Namesto zdravnika - Škabrijel

Škabrijel nad Novo Gorico je bil med prvo svetovno vojno najhujše bojišče na soški fronti, kjer je pred skoraj sto leti padlo največ žrtev na kvadratni kilometer. Velja tudi za najbolj obstreljevano točko na soški fronti. Danes je vrh, na katerega vodijo poti iz več smeri, med pohodniki in rekreativci vse bolj priljubljen. Nekateri ga osvojijo tudi večkrat na teden.

 Nov odsek Poti miru na Škabrijelu je lepo označen z usmerjevalnimi količki. Foto: Nace Novak
Nov odsek Poti miru na Škabrijelu je lepo označen z usmerjevalnimi količki. Foto: Nace Novak

Okrog štirideset pohodnikov različnih starosti se je minulo nedeljo udeležilo pohoda na Škabrijel z ogledom vojnih ostalin in prikazom vojaškega tabora. Voden pohod z nekaj postanki pri zgodovinsko pomembnih in zanimivih točkah je štel za uradno otvoritev novega odseka Poti miru na 646 metrov visokem hribu nad Novo Gorico. V okviru evropskega projekta Pot miru - Zgodovinske poti prve svetovne vojne od Alp do Jadrana - so ga ob pomoči Fundacije Poti miru v Posočju in v sodelovanju z novogoriško občino uredili člani Društva Soška fronta, ki so tudi vodili pohodnike.

Škabrijel je ime dobil po cerkvici Svetega Gabrijela, ki je na njegovem vrhu stala še pred prvo svetovno vojno. Hrib je imel na soški fronti posebno vlogo. Predstavljal je namreč zadnji oporni steber avstro-ogrske obrambe. Njegova izguba bi napadalcem omogočila prosto pot proti notranjosti monarhije, s tem pa bi se na bojnem območju znašel velik del slovenskih dežel. Obe vojskujoči se strani sta se tega dobro zavedali in prav zato je postala vzpetina osrednje bojišče v 11. soški bitki. Zaradi strahovitega spopadanja so ga vojaki različnih narodnosti, ki so se na njem borili, imenovali tudi Hrib smrti oziroma Hrib junaštva.

“Boji na Škabrijelu so se začeli takoj, ko se je frontna linija s Sabotina pomaknila na levi breg reke Soče, se pravi na njegovo pobočje. Trajali so od avgusta leta 1916 do zaključka bojev na soški fronti, konec oktobra 1917. Po grobih ocenah je bilo v tem času na bojišču na italijanski in avstro-ogrski strani padlih, pogrešanih, ranjenih in obolelih okrog 40.000 vojakov,” je povedal David Erik Pipan, podpredsednik Društva Soška fronta, ki ima danes okrog 200 članov.

Kot dolgoletni zbiratelj ostalin iz prve svetovne vojne s poudarkom na soški fronti in avtor številnih člankov, pa tudi knjige o vojaških značkah iz tega obdobja, je sam poskrbel tudi za vsebino, to je besedila in fotografije, na več štirijezičnih informativnih tablah, ki so jih postavili po pobočju in na vrhu Škabrijela. Pojasnil je še, da so bile predvsem med 11. soško ofenzivo, v času od 25. avgusta do 10. septembra 1917, izgube zelo velike, za nekatere enote celo 90-odstotne.

“Za drugi bataljon drugega gorskega strelskega polka na primer vemo, da je prišel na bojišče z nekaj več kot 600 vojaki, z bojišča pa jih je odšlo samo 67,” je poznavalsko navrgel Pipan.

Na Škabrijelu, ki so ga italijanske sile skušale zavzeti za vsako ceno, saj bi se jim tako odprla pot v Vipavsko dolino in naprej proti Trstu, se je na strani avstro-ogrskih vojaških enot borilo tudi precej slovenskih vojakov. Prav v najhujših bojih je sodeloval celjski 87. pešpolk, v katerem je bilo 85-odstotkov vojakov slovenske narodnosti. Za njim pa je prišel ljubljanski 2. gorski strelski polk, v katerem je bila zastopanost Slovencev še za kakšen odstotek višja.

