Istra je njihov dom

Sasikala Perumal, Wusiana Klobasa, Bogdana Pirec in Nada Čupković so štiri značajsko močne ženske, tujke, ki v en glas zagotavljajo, da je Slovenija njihova nova domovina, slovenska Istra pa skorajda raj na zemlji, ki jim nudi vse, kar potrebujejo. Ko bi le bila tudi vaša birokracija prijaznejša do ljudi, v šali pripomnijo in presenetijo z odličnim znanjem slovenščine.

Zbrane sogovornice so sodelovale v projektu Medkulturno povezovanje na krilih pravljic, ki ga izvajajo na UP ZRS, kjer so svojo kulturo skozi pravljice predstavile otrokom v istrskih vrtcih in šolah.

Časovna razlika zaradi birokratskih zapletov

44-letna Nada Čupković se je v Koper priselila iz Novega Sada, ker je moža, kot izkušenega inženirja strojništva, čakala služba v Cimosu. “Neuradno sem v Koper prišla že pred osmimi leti, uradno pa šele pred šestimi. Časovni razliki so botrovali birokratski zapleti,” se spominja Nada. Ne pozabi pa dodati, da drugih slabih izkušenj ni imela, zato je novo domovino hitro vzljubila.

Zabavno se ji zdi, da so jo sprva vsi prepričevali, naj se nikar ne trudi s slovenščino, češ, saj te zaradi skupne jugoslovanske preteklosti vsi razumemo. “To pa mi je, žal, predvsem otežilo in upočasnilo pravilno učenje novega jezika,” pove.

Nič več težav z bronhitisom

O odhodu v Novi Sad sploh ne razmišlja, izstreli kot iz topa. “Pri vas se počutim res dobro. Istra je pisana, tukaj živi veliko ljudi iz nekdanje Jugoslavije, pa še podnebje je res prijetno. Sin je imel v Srbiji neprestane težave zaradi bronhitisa. Štiri leta smo se mučili z inhalacijami. Zdaj smo vsi zelo veseli, ker so te zdravstvene težave povsem izzvenele,” je zadovoljna.

Ko niza, kaj vse ji je v novi domovini pisano na kožo, se pogovor usmeri še na kulinarično področje. “Šparglji! Brez njih pa res ne morem. Vedno, ko je sezona, jih gremo nabirat,” preseneti z nekoliko neobičajnim izborom najljubše jedi. Testenine in riž so bile zgolj občasno na njihovih srbskih krožnikih, zato jo je nemalo začudilo, ko je opazila, koliko tovrstne hrane pojedo Istrani. “Pri nas v Srbiji smo veliki porabniki kruha in vse kuhamo v res ogromnih količinah. Težko sem se privadila, da tukaj vse pripravite za točno določeno število jedcev. Zdi se mi, da bolj malo jeste,” se pošali.

Nada je v Srbiji poučevala nemščino, ob selitvi v Slovenijo pa ni uspela najti redne službe. Pa nič zato, si je rekla, in se posvetila prostovoljstvu in raznim oblikam pomoči potrebnim. Dejavna je v društvu AKUD Kolo, organizira in vodi srbske jezikovne delavnice, pomaga v Šentu, vključena je v različne projekte, na jezikovni šoli uči nemščino in občasno piše za časopis Zveze srbskih društev Mostovi.

Ali ob kopici pestrih dejavnosti, ki ji krojijo življenje v novi državi, sploh najde čas za obisk rodne domovine? Pravi, da jih pot tja zanese enkrat na leto. “Dol imamo sorodnike, ti pa nam nato vrnejo obisk v Sloveniji,” pove.

Jokala je ob učenju slovenščine

Indonezijko Wusiano Klobasa je leta 2005 pot v Slovenijo zanesla zaradi ljubezni. “Poročena sem s Slovencem in živim v Izoli,” začne svojo pripoved. Pravi, da sta se z možem spoznala, ko je prišel v Indonezijo. Kasneje je dobil delo v Turčiji in takrat mu je sledila. Ko se je odločil, da se vrne v domovino, je odpotovala z njim v Slovenijo. “Sprva mi je bilo res hudo. Nisem imela prijateljev, trpela sem zaradi domotožja, pa še dela nisem našla,” se 44-letna Wusiana sprehodi po spominih. Ko je leta 2006 rodila hčerko, je napočilo prijetnejše obdobje.

“Oh, so pa bili tudi trenutki, ko sem skoraj vrgla puško v koruzo. Tako je bilo, denimo, ko sem se učila slovenščino. Jokala sem, bila sem jezna sama nase. Karkoli sem rekla, je bilo napačno. To res težek jezik,” potoži Wusiana.

Če je Nada suvereno povedala, da ji na kraj pameti ne pade misel o selitvi v Srbijo, pa Wusiana pri enakem vprašanju nekoliko okleva z odgovorom. “No ja, ko v Istri opleta zima z burjo, si zagotovo želim nazaj v Indonezijo,” je odkrita. Pravi, da se tja odpravi enkrat v letu. “Zdaj imam njivo, tako letos prvič ne gremo. Rada bi na lastne oči videla, kako bodo obrodili pridelki,” je neučakana. Zadovoljna je, da se lahko posveča gojenju indonezijskih začimb, kot so ingver, kurkuma, limonina trava. “Pogovarjala sem se z njimi in jih prepričevala, da če sem se jaz prilagodila na tukajšnje življenje, naj se tudi one in naj lepo zrastejo,” se pošali.

Ko ni na njivi, se posveča prostovoljstvu v Rdečem križu, kjer starejšim dela družbo in se z njimi veliko pogovarja, s čimer uri tudi svoje znanje slovenščine. Obenem sodeluje tudi v društvu Svilena pot in goji talent za pripravo indonezijskih sladic.

