“Ne delite bolniku 'pametnih' nasvetov, raje mu prisluhnite”

Olga Palčič iz Pobegov se že v drugo bori z rakom. A človek nikdar ne bi pomislil, da v njenem telesu divja prava vojna. “Seveda pridejo tudi trenutki, ko se ne počutiš najbolje in ti je težko. A se pobereš in greš dalje,” pravi 70-letnica, ki po življenjski energiji prekaša marsikatero mlajšo in zdravo žensko. “Rada bi doživela še marsikaj lepega,” pove iskreno. A če hočeš pozitivno živeti, se moraš ograditi od negativnih ljudi, opozarja.

Olga Palčič: “Lahko se zahvalim prvemu raku, da sem postala toliko močna, da se imam zdaj 
zares rada.” Foto: Jaka Jeraša
Olga Palčič: “Lahko se zahvalim prvemu raku, da sem postala toliko močna, da se imam zdaj zares rada.” Foto: Jaka Jeraša

Pot do odločitve, da sebe postavi na prvo mesto in se začne zares imeti rada - tudi tako, da pokaže vrata ljudem, ki so jo s svojimi nepremišljenimi besedami (morda tudi nevede in nehote) prizadeli -, ni bila enostavna, priznava. “Včasih se je težko otresti takšnih 'pametnih' obiskov z množico 'nasvetov'. A je potrebno zbrati pogum in povedati, da jih ne potrebujemo. Dejstvo je, da negativnih ljudi resnično ne potrebuješ ob sebi, ko zboliš. Zato je bolje, da se od njih ogradiš,” je odločna Olga Palčič.

Ljudje naj premislijo, preden kaj bleknejo

“Ko sem pred 20 leti prvič zbolela, tega nisem povedala nikomur. Sploh pa ne svojim domačim, saj jih nisem želela obremenjevati s svojo boleznijo. Da so mi odkrili raka na ščitnici, sta pravzaprav vedeli le dve moji prijateljici,” pripoveduje. Rak je bil v začetni fazi in so ga pravočasno odstranili. Šele proti koncu zdravljenja je z boleznijo seznanila tudi svojo družino. Po operaciji je oporo našla v izolski skupini za samopomoč obolelim za rakom dojke. “Čeprav sem zbolela za rakom ščitnice, sem se jim vseeno pridružila. Veste, cmok v grlu je enako velik, ne glede na to, kje v telesu se pojavi rak. V vsakem primeru ti je težko. Ob sebi potrebuješ ljudi, ki te razumejo, ki imajo podobne izkušnje. In ki te ne obsojajo, ker si zbolel. Ja, naj se sliši še tako neverjetno, tudi to sem doživela,” se žalostno nasmehne.

“Marsikatera informacija o izkušnji, ki jo je dal skozi nekdo s podobno boleznijo, je lahko dobrodošla in koristna. A le, če je zanesljiva in če je posredovana s pravo mero.”

Pred dvema letoma so ji ponovno odkrili raka; tokrat na pljučih. “Bolj kot to, da sem ponovno zbolela - po očetovi strani je v naši družini raka kot plevela, zato sploh nisem bila presenečena, da me je spet napadel -, so me prizadele reakcije ljudi, ko so izvedeli, da imam raka. Nekaterim znancem je bilo nerodno in so se na ulici raje obrnili proč, kot da bi me srečali. Če pa smo se vendarle srečali, so bili v zadregi, ker niso vedeli, kaj reči.” Palčičeva razume, da je marsikomu neprijetno in da ne ve, kako pristopiti do bolnika. Žal pa se najdejo tudi taki, ki se ne zavedajo, kako zelo znajo zaboleti njihove nepremišljene besede, opozarja. “Napačne besede utegnejo v bolniku spodbuditi tudi težke misli ali celo depresijo, ki je naša pogosta spremljevalka. Zato je bolje najprej dobro premisliti, preden karkoli rečemo,” je prepričana.