Zaradi silovitega obstreljevanja je bil hrib v času spopadov in še nekaj let po koncu prve svetovne vojne popolnoma gol. Stare fotografije zgovorno pričajo o pravi puščavi. Danes, skoraj sto let po krvavih bojih, je vzpetina nad Novo Gorico odeta v očem in duši prijetno zelenje. Vse več je ljudi, ki se temu ne morejo upreti oziroma iz ponorelega sveta v dolini kadarkoli se le da zbežijo v mir.

Med vodenim pohodom, ki se je začel na eni od dveh možnih izhodiščnih točk v Solkanu, je bilo mogoče srečati več pohodnikov, ki so hodili sami, v paru ali v manjših skupinah, družine z otroki na nedeljskem izletu, nekaj sprehajalcev psov, pa tudi kakšnega gorskega tekača, ki jo je rezal navkreber ali že navzdol.

En vrh, več poti, nikoli dolgčas

Na Škabrijel se je mogoče povzpeti tudi iz Nove Gorice. Podobno kot iz Solkana je do vrha potrebna dobra ura hoje ali pa slabi dve. Odvisno od tega, v kakšnem tempu nizate korak za korakom po vzpenjajočem se terenu. Zelo lep in časovno najkrajši je vzpon z Vratc. Ta se začne tik ob cesti, ki vodi mimo gradu Kromberk proti Ravnici. Omenjena pot je še posebej zanimiva za ljubitelje vojaške zgodovine, saj se ves čas vije po oziroma ob nekdanjem strelskem jarku mimo kavern. Na vrh je mogoče priti tudi iz Ravnice in s Prevale prek Velikega hriba.

“Ob poti, ki gre z Vratc, ni bilo treba kaj posebej urejati, ker je jarek izklesan v živo skalo in zelo dobro ohranjen. Tisto je bil pač zaledni povezovalni jarek, ki je vojakom služil za dostop na vrh Škabrijela, na bojišče. Na samem bojišču, na grebenu z vrha proti Velikemu hribu, t je bilo pa že med vojno zaradi silovitega topniškega obstreljevanja vse zelo hudo poškodovano. Posamezne dele teh zanimivejših ostalin smo očistili,” je še pojasnil Pipan.

Na otvoritvenem pohodu po novem odseku Poti miru na Škabrijelu je bil prvi postanek na Sv. Katarini, 307 metrov visoki vzpetini, ki je med ljudmi danes boj poznana kot Kekec. Tako se namreč imenuje znano gostišče na njenem vrhu. Ob tam postavljeni informacijski tabli so prebrali krajši citat iz dnevnika slovenskega vojaka, udeleženega v bojih, ki so potekali v bližini. Naslednja prekinitev hoje je bila pri madžarski piramidi, ki so jo v lanskem letu obnovili. Ob njej je dijakinja novogoriške gimnazije zbranim prebrala pesem v spomin na boje madžarskih vojakov iz 4. Honved polka, ki so piramido postavili.

Na vrhu, kjer stoji tudi spomenik vsem padlim na Škabrijelu, se je prilegla kratka pavza z možnostjo blagodejnega panoramskega sprehajanja oči na vse strani neba z razglednega stolpa. Po spustu na Veliki hrib je sledil še en bralni intermezzo ob nedavno očiščenem, najverjetneje avstro-ogrskem obeležju, postavljenem že med prvo svetovno vojno. Člani Društva Soška fronta so do kamnitega spomenika na novo speljali krožno pot in jo označili z rdeče-črnimi oznakami Poti miru.

“Terensko delo smo opravili člani društva. Čistili smo nekdanje bojne položaje, jarke in kaverne ter druge ostaline. Sami smo postavili tudi usmerjevalne količke in informativne table,” je še povedal Pipan in dodal, da je pri tem sodelovalo deset do petnajst članov društva, ki so začeli zadeve na terenu urejati v letošnjem letu, količke in table pa so postavili prav pred kratkim.

Prvi voden ogled po Poti miru na Škabrijelu, ki mu bo skoraj zagotovo sledil še kakšen, saj je v okviru Fundacije Pot miru poskrbljeno tudi za vodniško službo po poti, se je zaključil s prikazom vojaškega tabora. Udeležence pohoda je s kavo in vojaškim golažem pričakalo tudi nekaj navdušencev nad vojaško zgodovino, oblečenih v uniforme, kakršne so pred slabim stoletjem na tem območju nosili vojaki različnih enot. Tudi zaključni piknik je potekal v bližini nekdanjih bojnih položajev, tik nad kaverno oziroma ob strelskem jarku, ki spremlja pot na celotni relaciji od Prevale do Kekca oz. Sv. Katarine.