Ko beseda nanese na istrske kulinarične dobrote, se Wusiana nasmeji in pove anekdoto o mineštri: “Nekega dne je mož skuhal mineštro in jaz sem samo začudeno gledala. Mislila sem si, pa to je vendar hrana za pse, zakaj bomo morali to jesti. Pri nas nikoli nismo zmešali toliko sestavin v eno jed.” Presenečenje je bilo toliko večje, ko je poskusila to “čudo” in ugotovila, da so ji okusi zelo všeč.

Zaradi jezika komične situacije

Tudi življenjska zgodba Rusinje Bogdane Pirec je prežeta z ljubezensko noto. Zdaj že bivši mož se je daljnega leta 1995 odločil, da si bo nevesto poiskal v Ukrajini in takrat se je za Bogdano začelo novo obdobje. “Z njim sem prišla v Slovenijo, kjer sem se takoj zaljubila v obalna mesta. Leto kasneje sva se poročila in sem zanosila,” pove.

Nov jezik, ja, ta pa je Bogdani povzročil kar nekaj sivih las. Zaradi iger besed, ki so si sicer zelo podobne, je prišlo do res komičnih situacij, spomni. “Ko je mož svojim sorodnikom razlagal, da sem res vredna ženska, v vašem pomenu dobra, sem si jaz v mojem ukrajinskem razumevanju besede razlagala, da o meni govori, kako sem tečna, sitna. Nič mi ni bilo jasno. Užaljena sem bila. Takrat sem uvidela, da se sploh nisva razumela.”

41-letna Bogdana ima tri otroke. Poleg njih ji čas krati delo v trgovini z ruskimi spominki in prehrano. Zdaj je že v drugo poročena. “Zdajšnji mož je Bosanec in ko ju primerjam, moram priznati, da ste Slovenci precej bolj zaprti,” je iskrena. Ne glede na te značajske razlike, pravi, da je v Slovenijo zaljubljena. “Tukaj je moja prihodnost. Nočem živeti nikjer drugje. Zaradi krize je sicer nekoliko upadel promet v trgovini, vendar sem z vsem ostalim povsem zadovoljna,” prizna in doda, da se kljub temu v domovino vrača kar nekajkrat na leto. Večkrat se prelevi v nekakšno svetovalko, saj v trgovino zaide kar nekaj Rusov, ki jo prosijo za dragocene nasvete ob selitvi v novo državo in kako kljubovati birokratskim težavam na takšni poti. Jo pa obenem veseli, da je kar nekaj njenih kupcev Slovencev, ki prisegajo na ruske kulinarične dobrote, denimo, dimljene sardele, kaviar in šampanjec.

Ker je po poklicu kuharica, je tudi istrsko hrano kmalu osvojila. “Tukaj sem delala v različnih kuhinjah. Zanimivo, da je vaša hrana precej podobna naši, le da se povsem drugače imenuje. Tortelinom pravimo piljmeni, žlikrofi so vareniki, jota je po naše šči. Pri nas sicer pojemo zelo veliko različnih kaš, a tudi vaša hrana mi je povsem všeč. Prekmurska gibanica je res odlična,” našteva Bogdana.

Indijka, ki obožuje burek in čevapčiče

Indijka Sasikala Perumal se je v Istro priselila leta 2001. Z možem ju je pot zanesla iz Združenih držav Amerike. Vedela je, kam prihaja, saj je Slovenijo dvakrat obiskala kot turistka. Očarala jo je. Zakaj ju je vleklo prav sem? “Ameriška politična in kulturna ideologija naju ni prepričala. Želela sva v Evropo ali na Japonsko, ki pa se je izkazala za predrago različico. Ko si je mož službo našel v Sloveniji, je bila rešitev na dlani. Ustalila sva se v Izoli,” 50-letna Sasikala povzame pretekle dogodke.

Najbolj jo je motilo, ker je rada samostojna ženska, v novem okolju pa je zaradi neznanja jezika za vsako malenkost potrebovala pomoč. Kmalu se je odločila za tečaj in takrat so se ji odprla nova obzorja, vse pa se je še izboljšalo, ko se se zbližali z novimi prijatelji.

Mati dveh otrok, mikrobiologinja po poklicu, je prvo večje razočaranje doživela, ko ni našla službe. Vmes je imela zgolj kratko delovno izkušnjo, pa še to precej negativno. To je zdaj za njo in je ni potrlo, zagotavlja. Zdaj lektorira in prevaja, občasno manjše skupine uči angleščino, sodeluje z Obalnim društvom proti mučenju živali, nudi učno pomoč otrokom in je dejavna v društvu Svilena pot, s katerim enkrat na leto pripravlja mednarodni večer, in pri vsem tem najde tudi čas za delavnice indijske kuhinje.

Sasikala pravi, da je bila pred tremi leti nazadnje v Indiji z družino, sama pa je tja odpotovala lani. Življenje v Sloveniji se ji je prikupilo. Pravi, da se je brez težav privadila na tukajšnjo hrano. Največjo preglavico pa ji je pred leti povzročalo iskanje njej ljubih indijskih začimb. “Svežega ingverja sploh nisem mogla dobiti. Zdaj seveda nimam več takšnih težav. Če pa imam kakšne posebne zahteve, se odpeljem do Ljubljane, kjer so odprli posebno trgovino z eksotičnimi začimbami,” je zadovoljna. Kaj pa slovenska hrana, ji tekne? “Hmm, slovenska,” se zamisli in v smehu našteje vse kaj drugega, kot to: “Rada imam prebranec, burek, čevapčiče.”NATAŠA HLAJ

---