Joj, kako si shujšala!

“Ni prijetno, ko srečaš na ulici znanko, ona pa te takoj 'napade', da si po kemoterapiji videti zelo slabo. In da si precej shujšala. Kot da tega sama ne vidim, ko se pogledam v ogledalo!” ne more razumeti naša sogovornica. “Tudi opozorilo, da bom zaradi kemoterapije izgubila lase in da me bodo zagotovo mučile slabosti z bruhanjem, je povsem odveč. Nismo vsi enaki. Kemoterapija ne ene deluje tako, na druge pa drugače,” razloži. “Veste, bolniki smo občutljivi, rakavi bolniki pa še toliko bolj, ker velja rak še vedno za neozdravljivo bolezen, čeprav številni preživeli dokazujemo nasprotno.”

“Ni prijetno, ko srečaš na ulici znanko, ona pa te takoj 'napade', da si po kemoterapiji videti zelo slabo. In da si precej shujšala. Kot da tega sama ne vidim, ko se pogledam v ogledalo!”

Jezi jo tudi, ko ljudje delijo nasvete na podlagi izkušenj drugih, ne da bi torej sami šli skozi vse to, o čemer te prepričujejo. “Morda imajo dobre namene, a bolniku, ki je sredi zahtevnega zdravljenja, je to težko razumeti,” pojasni. In kot primer ponudi sledeči pogovor: “Si že poskusila konopljo ali pa hašiševo olje? Veš, prijatelj od znanca se je s tem pozdravil. Rak je kar izginil ... Ne, hvala, hašiševega olja ne bom pila, bi pa rada spoznala tega prijatelja od tvojega znanca ... Žal to ne bo mogoče ...”

Od poplave takšnih in drugačnih nasvetov in informacij, s katero so jo po postavitvi diagnoze zasipali prijatelji in znanci, je zapadla v depresijo.

“Ni me potolkla diagnoza, ampak reakcija ljudi. Toliko informacij, toliko nasvetov ... Naredi tako, poskusi to ... Saj ne, da bi bili vsi nasveti slabi in neuporabni. Marsikatera informacija o izkušnji, ki jo je dal skozi nekdo s podobno boleznijo, je lahko dobrodošla in koristna. A le, če je zanesljiva in če je posredovana s pravo mero.”

“Kako sem? Pa kaj me ne vidiš?!”

In kakšen naj bi bil pravilen pristop? “Ko srečaš nekoga, ki je zbolel za rakom, se obnašaj normalno, tako kot prej, dokler še nisi vedel za njegovo bolezen. Reci mu: 'Živijo, imaš čas za eno kavo?' Ne pa: 'Joj, sem slišala, da si zbolela. Veš, moja prijateljica je jemala ta zdravila, oni drugi so pomagala tista ...' Veste, vse to lahko preberem na internetu. Tam res dobiš čuda informacij. Od ljudi, ki jih srečam ali ki pridejo na obisk, pa bi si želela drugačnih pogovorov,” iskreno pove Olga Palčič.

“Bolniki smo občutljivi, rakavi bolniki pa še toliko bolj, ker velja rak še vedno za neozdravljivo bolezen, čeprav številni preživeli dokazujemo nasprotno.”

A dejstvo je, da marsikdo ne ve, kako naj se obnaša, kaj naj reče bolniku. “Ne sprašujte bolnika, kako si. Halo! Pa kaj me ne vidiš, kako sem?! Raka imam! Kako naj bom?! Raje ga vprašajte, kaj počne. Povabite ga ven, na sprehod ali na kavo. In ne govorite o njegovi bolezni, razen če tega sam ne želi. To je enako, kot če bi svojo ostarelo mamo vprašali, kako je? Hitro bi vam začela jamrati, kaj vse jo boli. Če pa jo vprašate, mama, kaj delaš, kakšne načrte imaš za danes, gremo skupaj malo ven, ji s tem odpreš vrata in ona bo rekla, ja, gremo. Tako enostavno je to. Samo obrniti je treba vprašanje,” se zasmeje Olga Palčič. “In preden bleknete kaj, kar bi utegnilo vašega sogovornika prizadeti, se raje postavite v njegovo kožo. Kako bi bilo, če bi bilo obratno; če bi bili vi bolni. Kaj bi si želeli slišati iz ust znanca ali prijatelja?”

