Največ ji pomeni delo s psom

Italija, Nemčija, Avstrija, Madžarska - to so le nekatere izmed dežel, ki jih Jerneja Ternovec iz Vrtojbe kot mednarodna sodnica in inštruktorica za delo reševalnih psov ter odgovorna oseba za izobraževanje in sodnike v mednarodni organizaciji reševalnih psov obiskuje v zadnjem času. Preostale dni je inštruktorica v Kinološkem društvu Nova Gorica, članica novogoriške enote reševalnih psov, mama enoletne Tajde, skorajšnja magistra prava ... Med drugim je bila pobudnica dela z reševalnimi psi na Goriškem.

Skromna, a vztrajna, zagnana in pozitivna 41-letna Vrtojbenka Jerneja Ternovec si svojega življenja ne predstavlja enoličnega ali da bi ga preživljala križem rok. Sreča je, če jo uspeš za minuto iztrgati iz primeža vseh obveznosti in funkcij, ki jim je že več kot dve desetletji tako zvesto predana. Podobno kot njeni psi, ki jo spremljajo že vse življenje in brez katerih si ne predstavlja ne dela ne prostega časa. “Največ mi pomeni, da delam s svojim psom,” poudarja vodnica reševalnih psov, rumenih labradorcev. Ob sebi ima petletnega Flyja (na fotografiji) in dvanajstletnega Carja. Slednji že uživa status upokojenega delovnega psa, čeprav je še zelo živahen in aktiven.

Grom je postavil mejnik

Jernejin spomin na začetke dela z reševalnimi psi sega v leto 1992, ko je v njen dom vstopil prvi labradorec Grom. Ta je njeno življenje, ko je bila še dijakinja srednje veterinarske šole v Ljubljani, povsem obrnil na glavo in jo usmeril v aktivno delo s psi. “Anekdota o tem, kako sem dobila Groma, je precej zanimiva. S skupino sošolcev popoldnevov in večerov namreč nismo preživljali po lokalih ali na plesiščih, ampak smo se zadrževali pri sošolcu, ki je imel doma leglo labradorcev, s katerimi smo se igrali in družili,” začenja Jerneja pripovedovanje o prelomnici v svojem življenju. “Grom je bil od vseh mladičkov najbolj neroden in okoren, zaradi česar mi je bil še posebej pri srcu. Ko sem prebolela hujšo bolezen, so mi ga sošolci podarili in tako se je vse skupaj začelo.”

Najprej lavinski tečaj ...

Z Gromom je želela nekaj aktivno početi in zato se je začela zanimati za delo z reševalnimi psi v Tolminu in Ljubljani.

“Moj prvi stik z reševalnimi psi je bil lavinski tečaj na Vršiču. Tisto leto sva z Gromom naredila tudi izpit za reševanje izpod snežnih plazov. To so bili mejniki, ki so očitno začrtali mojo življenjsko pot. Naredila sva tudi izpit za iskanje pogrešanih in na prvi reševalni akciji sva pogrešano osebo našla prav z Gromom. Na tisti točki sem bila v hipu 'okužena' z delom z reševalnimi psi in želela sem, da tovrstno skupino oblikujemo tudi v Novi Gorici,” je znake svoje zagrizenosti kazala že leta 1996.

V domačem okolju je tako začela iskati primerno lokacijo za obuditev kinološkega društva.

... nato novogoriško kinološko društvo

“Poligon prvotnega kinološkega društva je bil že zaraščen, a smo ga, tudi z ruvanjem dreves, ponovno obudili na Ajševici,” se spominja in dodaja, da so tedaj, kot tudi danes, veliko sodelovali z reševalci Kinološkega društva Tolmin, pred 13 leti pa je Jerneja pomagala tudi pri obuditvi društva reševalnih psov v Kopru, kamor se je kor inštruktorica redno vozila dve leti. V novogoriškem kinološkem društvu, ki mu je predsednikovala od začetka do lani, je tako že skoraj dvajset let nepogrešljiva inštruktorica v mali šoli, na tečajih poslušnosti in reševalnih psov, ime matičnega kluba pa je že zdavnaj ponesla tudi v svet.