Dr. Škabrijel ali šestkrat na teden na vrhu

“Sam mu pravim kar doktor Škabrijel in to vedno ponavljam, ker mi hoja nanj nadomešča tablete, ki jih morajo drugi jesti. Sam hvala bogu ne potrebujem nobene tablete, res pa je, da se šestkrat na teden povzpnem sem gor,” je povedal nekdanji poslanec v državnem zboru Ivo Hvalica. Pojasnil je še, da ima od domače hiše v Solkanu do vrha okroglih 550 višinskih metrov. Bil je tudi pobudnik postavitve razglednega stolpa na vrhu hriba, od koder je mogoče ob lepem vremenu opazovati ladje v Tržaškem zalivu ali pa zasnežene vrhove Julijcev. Razgledni stolp je bil na vrhu Škabrijela postavljen za Božič leta 2006, potem ko je Hvalica, takrat še kot mestni svetnik, z amandmajem k občinskemu proračunu v letu 2005 dosegel tudi finančno pokritje te naložbe.

“Vsako leto se mi nabere od 250 do 270 vzponom, ker so tu še dopusti, smučarija in podobno. Tu gor sem praznoval že svoj dvatisoči obisk, zdaj pa se približujem 2500-temu obisku. To bo enkrat prihodnje leto,” je še pojasnil mož, ki ga Škabrijel očitno res ohranja mladega in zdravega, saj s svojim zunanjim videzom in energičnostjo ne daje slutiti, da bo prihodnje leto dopolnil že 80 let.

“V minulih letih smo dosegali 12.000 do 13.000 registriranih obiskov, res pa je, da je najmanj 15 do 20 odstotkov takih, ki se na vrhu ne vpišejo v planinsko knjigo,” je še navedel Hvalica in potarnal, da bo letos zaradi nekoliko slabšega vremena ob začetku leta težko doseči 10.000 podpisov. V letošnjem letu so bile na vrhu postavljene klopi, ob katerih lahko pohodniki posedejo in se okrepčajo, po njegovem mnenju pa bi bilo treba poskrbeti še za nekakšen preprost zaklon, streho nad glavo, kjer bi se lahko tisti, ki pridejo pogosto in ob vsakem vremenu na vrh, tudi preoblekli. Zaenkrat morajo vsi pregreti to opraviti kar na dežju oziroma izpostavljeni vetru, ki gor pogosto piha, kar ni najbolj prijetno.

Hvalica seveda ni edini, ki ga na Škabrijel vleče kot magnet. Njemu podobno misleči so se pred približno pol leta združili v Iniciativo Škabrijel 2018. Nedolgo tega so organizirali pohod in tek na Škabrijel, za katerega bi radi, da bi postal tradicionalen, pri čemer jim je vodilo rekreacija in dobro počutje, ne pa tekmovalnost.

Člani iniciative imajo vizijo o hribu kot poligonu za celo paleto sodobnih športno-rekreativnih aktivnosti od že dokaj razvitega pohodništva, gorskega teka in kolesarjenja, orientacijskega teka... Pred kratkim so tudi na novo označili glavno pot, ki vodi iz Nove Gorice do vrha. Vse to tudi z namenom, da bi čim več Novogoričanov in okoliških prebivalcev, med katerimi je veliko takih, ki na vrhu, pa čeprav ga imajo tako rekoč pred nosom, še niso bili, spodbudili k temu, da ga obiščejo, osvojijo in s tem naredijo tudi nekaj dobrega za svoje zdravje.

Kot je povedal Jordan Kodermac iz omenjene iniciative, imajo ambiciozne cilje. “Dolgoročno bi želeli na vrhu ali nekje ob poti proti vrhu postaviti tudi postojanko, kjer bi se lahko rekreativci in izletniki okrepčali vsaj s kakšnim čajem. Radi bi, da bi postal Škabrijel med okoliškimi prebivalci prepoznaven, priljubljen in obiskan, tako kot je na primer Šmarna gora med Ljubljančani,” je zaključil.

NACE NOVAK


Najbolj brano