“Ljudje potrebujemo prijatelje. Ko zbolimo, še toliko bolj,” nadaljuje Olga Palčič. “V dvajsetih letih od moje prve izkušnje z rakom znam ločiti zrno od plevela. Imam pet prijateljev na vsakem prstu leve srčne roke. Čudovit občutek, ki me spremlja že dve desetletji, saj mi tudi danes ob ponovni bolezni stojijo ob strani. In mi pomagajo odgnati tiste, ki mislijo, da vedo več kot pa ljudje, ki se s to boleznijo soočajo tako ali drugače - bolniki, zdravniki, drugi terapevti, psihologi ...”

Rakavim bolnikom svetuje, naj poslušajo nasvete ljudi, ki imajo lastne izkušnje, naj se posvetujejo s svojim zdravnikom in naj iščejo zdrave rešitve v pozitivnem razmišljanju z veliko dobre volje do življenja. “Imejte radi življenje, bodite hvaležni za vsak trenutek, ki vam je dan. Živite z naravo in z ljubeznijo do nje.” Pomembno je tudi poslušati sebe, dodaja, deliti pozitivno energijo vsem ljudem in k sebi dovoliti le tistim, ki nas imajo iskreno radi.

Pomaga si s telovadbo in z meditacijo

Olga Palčič si prizadeva, da bi kljub bolezni živela kar se da polno in kakovostno življenje. “Lahko se zahvalim prvemu raku, da sem postala toliko močna, da se imam zdaj zares rada,” pove. “Ta moja bolezen mi je dala veliko: sebe sem postavila na prvo mesto!” je hvaležna. Veliko se giblje, telovadi in meditira. Redno obiskuje energetske točke, na katerih se napolni z energijo. “Ko začutim, da moram iti, grem. Najraje v naravo, rada hodim na srečanje skupine, v gledališče, na telovadbo ... vsekakor pa stran od postelje. Pravijo, da največ bolnikov umre prav v postelji,” pomenljivo doda.

“Preden bleknete kaj, kar bi utegnilo vašega sogovornika prizadeti, se raje postavite v njegovo kožo. Kako bi bilo, če bi bilo obratno; če bi bili vi bolni. Kaj bi si želeli slišati iz ust znanca ali prijatelja?”

Prihodnji teden jo čaka še ena v nizu kemoterapij. “Če se že v naprej prepričuješ, da ti bo slabo, potem ti bo,” razmišlja. Zato je pred obsevanji raje pozitivno naravnana. Po končani kemoterapiji običajno potrebuje nekaj dni, da “pride k sebi”, kot pravi, potem pa spet zajema življenje z veliko žlico. “Počutim se super! Seveda so tudi krize; premagujem jih s telovadbo, z meditacijo ... Najslabše se je predajati žalosti,” je prepričana.

Ko sta pred kratkim s hčerko kupovali novo lasuljo, jo je prodajalka vprašala: “Gospa, kaj vi ste bolni?” Ona pa je odgovorila: “Ne, jaz se samo zdravim.” Ne pomaga jokati, odločno pove Olga Palčič, ki ne prenese pomilovanja. “No, če ozdravim, bom takoj zajokala. Sedaj pa raje ne ... Ne mislim se smiliti sama sebi. Hočem živeti! Vsaj tja do 80. leta. Kar bo več, pa lahko dodamo aneks k pogodbi,” se zasmeje.

PETRA VIDRIH


Najbolj brano