Tekmovanja niso le tekmovanja

Leta 2009 je novogoriška enota reševalnih psov organizirala prvo odprto državno prvenstvo reševalnih psov na Lokvah, hitro za tem pa se je članom enote porodila ideja, da bi v prihodnosti v Novi Gorici priredili svetovno prvenstvo reševalnih psov. To jim je uspelo lani septembra, na katerem je bila Jerneja vodja organizacijskega odbora, letos pa je bila na svetovnem prvenstvu reševalnih psov na Danskem glavna sodnica. “Letošnja funkcija je bila težja od lanske,” priznava.

Obenem je ocenjevalka na preizkušnjah za intervencije, dve leti pa je tudi odgovorna oseba v mednarodni organizaciji reševalnih psov (IRO) za izobraževanje in sodnike. Je edina Slovenka na vodstveni funkciji v IRO in dodobra pozna delo reševalnih psov v Evropi.

Člani novogoriške enote reševalnih psov so svojo pripravljenost in timski duh potrdili leta 2012 v Postojni in 2013 v Logatcu, ko so postali državni prvaki, leta 2012 pa so na Češkem osvojili ekipno prvo mesto na svetovnem prvenstvu reševalnih psov v kategoriji reševanja pogrešanih v naravi. Tedaj so ekipo sestavljali Davorin Bastjančič z Zono, Igor Leban z Asom, Jerneja Ternovec s Carjem ter Gregor Žigon kot vodja ekipe.

“Tekmovanja v resnici niso namenjena temu, da vodniki s svojimi psi dokazujejo svoja znanja, ampak predvsem, da se družijo, izmenjujejo dobre prakse ter spoznajo okolico in teren, kamor bi lahko prišli pomagati v resničnih iskalnih akcijah,” izpostavlja Jerneja.

Nenehno v formi

Novogoriški reševalci so člani občinskih in regijskih enot civilne zaščite, štirje člani Društva reševalnih psov Nova Gorica pa so tudi del nacionalne ekipe, ki jo vzpostavijo za pomoč pri reševanju pogrešanih oseb ali izpod ruševin v deželah, ki so od Slovenije oddaljene do 500 kilometrov. Med njimi je tudi Jerneja. “To pomeni, da moramo biti s s svojimi psi nenehno v pripravljenosti in v pravi formi,” dodaja. “Imamo ogromno znanja, a nimamo veliko priložnosti, da ga pokažemo. Menim, da nas premalokrat pokličejo na pomoč v reševalnih akcijah. Sicer pa imamo najmanj dva treninga na teden, od tega enega na poligonu novogoriškega kinološkega društva na Ajševici in drugega nekje na odprtem, kjer vadimo iskanje pogrešanih oseb v naravi ali izpod ruševin na Lokvah.”

Med drugim je Jerneja tudi članica enote za hitre reševalne intervencije (HRI) pri Mestni občini Nova Gorica.

Pri reševalnih akcijah in iskanju jim je v veliko pomoč tudi tehnična podpora, ki jim jo navadno nudijo gasilci, vodniki reševalnih psov pa so obenem največji zagovorniki svojih psov, zato morajo za svoje zveste sodelavce presoditi, ali je morda naloga zanje ogrožujoča. “Zato znamo reči tudi 'ne', ko gre za življenja ali dobro počutje naših psov,” dodaja Jerneja.

V iskanju novega psa

Danes ima Jerneja za sabo nešteto treningov, potovanj, sojenj ter organizacij državnih in svetovnih tekmovanj reševalnih psov, ki pa je nikakor ne utrujajo, ampak še bolj utrjujejo in dokazujejo, da je s trdno voljo in odločenostjo mogoče doseči prav vse. “Malo stvari bi v svoji dvajsetletni karieri spremenila. Četudi je pogostokrat naporno, mi prinaša to delo toliko zadovoljstva, da me polni,” ne skriva navdušenja. “Delo s psi me žene naprej in spomladi bom morda že v iskanju novega psa. Tokrat labradorke.” Glede na svoje državne in mednarodne funkcije je že usmerjena v januar, ko se začnejo lavinski tečaji ...

ANA CUKIJATI

---