganih.”

> To so nekakšni beljakovinski skupki?

“Za ta proces sta bistveni dve beljakovini: prva je amiloid in je vključena v nastanek plakov, druga pa je tau in tvori pentlje.”

> Vzroka za nastanek teh patogenih sprememb v možganih pa ne poznate?

“Za zdaj še ne. Vemo pa, da plaki ovirajo normalno delovanje nevronov, pentlje pa so znotraj nevronov in so v bistvu njihov nagrobni kamen. Nevron, ki ima pentljo, bo prej ko slej odmrl. Ko odmre veliko nevronov, se pretrgajo nevronske mreže, kar povzroči upad določenih umskih sposobnosti.”

> Kateri so zgodnji znaki alzheimerjeve bolezni?

“Najbolj pogost znak je upad umskih sposobnosti, predvsem spomina.”

> Zakaj ravno spomina?

“Predvsem zato, ker ljudje za medsebojno sporazumevanje največkrat uporabljamo govorno simboliko. Ker se veliko pogovarjamo, lahko pri sogovorniku dokaj hitro zaznamo, če je kaj narobe oziroma če v njegovem govoru kaj manjka. Občasno pri človeku, ki zboli za demenco, opazimo tudi določene osebnostne spremembe. Kar naenkrat ne more več brati knjig ali reševati križank, ki jih je prej z lahkoto reševal vse življenje.”

> Poudarjate pomen zgodnje diagnostike alzheimerjeve bolezni. Kako naj človek reagira, ko opazi prve znake?

“Idealno bi bilo, če bi imeli specialiste ali klinike posebej za ta namen. Tako bi na primer otroci natančno vedeli, kam naj na pregled odpeljejo mamo ali očeta. Zelo natančno je namreč treba kvantificirati oziroma opredeliti, ali je neka motnja še v mejah normale ali ne.”

> Mar laik ne more opaziti razlike?

“Vsi imamo občasno težave s spominom. Vprašanje pa je, kako pogosto pozabljamo stvari. Če se nam to zgodi enkrat na mesec ali enkrat na teden, ni razloga za preplah. Ko pa se nam to začne dogajati vsak dan, sčasoma tudi po večkrat na dan, je jasno, da je z nami nekaj hudo narobe. Na žalost pa večino primerov alzheimerjeve bolezni diagnosticiramo šele v zmernem ali globokem stadiju, ko človek že začne pozabljati imena svojih otrok in je vsakomur jasno, da je dementen. Na začetku pa spremembe vse prevečkrat pripišemo vremenu ali dejstvu, da smo slabo spali.”

> Tu poti nazaj oziroma zdravila ni?

“Ne. V zgodnjem stadiju lahko predpišemo določena zdravila, ki pa niso vedno učinkovita. Nekaterim se stanje sicer izboljša, ampak po navadi le za kratek čas.”

> V poznem stadiju demence tudi preventiva oziroma zdrav način življenja verjetno ne pomagata več?

“Ne. Treba se je pač sprijazniti z boleznijo, sprejeti usodo in biti prijazen z bolnikom.”

> Ste s temi bolniki pogosto v stiku?

“Sem. Ne sicer kot klinik, ampak kot raziskovalec.”

> Kako sprejemajo svojo usodo? Pišete namreč, da je v ZDA ljudi veliko bolj strah, da bodo v poznih letih zboleli za demenco kot za rakom ...

“Treba se je pač zavedati, da tu čudežev ni in da se mora človek pripraviti na neizogibno. Lahko pa veliko tovrstnih težav preprečimo oziroma upočasnimo z zdravim načinom življenja, če ga seveda začnemo prakticirati dovolj zgodaj. V knjigi pišem o kognitivni rezervi, ki jo ustvari bolj angažirana raba možganov.”

> Demenca hudo prizadene tudi svojce bolnikov. Kaj bi jim svetovali?

“Ne vem, koliko je to razširjeno v Sloveniji, ampak svojcem zelo pomaga, če se priključijo kakšni skupini za samopomoč. Tam se lahko izpovedo in so deležni čustvene podpore. Spoznajo, da niso sami in da je ljudi v podobni situaciji pravzaprav veliko. Skupine so zelo pomembne tudi z izobraževalnega vidika, saj si ljudje tam izmenjajo veliko izkušenj in vzorcev reševanja stisk. Pri demenci namreč ne gre samo za izgubo spomina, ampak v kasnejšem stadiju nastopijo tudi osebnostne motnje. Možje postanejo ljubosumni kot sam vrag, tako moški kot ženske pa postanejo zelo nesramni, in to ravno do svojih najbližjih, ki skrbijo zanje. To je za svojce dvojni udarec.”

> V knjigi omenjate tudi zanimiv podatek, da je demenca veliko pogostejša pri ženskah kot pri moških ...

“Pa ne samo to. Pri ženskah je v tistem obdobju tudi povečana možnost, da zbolijo za rakom na prsih. In prav ženske so največkrat tudi skrbnice ljudi z demenco. Narava je bila v tem primeru do ženskega spola res kruta.”

> Tudi demografski podatki niso spodbudni, saj je v zahodnih državah, tudi v Sloveniji, že zdaj več starih kot mladih ljudi, ta trend pa se še povečuje. Kaj to pomeni?

“Da bo čez 20 let dvakrat več bolnikov z alzheimerjevo boleznijo kot danes. In ker to vemo, bi se morale zdravstvene in druge državne službe primerno pripraviti.”

> Je z oskarjem za glavno žensko vlogo nagrajeni film Še vedno Alice verodostojno ponazoril potek alzheimerjeve bolezni?

“Obstajata dve obliki te bolezni. V filmu je prikazana dedna oblika, ki je zelo redka. Pojavi se zgodaj, že v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih letih, in tudi zelo hitro napreduje. Je pa film zelo dobro narejen in niti ne pretirava pri orisu poteka bolezni ter njenega vpliva na vso družino.”ALJA TASI

---